Ena od prednosti starosti je zmanjšanje potrebe po primerjanju z drugimi. Kdo med nami ni imel kdaj občutka, da so drugi boljši, uspešnejši, pametnejši, hitrejši, preprosto boljši od nas. Primerjali smo se med seboj že v otroštvu in tudi naši starši so nas primerjali z drugimi otroki, da ne omenjamo posebej primerjanja otrok v šoli glede na ocene. Primerjanje med seboj in drugimi smo poznali v celotnem svojem aktivnem poklicnem in osebnem življenju. Te vsestransko škodljive nadloge oziroma navade je zelo težko opustiti.
Toda zakaj je ta večna primerjava tako obremenjujoča. Strokovnjaki ugotavljajo, da je to primarno posledica dejstva, da ne zaupamo vase in smo pogosto preveč samokritični do sebe. K temu prispeva tudi dejstvo, da smo, pod vplivom nenehne kritike staršev, okolja in drugih, preveč strogi do sebe in sedanjost občutimo kot nepopolno ob sočasnem upanju, da se bo to v prihodnosti spremenilo na boljše.
Samokritičnost je pomembna, ker nam pomaga kot motivacija, da delamo na sebi in gremo naprej. Vendar samokritičnost postane obremenjujoča in uničujoča, če primerjamo sebe z drugimi, ker nas obsedajo črno – bele misli; bomo zmagali ali izgubili v razmerju do drugih.
Škodljivost primerjanja je zlasti v tem, da se ozko osredotočimo na posamezne vidike življenja in pri tem izgubimo iz našega vidika celoto življenja, zlasti pa svoj lastni osebni razvoj.
Če razmišljamo v smislu primerjav, se bomo vedno počutili manjvredne in neuspešne, kajti vedno se bo našel kdo, ki je boljši od nas.
S primerjanjem spregledamo naše posebne vrednosti; imamo pomembne prednosti, s katerimi se drugi težko primerjajo z nami (poklicni uspehi, znanje, družina, otroci, prijatelji idr.).
Ob tem pa v starosti ugotavljamo dejstvo, da s svojim umovanjem spoznavamo ne samo škodljivost primerjave, temveč da se v starosti tudi zmanjšuje potreba po primerjavi, ker se zavedamo, da nas zapušča motivacija tekmovanja z drugimi »za« / »več« biti in imeti.
Ker pa verjetno tudi v starosti ne moremo povsem brez primerjave, se nam ponuja čudovita in osrečujoča primerjava, vendar ne z drugimi temveč s seboj v smislu časovne primerjave svojih preteklih dosežkov in sedanjega stanja. Taka primerjava je vedno smiselna in spodbudna, saj nam pokaže, kaj smo bili včeraj in kaj smo danes, namesto kaj smo danes v razmerju z drugimi. Če proučimo vsa področja svojega življenja in vsako posamezno težavo ter kaj je treba storiti, da bi sedanje življenje izboljšali, se bomo s tem zagledali vase in izgubili vsako potrebo in voljo po primerjavi z drugimi.
O škodljivosti primerjanja z drugimi je Theodore Roosevelt, 26. predsednik ZDA, dejal: »Primerjanje je kradljivec vse radosti.«