Eno od mojih ljubših opravil je sprehajanje po gozdu. Danes se zavedam, da mi je hoja po gozdu (Stražunski gozd na Teznem in gozd ob Pekrski gorici), ob sočasnem učenju in glasnem ponavljanju učnega gradiva, omogočila, da sem kot izredni študent končal študij pred rednim rokom. Spomnim se tudi, kako sem se v daljni preteklosti z nekaj gimnazijskimi sošolci izgubil na Vidovi gori na Braču zaradi megle.
Vstop v gozd se mi zdi kot vstop posameznika v družbo, sprehajanje skozi neznani gozd je podobno poti skozi življenje posameznika v družbi. Nesporno je dejstvo, da se marsikaj lahko tudi naučimo v gozdu in od njega.
Gozd ni nikoli popolnoma enak, enako kot življenje. Vsak dan se spreminja in vsakokrat, ko vstopimo v isti gozd, ga doživljamo drugače zaradi številnih sprememb, ki se dogajajo dnevno, tedensko in pa v različnih letnih obdobjih. Tudi v našem življenju se vedno, vsak trenutek mnogo spreminja in se tudi mi spreminjamo, kar so ugotovili že stari Rimljani, ko so zapisali: tempora mutantur, nos et mutamur in illis (časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi). Pestrost in kompleksnost gozda vsak sprejema in drugače doživlja, podobno človekovemu življenju, ki je še bolj pestro in nikoli ne moremo dojeti njegove kompleksnosti.
Drevesa so nam lahko tudi vzor.
V gozdu lahko občudujemo, kako se včasih sonce skrije za oblake in velike kaplje dežja padajo na premočeno listje. Odkrivamo in začutimo lepote gozda, ki nam jih ponujajo pomlad, poletje, jesen in zima. Težko je presojati, v katerem letnem času gozd ponuja več lepote in je še posebej predmet našega občudovanja. V gozdu se nam čas ustavi in čutimo, da smo del čudovite narave, bolj kot na katerem koli drugem mestu. Enako se dogaja s človekom, kateremu se včasih skrije sonce in se zaradi plohe kritik, obsojanj, težav z družbenim okoljem in nerazumljen od soljudi počuti kot premočeno listje. Tudi človek doživlja svojo pomlad, poletje, jesen in zimo, pri čemer ne vemo, katero obdobje življenja je lepše ali manj lepo.
Tako kot v gozdu spomladi vse brsti, nas poleti spet razveseljuje z bogato, svežo zeleno barvo. V jeseni drevesa otresajo listje in pozimi spijo v objemu hladnega, vendar zaščitnega snega.
Gozd s svojimi vsakodnevnimi spremembami, in spremembami povezanimi z letnim obdobjem, nam pomaga, da kot drevesa dojamemo svoje življenje: v mladosti, ko vse brsti od želje po življenju, v odraslosti, ko uživamo v naši moči in zavedanju, kako smo pomembni in ponosni nase, v jeseni življenja opustimo staro prtljago in se poskušamo pripraviti na svojo zimo, v pričakovanju objema družbenega, čeprav hladnega vendar zaščitniškega okolja. Mi sicer ne pričakujemo tako kot drevesa ponovne spomladi, ki se začne kot novo urejeno in znova porojeno življenje, vendar pa enako kot drevesa pričakujemo novo življenje v naših potomcih.
Vstop v starost je podoben vstopu v jesenski gozd, ko svojo odvečno prtljago zapustimo, ker nas moti pri hoji po neznanih in zaraščenih ozkih stezah, in poberemo ob poti na sprehodu kakšno zeleno vejico, lepo rožo, plod in poslušamo petje ptic. Veselimo se, če najdemo miren kraj – klop ali senčno drevo – in uživamo v lepoti življenja, ki nam ga ponoreli svet zunaj gozda ne želi in ne more privoščiti …