V ozadju vseh postopkov v zvezi s preoblikovanjem Vzajemne zdravstvene zavarovalnice v delniško družbo je njeno olastninjenje oziroma nakup s strani skupine finančnih institucij in oseb funkcionalno imensko pomembnih osebnosti.
Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je samo povod, ker ukinitev ni povezana s preoblikovanjem zavarovalnice v delniško družbo. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sploh ni sporna in ni predmet razprav, je pa zelo učinkovita populistična poteza, za katero se ne ve, ali je bila vnaprej dogovorjena s strani nosilcev temeljne ideje za olastninjenje oziroma privatizacijo Vzajemne ali pa je ideja izkoristila ukinitev, da izvede svoje zamisli, ki so dokaj jasne. Vzajemna zavarovalnica s svojo infrastrukturo, usposobljenostjo delavcev, zlasti pa s svojo mrežo je bistveno več vredna, kot to izkazujejo poslovni papirji. Preoblikovanje v delniško družbo je v osnovi pretveza, da se članstvo spremeni v tržni vrednostni papir delnico. Članstvo v Vzajemni samo po sebi nima velike vrednosti, delnica pa bo sčasoma v mnogokratniku pridobila na svoji vrednosti.
Da bi se lahko Vzajemna »kupila«, je treba zmanjšati število članstva in maksimalno znižati vrednost, na osnovi katere bodo izdane delnice. Izplačilo 120-ih evrov za članstvo je populistično in zelo privlačno in se s tem dejansko zmanjšuje (še bolj pa na videz) vrednost Vzajemne zavarovalnice. Zato je slišati, kako je vrednost zavarovalnice minimalna in da bo zrela za stečaj, ko bo izplačala celotno vrednost članstva vsem 800.000 zavarovancem. Namen razširjanja takšnih govoric je primarno odvrniti zavarovance od odločitve, da prevzamejo delnico namesto denarja. Cilj tega prizadevanja je, da se čim manj zavarovancev odloči za status delničarjev.
Tako premoženjsko oslabljena zavarovalnica bo potrebna dokapitalizacije, ali pa bo vsaj javnost informirana o nujnosti dokapitalizacije, kar bo še bolj odvrnilo delničarje ali pa jih motiviralo, da prodajo delnice. Tisti, ki iz ozadja vodijo igro, se zavedajo, da bodo sicer dokapitalizirali zavarovalnico, četudi verjetno finančno ne bo potrebno, le zaradi tega, da bi dobili z dokapitalizacijo večji obseg upravljavskih pravic. Splošno je znano, da se z dokapitalizacijo lahko najlaže doseže večina v skupščini.
Ta model je bil že preizkušen v praksi v času privatizacije bivših državnih zavarovalnic. Ko bo doseženo dejstvo, da manjša skupina delničarjev obvlada zavarovalnico z več kot 50-odstotnim številom delnic, bo zavarovalnica čez nekaj let ponovno zaživela in njihova delnica bo za mnogokrat vrednejša.
V tem scenariju igra pomembno vlogo zakonodajalčeva zahteva, da se vrne ustanovni kapital državi oziroma Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki je lahko dober so-delničar, ker ne bo imel večine. Finančnemu ozadju niti ne gre toliko za izplačilo ustanovitvenega deleža Zavodu za zdravstveno zavarovanje, temveč primarno za to, da se pritegne zdravstvena zavarovalnica kot delničar v delniško družbo in se s tem prepreči, da bi se v delniški družbi pojavil veliki delničar.
Scenarij prevzema Vzajemne je podoben tistemu iz leta 2006, ki ga je vodila skupina finančnih strokovnjakov, vendar je takrat bila politika proti ter je to preprečila.
Čas bo pokazal, ali politične strukture v celotnem tem postopku igrajo skupno igro z določenimi finančnimi strukturami ali pa so politične strukture bile izkoriščene v korist tistih, ki vodijo prefinjeno igro iz ozadja.
OPOMBA
Zakon je sprejet in objavljen v Uradnem listu št. 131/2024. in začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2024.
Dne 27. 12. 2023 je bila na Ustavno sodišče vložena pobuda za ustavno presojo zakona.
Kolikor se spomnim, sem študentom predaval, da je ustavna določba 23. člena Ustave RS, ki ureja pravico do sodnega varstva, temeljna pravica človeka, ki je ni mogoče izključiti iz pravnega sistema. To je tudi temelj demokratičnosti družbe. Omenjena ustavna pravica se glasi: «Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.«
Ko sem prebral 1. odst. 11. člena spornega zakona, da se šteje (torej domneva), da Agencija za zavarovalni nadzor v vlogi skupščine Vzajemne sprejme njen statut, sem bil kot korporacijski pravnik zmeden.
Če mi je to nomotehnično še razumljivo, pa ne razumem, da delegiran nadzorni organ države (Agencija za zavarovalni nadzor) lahko nadomesti voljo 750.000 zavarovancev, na podlagi domneve …
Težje razumem z vidika korporacijskega prava, da se Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzorni organ »prelevi« formalno v organ upravljana in vodenja pravne osebe, ki ni storila ničesar nezakonitega …
Ko pa sem prebral še besedilo 5. odstavka 11. člena omenjenega zakona, ki se glasi: «Ničnosti skupščinskega sklepa iz prvega odstavka tega člena (sprejetje statuta kot priloge sklepa) ni mogoče uveljavljati. Izpodbojna tožba zoper skupščinski sklep iz prvega odstavka tega člena ni mogoča«, pa moje razumevanje ustavnega jamstva 23. člena Ustave o sodnem varstvu odpove.
( Zdi se, da zakonodajalec s prepovedjo možnosti vlaganja tožbe za ugotavljanje ničnosti ali izpodbijanja skupščinskih sklepov, kar je osnova koporacijskega prava, sam dvomi v svoje odločitve, saj se boji objektivne sodne presoje….).