V zadnjem času je v medijih, v zvezi s sodbo Ustavnega sodišča v zadevi Patria, burja o tem, kako so pravo in pravniki nestrokovni, pristranski in odgovorni za stanje v družbi.
O pravu in o vlogi pravnika ni mogoče govoriti izven konteksta družbenega okolja, v katerem pravniki in pravo deluje in v katerem živimo. V globaliziranem svetu in z vstopom Slovenije v EU, morajo slovensko pravo in zlasti pravniki napraviti kvalitativni skok k univerzalni pravni misli in se izvleči iz objema ozkega nacionalnega razmišljanja o vlogi prava. Iz nacionalno slovenskega opredeljenega prava se moramo obrniti k pravu kot univerzalnemu sredstvu človeka pri obrambi njegovih pravic, njegovega položaja, ne pa kot sredstvo oblasti, ki obvladuje posameznika.
Slovenocentrizem, če lahko tako opredelimo dosedanje izumljanje specifičnosti na področju slovenskega prava, moramo spremeniti v pluralizem različnih pravnih kultur, ki vladajo v današnjem svetu. Slovensko pravno sporočilo moramo na nek način prevesti v različne jezike in kulturo, vendar pri tem ne smemo biti inovatorji na področju, kjer inovacij po naravi stvari ne more biti. Pravo in pravna kultura pravnika ne sme biti preprosta uporaba pravnih predpisov v življenju in praksi družbenega življenja. O pravu je potrebno razmišljati na način, ki ga potrebuje današnja družba in današnji človek, ki razmišlja bistveno drugače, kot je to bilo pred desetletji. Pravo bi danes moralo pristopiti k človeku in se srečati z njim z notranjo vsebino svoje moči, ne pa da se uporablja le kot sredstvo za sankcioniranje ljudi. Slovensko pravo bi bilo treba nujno posodobiti ali pa če lahko uporabimo moderno besedo, ki je prisotna v medialni kulturi »apdejtati«, pri čemer je bistveno, da se normativni viri prava prilagajajo in postavljajo v razmerje do sodobne družbene, filozofske in kulturne misli.
Pravniki in pravo se v sodobni družbe ne morejo izolirati, sočasno pa se tudi ne smejo pod nobenim pogojem nekritično prilagajati razmišljanju, ki se oblikuje na ulici in v medijih. Pravo je poklicano, tako kot nekatere druge institucije v družbi, da vzpostavi kritičen dialog z družbo. Vse pravne institucije, ki delujejo in so normativno urejene, je potrebno postaviti, obravnavati in vrednotiti z vidika konkretne življenjske situacije. Vzpostaviti je potrebno odnos do sodobnega človeka in v realnem kontekstu življenja. Pred pravniki pa je velika naloga kako na področju prava vzpostaviti sintezo med trajnimi pravnimi vrednotami in tistim , kar prinaša nov čas. Sodobne družbene pojave je potrebno tolmačiti v luči trajnih pravnih vrednot, ki jih je civilizacija oblikovala s pomočjo genialne pravniške misli velikih mislecev na področju prava in filozofije. Pri razmišljanju o pravu danes ni mogoče mimo aktualnih vprašanj, ki niso na področju prava tako prisotna, so pa zato v družbi, kot je siromaštvo človeka, njegovo dostojanstvo in uresničevanje ter zaščita pravic človeka. Pravo ne sme biti preprosta uporaba normativnih, dogmatskih političnih sporočil, ne da bi jih vedno ocenjevali z vidika pravnih in razumskih vrednot.
Pravnik, ki poskuša najti svoje mesto v družbi na temeljih tradicionalnih, nespremenljivih pravno etičnih norm, ne sme dovoliti, da ostaja v objemu s politiko in maso, ki ne razmišlja racionalno. V osnovi ne gre za revolucionarne spremembe, temveč preprosto za povezovanje temeljnih pravnih vrednot in življenja ljudi. Pravniki, zlasti na področju pravosodja, ne smejo komunicirati izključno med isto razmišljajočimi (ad intra), temveč so dolžni stopiti v dialog z drugimi, ki ne razmišljajo vedno v skladu s pravnimi vrednotami in ki ne pripadajo strukturam, ki jih opredeljujemo kot pravne (ad extra). Uporaba argumentov, zoper katere se ne sme razmišljati z drugih vidikov, niso nobeni argumenti. Bistveno je, da pravniki drugače ocenjujemo pravo v družbi kot doslej in zapustiti moramo razmišljanja, ki jih je oblikoval zakonodajalec v pravnih predpisih in to posredovati okolju. Zakonodajalcu smo dolžni posredovati tudi življenjska vprašanja. Dinamizem človeških pravic, kulturnih vrednot in svobode njenega oblikovanja, ne sme biti v okviru prava, temveč ob pravu in pravniki morajo sprejeti dejstvo, da lahko samo v skladu s sodobnimi pojavi oblikujejo nove nianse pravnega razmišljanja. Smo v obdobju, ko pravniki in pravo poskušata zaviti globoke rane v družbi, ne da bi jih pred tem zdravili. Pravniki se moramo izogibati destruktivnemu bonizmu, to je stališču, da smo odprti in razumevajoči za vsa stališča, ne glede na to kako ta stališča vrednotimo z vidika temeljnih pravnih vrednot, ki ji oblikuje pravna civilizacijska misel v teoriji. Praktičnim pravnikom so praviloma teoretični problemi tuji, čeprav na podlagi teoretičnih izhodišč sprejemajo svoje odločitve. Pogosto se sploh ne zavedajo, da s svojimi odločitvami potrjujejo ali pa negirajo določena teoretska razmišljanja oziroma pristope. Zato bi se današnji pravniki morali izogibati terorju pozitivizma, ki odseva v mehaničnem branju zakonskih predpisov, katere po zgledu industrijske proizvodnje izdeluje naš zakonodajalec.