Pred dnevi smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od dragega kolege in spoštovanega profesorja, slovenskega nestorja gospodarskega prava, zaslužnega profesorja dr. Bojana Zabela.
Prvič sem ga srečal leta 1964 v avli Pravne fakultete v Ljubljani. Prepričan, da gre za študenta izrednega študija, sem ga povprašal o načinu izrednega študija na Pravni fakulteti. Hitro sem ugotovil, da gre za takratnega docenta na Katedri za gospodarsko pravo. Nisem imel priložnosti, da bi pri njem opravljal izpite, vendar sem se pogosto oglasil pri njem, ko sem prihajal na fakulteto kot izredni študent, ali kasneje kot pravnik Metalne Maribor imel opravke v Ljubljani. Vedno prijazen me je spodbujal in podpiral moja prizadevanja, da se posvetim gospodarskemu pravu. V začetku 70-ih let, ko sem pripravljal doktorsko disertacijo v Hamburgu, je on prevzel moja predavanja na Višji pravni šoli v Mariboru. Posebej sva se zbližala ob pisanju skupnega prvega učbenika za gospodarsko pravo, Statusno pravo organizacij združenega dela, leta 1978, namenjenega študentom Pravne fakultete v Ljubljani in Višje pravne šole v Mariboru. Omenjeni učbenik je bil s popravki in spremembami večkrat izdan in so ga študenti uporabljali do sprejetja Zakona o podjetjih 1988. Sodelovala sva v številnih pravnih zbornikih in na posvetovanjih v Sloveniji in Jugoslaviji. Posebej pa mi je ostalo v spominu njegovo pronicljivo in zelo skrbno vodenje delovne skupine v osemdesetih letih pri izdelavi jugoslovanskega zakona o podjetjih. Tako mi je nekega dne na Bledu, kjer je delala skupina na omenjenem osnutku zakona, sporočil, da mu je France Popit, takratni predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, sporočil, da beseda delnica ne sme biti omenjena v zakonu. Kljub temu je kolega Zabel vztrajal pri uporabi »delnic« v delu zakona, ki je le v nekaj členih urejal delniško družbo v družbeni in mešani lastnini. Njegovo poznavanje nemškega, italijanskega in francoskega korporacijskega prava je nam vsem pomagalo pri delu na osnutku sedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki je kot prvi slovenski zakon bil sprejet po osamosvojitvi Slovenije v letu 1993. Dr. Zabel je oblikoval najtežja poglavja zakona, posebej pa je podrobneje obdelal poglavje o družbi z omejeno odgovornostjo. Njegova izvirna ideja je tudi ureditev spregleda pravne osebnosti, ki, na primer, zakonsko ni urejena v nemškem pravu.
Kolega Zabel je bil miren, razmišljajoč pravni strokovnjak, ki je znal poslušati druge in jasno oblikovati pravne misli. Bil je zagovornik razumnega in ljudem prijaznega prava. S svojo svetovljansko držo, z osebnostno eleganco, posebno umirjenostjo in obenem radovednostjo je znal svoje študente in številne slušatelje na posvetovanjih in kongresih usmerjati na bistvena vprašanja prava in na prihodnost pravnega študija in poklicnega pravniškega dela, v katerega je imel globok uvid. Žlahtno omikan in spoštljive drže je krepil pravno kulturo pri študentih in sodelavcih. Mlajšim pravnikom, zlasti študentom, je bil nenadomestljiv vzgled in vzor. Imeli smo privilegij biti z njim na poti iskanja novih pravnih pristopov v podjetništvu, ki se je po osamosvojitvi naše države s težavo izvijalo iz objema socialističnega ideološkega pojmovanja, z negativnim predznakom ideje o svobodni gospodarski pobudi, kar posebej izpostavlja v znani knjigi Tržno pravo in v znanstveni monografiji Podjetje v pravu, kjer sistematično obravnava pravni položaj podjetja. Navedena monografija obsega poglavja o teoriji podjetja, podjetju kot organizaciji, upravljanju podjetij in vrednotenju koristi podjetniškega delovanja. Zanimivo je, da se je avtor monografije s tovrstnimi vprašanji ukvarjal tudi v času socializma in uveljavil t. i. teorijo institucionalizacije podjetja v luči takratnih možnih opredelitev statusnega položaja podjetja v samoupravljanju, kot organizacije združenega dela.
Strokovna zavzetost, odgovornost in verodostojnost so bile vrednostne stalnice Bojanovega pravniškega in predavateljskega delovanja.
Za kolega Bojana velja izrek Irvinga Berlina: Pesem je končana, toda melodija odzvanja dalje.