Klavzula »CLAIMS MADE«, ki jo uporabljajo slovenske zavarovalnice pri zavarovanju poklicne odgovornosti, da bi opredelile zavarovalni primer pri tej vrsti zavarovanja, je sporna, saj je v nasprotju s prisilnimi določbami Obligacijskega zakonika (OZ). Zavarovalnice so klavzulo CLAIMS MADE uvedle v naš sistem iz anglosaksonskega pravnega področja (claims made basis liability coverage insurance), kjer je velik poudarek na pogodbeni svobodi strank pri določanju vsebine pogodbe o zavarovanju. Takšne svobode sklepanja zavarovanj ne poznamo v kontinentalnem, zlasti pa ne v germanskem pravnem sistemu, h kateremu prištevamo tudi slovenski sistem. S to klavzulo se opredeljuje, da je zavarovalni primer prvo uveljavljanje odškodninskega zahtevka oškodovanca. Zavarovalnice se s to klavzulo rešujejo škod z »dolgim repom«. S komercialnega vidika je zelo ugodna za zavarovalnice, vendar pa se zastavlja vprašanje, ali so takšne klavzule dovoljene v našem pravu. V svetu so te klavzule prisotne zlasti na področju pomorskega prava, z ozirom, da je na tem področju dominantno pomembna avtonomija pogodbenih strank, kar je tudi razvidno iz našega Pomorskega zakonika, ki bistveno drugače opredeljuje obveznosti zavarovalnice in ne pozna pojma zavarovalni primer.
Spornost te klavzule je zlasti z vidika načela vestnosti in poštenosti, ki je temeljno načelo OZ. Namreč, ta klavzula povzroča neenakopravnost med pravicami in obveznostmi med pogodbenimi strankami pri zavarovanju odgovornosti. Temeljno vprašanje je, ali zavarovalnica lahko zavrne odškodninski zahtevek, sklicujoč se na to, da oškodovanec ni vložil odškodninskega zahtevka v času trajanja zavarovalne pogodbe za škodo, ki je nastala v času trajanja pogodbe.
V premoženjskem zavarovanju, kamor štejemo tudi zavarovanje odgovornosti, pomeni nevarnost, ki je predmet zavarovanja oziroma riziko, možnost nastanka določenega škodnega dogodka, ko pa ta nastane, pomeni tudi z vidika zavarovalnega prava zavarovalni primer in je nastanek škodnega dogodka bistveni pogoj za uveljavitev odškodnine od zavarovalnice.
Kot smo že omenili, pri zavarovanju odgovornosti obstaja dominantno stališče, da je zavarovalni primer škodni dogodek, na podlagi katerega nastanejo obveznosti zavarovalnice proti oškodovani osebi. To je dogodek ali ravnanje, ki povzroči škodo tretji osebi. Ta mora nastati v času trajanja zavarovanja in šele z odškodninskim zahtevkom se začne proces uresničevanja pravice oškodovanca do odškodnine oziroma zaščite zavarovanca. Odškodninski zahtevek se lahko uveljavlja do zastaranja zahtevka po odškodninskem pravu. To stališče je sprejeto tudi kot temeljni pristop OZ, ki določa, da »odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino“ (1. odst. 964. člena OZ). To pomeni, da slovenski zakonodajalec loči zahtevek za nadomestilo škode in zavarovalni primer in zaradi tega je sporno, ali je lahko vlaganje odškodninskega zahtevka zavarovalni primer, kot to opredeljujejo zavarovalni pogoji slovenskih zavarovalnic.
Prav tako je treba opozoriti na določbo 2. odst. 965. člena OZ, ki določa, da ima oškodovana oseba pravico do odškodnine od dneva, ko je nastal zavarovalni primer. Če je zavarovalni primer vložen zahtevek, potem se praktično negira omenjena zakonska določba, kajti oškodovanec pridobi na podlagi zakona lastno pravico do odškodnine od trenutka, ko mu je nastala škoda, ne pa od trenutka, ko je uveljavljal odškodninski zahtevek. Zahtevek je samo pogoj, da zavarovalnica reagira na nastalo situacijo, ki je nastala s škodnim dogodkom, ni pa vlaganje odškodninskega zahtevka podlaga za nastanek odgovornosti zavarovalnice. Določila 922. člena OZ, ki opredeljujejo zavarovalni primer v premoženjskem zavarovanju kot »dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer),« se nikakor ne morejo nanašati na uveljavljanje odškodnine, temveč na nastanek škode. Bistvena je zakonska opredelitev ničnosti zavarovalne pogodbe v 2. odst. 922. člena OZ, ki določa, da je »Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal«. Tudi ta opredelitev se ne more nanašati na uveljavitev škode.
V teoriji ni sporno, da je zavarovalni primer dogodek, povzročen z zavarovanim rizikom. To pomeni, da ima zakonodajalec v mislih izrecno škodni dogodek, kadar v splošnih določbah, ki se tudi nanašajo za zavarovanje odgovornosti, ne spreminjajo omenjenih splošnih načel OZ, ki se nanašajo na vsa premoženjska zavarovanja. Pri zavarovanju odgovornosti je bistven nastanek škode, kajti to je tudi vzrok ali razlog, da oškodovanec sploh vloži odškodninski zahtevek pri zavarovalnici. Čas nastanka škodnega dogodka se loči od trenutka nastanka obveze zavarovalnice za plačilo odškodnine iz zavarovanja za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom. Ob nastopu zavarovalnega primera še ne dospe obveza zavarovalnice, da plača odškodnino, vse dokler ni postavljen odškodninski zahtevek tretje osebe iz pravnega razmerja odgovornosti za škodo.
Če celotno razmerje pri zavarovanju odgovornosti obravnavamo z vidika temeljnega cilja zavarovanja, to je nadomestila škode, je v tem primeru nesprejemljivo, da je zavarovalni primer zahtevek za plačilo odškodnine. Pri zavarovalnem primeru, ki se šteje kot zahtevek, se tudi opozarja, da je uveljavljanje odškodnine subjektivna pravica oškodovanca. On lahko ali pa tudi ne zahteva nadomestila škode. Bistveno drugačna situacija je v pomorskem pravu. Kadar Pomorski zakonik opredeljuje vsebino zavarovanja odgovornosti, sploh ne uporablja pojma zavarovalni primer.
Praksa, ki jo uveljavljajo slovenske zavarovalnice na tem področju, je v nasprotju z kogentnimi normami OZ in to zlasti glede definicije zavarovalnega primera, o ničnosti pogodbe ali pa izgube pravice do odškodnine zaradi kršitve pogodbe po nastanku zavarovalnega primera.
Enako velja tudi za določbe OZ o zastaranju pri pogodbi o zavarovanju. Posebej sporno je z vidika zastaranja dejstvo, da roki zastaranja niso predmet pogodbenega dogovora, glede na to, da roke zastaranja določa zakon. Prav tako pogodba ne more določati kdaj začne teči zastaranje. Po 1. odstavku 336. člena OZ » zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega«, oškodovanec pa pridobi pravico terjati odškodnino takoj po nastanku škode, ne pa šele z uveljavitvijo, ki je sicer le pogoj za sprožitev postopka uveljavljanja odškodnine, katere podlaga je nastanek škode. Sama vložitev zahtevka ni pravna podlaga za nastanek obveznosti zavarovalnice, ker oškodovanec ni stranka v zavarovalni pogodbi. Njegova pavica do odškodnine temelji na zakonu. V skladu z omenjeno določbo OZ je jasno, da zavarovalni primer ne more biti uveljavitev zahtevka. »Če je obveznost v tem, da se kaj ne stori, kaj opusti ali kaj trpi, začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je dolžnik ravnal proti taki obveznosti«.
Pri uveljavljanju zastaranja je možno, da lahko oškodovanec oziroma tisti, kateremu je zastaranje v korist, opusti ugovor zastaranja.
Menimo, da je v primerih določanja uveljavljanje odškodninskega zahtevka kot zavarovalnega primera v nasprotju z določbami OZ in je možno govoriti o ničnosti teh klavzul v pogodbah o zavarovanju odgovornosti, pri čemer seveda ne gre za ničnost celotne pogodbe, temveč le za del pogodbe, ki govori o zavarovalnem primeru. Z drugimi besedami, pogodba o zavarovanju bi po našem mnenju ostala v veljavi v celoti in je možno, da bi se odškodnina uveljavljala v okviru splošno sprejetega kontinentalnega zavarovalnega prava do roka zastaranja. Najmanj kar lahko ugotovimo je, da gre za slabo prakso v zavarovalništvu, ki uporabljajo klavzulo claims made z določitvijo kaj je zavarovalni primer.
Š. Ivanjko
