Ob gledanju in poslušanju današnje (21.9.2023) razprave v Državnem zboru o Predlogu zakona o preoblikovanju Vzajemne zavarovalnice je bilo več razprav, ki so bile za javnost več ali manj nerazumljive, populistične in ciljno angažirane. Bistvo in večina današnje razprave se je nanašala na uspešni prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja oziroma na kritiko omenjenega prenosa, čeprav med omenjenim prenosom in preoblikovanjem Vzajemne ni povezave oziroma je umetno ustvarjena, da bi se prikril projekt privatiziranja oziroma prevzema poceni Vzajemne zavarovalnice s strani finančnih struktur. Ideja sedanjega predloga zakona ima enak cilj kot poskus preoblikovanja Vzajemne v delniško obliko leta 2006. Država je prevzela dopolnilno zdravstveno zavarovanje in s tem onemogočila, da se z njim ukvarjajo zavarovalnice. Tu bi se država morala ustaviti in prepustiti Vzajemni, da odloča o svojem nadaljnjem delu in poslovanju ob upoštevanju obveznosti, da vrne Zavodu za zdravstveno zavarovanje začetni kapital ob obračunu tudi pasive, saj je Vzajemna takrat prevzela ne samo aktive temveč tudi pasivo za upokojence.
O pojmu, zlasti pa o prednosti Vzajemne zavarovalnice za zavarovance, ki ni unikat, kot je to zatrjevala predstavnica vlade, ampak je urejena v našem Zakonu o zavarovalništvu v skladu z zakonodajo EU, ni bilo veliko razprav, nekatere pa so bile zgrešene.
Današnji mediji so objavili, da bo Vzajemna podelila zavarovancem 20 milijonov evrov, ker so zavarovalne pogodbe prekinjene. Pri tem gre za sredstva, ki so bila pri Vzajemni ustvarjena z izvajanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pa odpira dodatna vprašanja diskriminacije tistih zavarovancev, ki so bili zavarovani pri drugih komercialnih zavarovalnicah.
Vzemimo preprost primer: Janez je bil zavarovan 10 let pri Vzajemni, Franc pa je bil enako dobo zavarovan pri zavarovalnici X . Plačevala sta približno enako premijo. Po preoblikovanju Vzajemne bo zavarovanec Janez dobil nadomestilo za prekinitev zavarovanja in sorazmerni del od 20 milijonov (predvidoma minimalno 70 evrov) od ustvarjenih rezerv v Vzajemni. Njegov prijatelj Franc pa ne bo dobil od zavarovalnice X niti centa, čeprav je enako prizadet s prekinitvijo zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica X je popolnoma enako obravnavala Franca kot je Vzajemna obravnavala Janeza, ampak bodoči zakon bo Janezu zagotovil udeležbo v premoženju, zavarovalnica X, ki je na enak način ustvarjala rezerve z dopolnilnim zavarovanjem, pa Francu ne bo izplačala nič.
Izvajanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je nesporno državni projekt, uveden in urejen z zakonom in ustavo, še manj pravično in razumno pa je, da država na enak način prekine vsem zavarovancem zavarovalno pogodbo, vendar zavarovancem Vzajemne da za to darilo oziroma neke vrste odškodnine, medtem ko zavarovancem zavarovalnice X ne nameni niti besede.
Osebno menim, da takšne razlike med zavarovanci v enakem položaju ne more vzdržati ustavne presoje. Taka razmerja neenakega obravnavanja nam niso neznana iz preteklosti, vendar mi želimo biti pravna država, na katero se zaklinjajo sedanji oblastniki. Bojim se, da mnogi med njimi tolmačijo pojem in vlogo pravne države na način, ki se ne poučuje na pravnih fakultetah …
Šime Ivanjko