Za slovensko pravo in delo sodišč je sodba Sodišča EU v Luxembourgu v zadevi C‑407/18 z dne 26.6.2019 posebej zanimiva zaradi »hrabrosti« Višjega sodišča v Mariboru, da je podvomilo v pravno veljavnost bančnih pogodbenih določb o izvršbi terjatve na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in vložilo predlog za sprejetje predhodne sodbe pri omenjenem sodišču v Luxembourgu. Pohvaliti je treba omenjeno sodišče v Mariboru, da ima svoje lastno mnenje o dvomljivi praksi slovenskega pravosodja, ki neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu daje moč dokumenta, v katerega se ne sme dvomiti (načelo formalne legalitete). Slovenska sodišča so zelo zadržana v razmerju do drugih sodišč v članicah EU, ki se v večjem številu spornih vprašanj odločajo za predlaganje postopka predhodnega odločanja pri Sodišču EU v Luxembourgu (omenjeno sodišče je pristojno za ocenjevanje, ali sodišča članic pravilno razlagajo nacionalno pravo v luči ustreznih direktiv EU). Mariborsko sodišče je zastavilo vprašanje Sodišču EU, ali ima sodišče pri odločanju o izdaji sklepa o izvršbi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa možnost, da dvomi v poštenost zapisanih klavzul v zapisu. V konkretnem primeru je banka XY na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa predlagala izvršbo zoper kreditojemalca, sodišče pa v luči sodne prakse ni moglo odločati o dovoljenosti posameznih zapisov v omenjenem aktu.
Vprašanje Višjega sodišča v Mariboru
Vprašanje je glasilo:
„Ali je ob upoštevanju načela učinkovitosti prava EU [Direktivo 93/13] pravilno razlagati tako, da mora izvršilno sodišče v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti zavrniti izvršbo glede nedopustnega (nepoštenega) pogoja, zajetega v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (izvršilnem naslovu), v primeru, kot je obravnavani, v katerem procesna ureditev države članice sodišča ne daje učinkovite možnosti, da prekine oziroma odloži izvršbo (na dolžnikov predlog ali po uradni dolžnosti) do končne vsebinske odločitve o nedopustnosti pogoja v pravdnem postopku, ki ga sproži dolžnik potrošnik?“
Vlada RS je ugovarjala, da omenjenega sodišča sploh ni dopustno kaj takega spraševati in zatrjevala, da do dneva vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe dolžnika nista izpolnila procesnih pogojev za dosego takega ukrepa, tj. zahtevala odloga izvršbe v skladu z nacionalno zakonodajo ter nista vložila tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbenih pogojev banke, zaradi česar je vprašanje ustavitve in odloga izvršbe »v nasprotju z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnih postopkih«.
Sodišče EU je zavrnilo pojasnila Vlade RS kot neutemeljena. Predpisi o izvršbi so sicer v pristojnosti države članice, vendar »morajo ta pravila izpolnjevati dva pogoja, in sicer, da niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uresničevanja pravic, ki jih potrošnikom podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti).«
Sodni izrek
Glede na to, da je za ureditev izvršbe v slovenskem pravu značilno, da sodišče, pristojno za izvršbo na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ne sme zavrniti navedene izvršbe iz razloga, da je v zadevni pogodbi nepošten pogoj, ker mora to sodišče brezpogojno upoštevati vsebino izvršilnega naslova, ne da bi lahko presojalo zakonitost njegove vsebine, je Sodišče EU razsodilo:
»Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba glede na načelo učinkovitosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, nima možnosti, da bodisi na predlog potrošnika bodisi po uradni dolžnosti preuči, ali so pogoji, vsebovani v takem zapisu, nepošteni v smislu te direktive in na tej podlagi odloži predlagano izvršbo«.
Iz obrazložitve sodbe
V obrazložitvi je sodišče EU dodalo, da je »obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Zato nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba dosledno razlagala v smislu, ki ni v skladu s tem pravom.«
Ta stavek v obrazložitvi omenjene sodbe ima velik pomen prav za slovensko prakso sodišč. Splošno je znano, da se slovenski sodniki sklicujejo na ustaljeno sodno prakso drugih sodišč in ji sledijo kot nesporni. Sodišče EU pojasnjuje, da je vedno nujna skrbna presoja sodnika, ali je nacionalni predpis v skladu z cilji direktive. V praksi je pri nas bistveno bolj prisotna gramatikalna razlaga kot teleološka, pri čemer je treba pri tem upoštevati razen ciljev slovenskega zakonodajalca tudi cilje posamezne direktive EU. Skratka pozitivizem je pretežno prisoten v našem pravosodju in prav odločitve sodišča EU nam lahko pomagajo izostriti smisel in pomen prava EU, izraženega skozi direktive. Še en dodatni pouk iz te sodbe je pomemben; »a posteriori varstvo v obliki denarne odškodnine, tako da tako varstvo ni popolno in ni zadostno ter to še toliko bolj, kadar se izvršba nanaša na stanovanje tega potrošnika in njegove družine, ki bi bilo tako dokončno izgubljeno. Tako a posteriori varstvo zato ni niti ustrezno niti učinkovito sredstvo za prenehanje uporabe nepoštenega pogoja« v pogodbenih razmerjih. Z drugimi besedami je to opozorilo sodiščem, da je treba v vseh postopkih ocenjevati, ali je slovenska zakonodaja v konkretnih primerih skladna z direktivami EU. »V zvezi s tem je treba opozoriti, da se z načelom skladne razlage zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v tem pravu, storijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek zadevne direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem« (toč 65. obrazložitve).
Bistveni problem slovenske zakonodaje in sodne prakse je načelo formalne legalitete, ki jo je treba presojati v okviru temeljnih načel acquis communautaire ureditve EU.
Kritika slovenske sodne prakse zaradi načela formalne legalitete
Večina slovenskih sodišč daje prednost strogi in restriktivni razlagi načela formalne legalitete, kar po mnenju Sodišča EU ni primerno. Zato morajo sodišča ugotavljati« ali neka nacionalna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preučiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka« (toč. 48). Vedno je treba presojati, ali nacionalna zakonodaja zagotavlja učinkovito sodno varstvo.
Če sodišča ugotovijo ali podvomijo v obstoj učinkovitega sodnega varstva, je njihova obveznost« da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Zato nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba dosledno razlagala v smislu, ki ni v skladu s tem pravom«.
Sklepno
Kot smo že uvodoma omenili, je citirana sodba Sodišča EU izjemno zanimiva po pristopu in pomembna za slovensko pravno premišljanje. Bistveno je, da spodbuja sodnike, da predlagajo sporna vprašanja v predhodno presojo sodišču EU in zlasti, da je na splošno sprejeto načelo formalne legalitete hudo sporno. Stranka ali sodišče, ki meni, da ji neposredno izvršljivi notarski zapis omejuje pravico do vsebinske sodne presoje, ima kljub omenjenemu načelu formalne legalitete pravico do sodnega varstva. Skratka sodba je kritika pozitivizma in formalnosti v slovenski zakonodaji in v posledici tega tudi nacionalno pozitivistične miselnosti v pravosodju brez doslednega upoštevanja zasledovanja usklajenosti ciljev slovenske zakonodaje z cilji direktiv EU.
Šime Ivanjko