UVOD
Številne države poznajo svobodni poklic kot posebno področje opravljanja gospodarske dejavnosti na trgu. Enotne definicije svobodnega poklica ni, čeprav ga v številnih državah urejajo z zakoni in drugimi predpisi. V gospodarskem pravu govorimo o svobodnih poklicih z izvajanjem svobodnih znanstvenih, umetniških in literarnih dejavnosti višjega tipa ter osebnih storitev višjega tipa, ki zahtevajo visoko izobrazbo. Visokošolsko izobraževanje pomeni zaključeno izobraževanje na univerzi ali visoki šoli. Nosilec svobodnega poklica praviloma opravlja samostojno dejavnost na znanstvenem, umetniškem, literarnem, pedagoškem ali izobraževalnem področju. Bistveno je, da nosilec svobodne dejavnosti le-to kot posameznik opravlja osebno, z uporabo posebnega znanja.[1] V Sloveniji poznamo pojem svobodnega poklica v praksi, vendar kot zakonsko opredeljen pojem ne obstaja.
V Sloveniji se lahko opravljajo tipične gospodarske dejavnosti v pravno organizacijski obliki podjetnika posameznika ali pa v obliki osebne oziroma kapitalske družbe. Podjetnik posameznik je statusna oblika za vse vrste dejavnosti, vendar je v praksi namenjena obrtnikom[2]
Posebnost slovenskega prava je, da se posamezne dejavnosti, ki se v svetu obravnavajo kot tipične za svobodne poklice, izvajajo v statusni obliki zasebnika,[3] ki je praviloma izenačen s podjetnikom posameznikom. Na prvem mestu ZFPPIPP navaja kot kataloški poklic zdravnika.
Svobodni poklici so izjemno pomembni v državah članicah EU, kar lahko ponazori nekaj podatkov:
- v Nemčiji predstavljajo do 9 % BDP;
- v Italiji znaša povprečen strošek na račun svobodnih storitev v izvozu 6%;
- v Veliki Britaniji so v letu 2003 izdatki za pravne storitve predstavljali 19 milijard funtov;
- po podatkih Eurostat-a svobodni poklici zaposlujejo 12 milijonov ljudi.
V Evropski Uniji (in vseh državah članicah) se oblikuje (in tudi že izvaja) program reform za izvajanje Lizbonske strategije, ki naj bi zagotovil večjo konkurenčnost evropskega gospodarstva, istočasno pa dosegel oba temeljna cilja, večjo gospodarsko rast in nova delovna mesta. Projekt ustreznejše regulacije svobodnih poklicev predstavlja pomemben del programa reform, saj velja splošna ugotovitev, da lahko pretirana regulacija predstavlja oviro za svobodno nastopanje na trgu, istočasno pa uporabniku (potrošniku) ne zagotavlja vselej ugodne možnosti izbire in ustreznega razmerja med ceno in kvaliteto.
Zdravnik kot svobodni poklic?
Nesporno smo priče medikalizacije v družbi, kot doslej neznanem pojavu v tako obsežnem in globoko infiltriranem pojavu v družbi.[4] »Zdravnik služi zdravju posameznika in prebivalstva nasploh. Medicinska stroka ni trgovina. Po naravi je zdravnik svoboden poklic. «[5] Glede na to, da je delo zdravnika vezano na določena navodila in ni samostojno na trgu, kot so drugi svobodni poklici, se zastavlja vprašanje, ali zdravniški poklic dejansko spada med svobodne poklice. Večinsko mnenje je, vsaj v Nemčiji, da gre pri zdravniku za svobodni poklic, ne glede na statusno obliko opravljanja zdravniške dejavnosti. Opravljanje zdravniškega poklica (per) se šteje kot svobodni poklic, čeprav nima takšne samostojnosti, kot je to prisotno pri drugih poklicih.
Tudi če je zdravnik v položaju, ki je vezan na navodila, je še vedno odgovoren le za svoje zdravniško delo. Vsa opravila, kot so pogodbeno opravljanje medicinske dejavnosti, načrtovanje proračuna, pavšalna plačila, vnaprej določen obseg dela, obveznost opravljanja rednega dela, predpisi o omejitvi količine opravil zaradi varnosti pacientov, kažejo, da je danes tudi zdravnik, ki dejansko dela v zasebni praksi, zelo podoben drugim poklicem, ki se nesporno obravnavajo kot svoboden poklic (notar, odvetnik idr.).
Glede na splošno mnenje v družbenem okolju v naši praksi je zdravnik še vedno spoštovan poklic, ki temelji predvsem na zaupanju, ki mu ga zagotavljajo pacienti. To zaupanje ima najvišjo prednost. Pri zdravniku je dosledno prisotna obveznost do popolne tajnosti v smislu ohranjanja poklicne skrivnosti in izogibanja kakršnemu koli navzkrižju interesov. Zato se medicinski strokovnjaki pravilno borijo proti politični nagnjenosti, ki ogroža obveznost do tajnosti. Čeprav je svoboda zdravljenja omejena, pa kljub temu omogoča zdravniku opravljanje svojega poklica v okviru izvajanja lastne odgovornosti. Da zdravniki lahko opravljajo zdravstvene storitve, jim omogoča njihovo strokovno znanje. Kakovost njihovih opravil zagotavljajo visoke zahteve glede usposabljanja, nadaljnjega izobraževanja in praktične usposobljenosti. Ta sistem deluje pod kolegialno skupno in osebno samokontrolo in ne zahteva državne intervencije.
Omenjeni poklic vključuje tudi kritično sposobnost prepoznavanja in izvajanja potrebnih izboljšav medicinskih storitev. Prav ta samostojna moč samoregulacije moti državne institucije, ki želijo imeti nadzor pri opravljanju drugih svobodnih poklicev in želijo zdravnike opredeljevati kot posebno vrsto državnih uslužbencev.
Samostojno zdravniško delo je precej drugačno od podjetništva na trgu. Zdravniške storitve so osebne in tudi pri prenosu teh storitev na druge izvajalce se ne spreminja odgovornost zdravnika. Kljub finančnim potrebam in željam medicinskega dela, tako kot pri vseh svobodnih poklicih, ne smejo voditi predvsem komercialne možnosti. Pri zdravniku je poklicni etos na bistveno višji ravni kot pri ostalih svobodnih poklicih. To razlikuje zdravnika od ostalih komercialnih ponudnikov storitev na trgu. Posledično naj bi zdravniške storitve uživale določene davčne olajšave, kot npr. oprostitev (od) DDV.
Motiv dobička pri opravljanju zdravniških storitev je podrejen poklicnemu etosu in splošnim načelom etike. Ne sme se spregledati, da je razen za opravljanje svoje storitve zdravnik odgovoren tudi za interese svojih pacientov. Za verodostojnost zdravniškega poklica je nujna tudi samouprava kot samostojno organizacijsko načelo, ki mora biti učinkovita, pregledna in usmerjena k blaginji družbe kot celote. Stopnja avtonomije v zdravstvu je pogosto ogrožena z birokratskimi predpisi države.
Na finančnem področju je treba zdravstvenim poklicem priznati posebnosti obračunavanja stroškov in plačila za delo. Tako administrativno določeni pavšalni obračuni zdravstvenih storitev ogrožajo finančno zagotavljanje kritja stroškov in plačila za delo. Potrebujemo novo metodologijo? (pristop?) in v skladu s trenutnim stanjem medicinske oskrbe upoštevati uspešnost posameznega zdravnika, ker kvaliteta storitev potrebuje osebno angažiran odnos do pacienta, kar pri drugih poklicih ni tako izraženo. Vsi svobodni poklici so zavezani k skupnemu dobremu, vendar pri zdravniku velja načelo neminem ledere et bonum facere (prevod?),pri ostalih poklicih pa velja le neminem ledere, ne pa tudi bonum facere, ki je pri zdravniku primarnega pomena.
Svobodni poklici v Sloveniji
Na posvetovanju o svobodnih poklicih, ki je potekalo dne 20. in 21. junija 2006 v Ljubljani, je že bilo odprto vprašanje poslovanja nosilcev svobodnega poklica. Na dvodnevnem posvetu v organizaciji Urada RS za varstvo konkurence in Generalnega direktorata za konkurenco Evropske komisije, na katerem so poleg predstavnikov obeh organizatorjev aktivno sodelovali predstavniki zbornic, ki združujejo svobodne poklice ter resornih ministrstev, je sodelovalo tudi Ministrstvo za zdravje. Na posvetovanju so bila v ospredju konkurenčna vprašanja zlasti med poklici, ki opravljajo storitve na trgu, primarno z vidika ustvarjanja dohodkov in podrejeno dobička.
Pojem svobodnih poklicev v konkurenčno-pravnem smislu zajema poklice, katerih cilj je izvajanje visoko specializiranih storitev, ki so v skladu s širšim javnim interesom, zato je njihovo izvajanje v večini držav Evropske Unije regulirano, predvsem z namenom, da bi se zagotovilo ustrezno raven izvajanja storitev ter preprečilo pomanjkljivosti, ki bi se lahko pojavile v primeru popolne liberalizacije teh storitev.
Najbolj tipični elementi, ki predstavljajo ovire za večjo stopnjo konkurence, so v EU naslednji:
- fiksne tarife
- priporočene tarife
- omejevanje oglaševanja
- posebne ovire za vstop na trg
- posebni pogoji za opravljanje določene vrste poklica.
Na omenjenem posvetovanju je bilo ugotovljeno, da so nekateri od teh elementov prisotni tudi v Sloveniji, tako tarife, ki so lahko fiksne (npr. pri notarjih) ali priporočene (predvsem pri tehničnih poklicih), kakor tudi omejitve pri oglaševanju, omejevanje števila izvajalcev (t. i. numerus clausus), kakor tudi posebni pogoji za opravljanje storitev.
Na omenjenem posvetovanju je bil sprejet sklep, da bo zaradi navedenega potrebno, po detajlni analizi, ob upoštevanju proporcionalnosti med pričakovano visoko stopnjo strokovnosti in možnostjo izbire, pristopiti k (v nekaterih primerih) učinkovitejši regulaciji teh poklicev. »Posebej je potrebno poudariti, da je v Sloveniji zaradi nekaterih zgodovinskih značilnosti izrazito prisotna težnja po določanju cen. Dogovori o cenah, kot klasični kartelni dogovori, sicer predstavljajo izjemno hudo kršitev konkurenčne zakonodaje, vendar pa v primerih, če je za tovrstna določanja (predvsem oblikovanje tarif) podana zakonska podlaga, institucije za varstvo konkurence ne morejo ukrepati; enako velja za ostale omejitve, ki sicer v osnovi lahko predstavljajo klasične kršitve, vendar če je za to podana podlaga v zakonodaji, ni podlage za ukrepanje«[6].
Posebej je sporen položaj zdravnika, zaposlenega kot delavca pri delodajalcu (zdravstveni zavod, bolnišnica, zasebnik), ker po naravi stvari v zdravstvu zdravnik opravlja dejansko storitve samostojno, ne pa po navodilih delodajalca, čeprav delodajalec odgovarja za njegove morebitne napake. Zdravnika ni mogoče obravnavati preprosto kot delavca v skladu z delovno zakonodajo. Statusa zdravnika, ki ga poznamo iz obdobja socializma, ni mogoče prenesti v sodobni čas, ko je poklic in njegov nosilec pomembnejši kot njegov organizator dela v vlogi delodajalca. Poklic zdravnika je treba poosebiti in ga osvoboditi birokratskih oblik ter ga vsebinsko obravnavati glede na njegove specifičnosti. S takšnim obravnavanjem lahko zdravnika postavimo v družbi na ustrezno mesto in mu zagotovimo možnost dejanskega vnašanja sebe kot osebka v postopek zdravljenja ljudi. Na obzorju razvoja je nedvomno prisotna medikalizacija družbe in je treba ustrezno odpreti pot za uveljavljanje zdravnika in njegovega poklica v družbi, da bi lahko zdravstvo bilo kos novim izzivom.
Sklepno
V okviru bodočega urejanja zdravstva je vsekakor treba urediti položaj zdravnika kot nosilca svobodnega poklica, ne glede na to, ali opravlja zdravstvene storitve kot delavec zdravstvene ustanove ali pa je na trgu kot zasebnik. Ta predlog se utemeljuje z zdravnikovo samostojnostjo in odgovornostjo pri opravljanju poklica. Status zdravnika kot državnega uslužbenca ali preprosto delavca pri delodajalcu je postal sporen za njegove kompetence pri izvajanju svojega poklica, ki je v službi družbe kot celote. Ob tem pa ne bi smeli pozabiti na vlogo zavarovanja poklicne odgovornosti zdravnika kot nosilca svobodnega poklica. Rešitve v drugih državah nam lahko pomagajo pri opredeljevanju zdravniškega poklica v naših pogojih.
Prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Podrobneje glejte, Šime Ivanjko-Marijan Kocbek, Korporacijsko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003 str. 298.
[2] Za obrtnika je bistveno, da opravlja svojo dejavnost z obvladovanjem veščin , torej z rokami (Handwerker), svobodni poklic pa se opravlja z posebnim znanjem (»premoženjem med ušesi«)
| [3] | Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr., 27/16, 31/16 – odl. US, 38/16 – odl. US, 63/16 – ZD-C in 54/18 – odl. US) v 7.členu; (7) navaja kot zasebnike; »Zasebnik je zdravnik, notar, odvetnik, kmet ali druga fizična oseba, ki ni podjetnik in ki kot poklic opravlja določeno dejavnost.« |
[4] Danes so v sodobni družbi že vidni pojavi medikalizacije ( pomen vloge zdravnika in zdravstva), juridizacije ( pomen prava in nudenja pravni storitev) in medijalizacije ( pomen in vloga posredovanja informacij). Zanimivo je, da so to prav področja dominantna za svobodne poklice ( zdravnik, pravnik, novinar). Svobodni poklici so tretja družbena struktura ( ob gospodarstvu in javnimi službami), ki so z svojimi intelektualnimi sposobnosti poklicani, da vodijo družbo. Za to politika želi imeti administrativni nadzor nad omenjenimi poklici, kar je pri nas zaradi zgodovinskih razlogov še posebej prisotno.
[5] § 1 (1) Profesionalni kodeks pokrajine bavarske v ZRN.
[6] Podrobneje na http://www.varstvo-konkurence.si/informacije/novica/izjava-za-javnost-posvet-na-temo-svobodnih-poklicev-18/