Zavarovalni posrednik je po svojem statusu gospodarski subjekt, ki opravlja gospodarsko odplačno dejavnost pod opisanimi posebnimi pogoji, ki jih določa ZZavar. Glede na določila 849. člena Obligacijskega zakonika (OZ), bi bilo po splošnih načelih pravično, da zavarovalec in zavarovalnica plačata vsak polovico provizije, ker imata oba koristi od posrednikovega dela. Glede na to, da ZZavar izrecno prepoveduje, da bi zavarovalec plačal karkoli (torej tudi ne polovice provizije zaradi varstva zavarovalca), je logično, ob uporabi dokaza argumentum a contrario, da je zavarovalnica dolžna v celoti plačati provizijo posredniku. Pri tem je treba še opozoriti, da je določba OZ v 849. členu pogojena »če ni drugače dogovorjeno«. V slovenskem pravu pa se ta »dogovor« nadomešča z omenjeno določbo ZZavar o prepovedi zahteve plačila od zavarovalca. To stališče zastopa tudi nemško Vrhovno sodišče, s tem da »drugačnega dogovora« ne utemeljuje z zakonsko določbo kot ZZavar, temveč z tradicionalnim poslovnim običajem (BGH, VersR 1985 930).
V Sloveniji takšnega običaja ni, ker posredovanja ni bilo 50 let in je zakonodajalec posegel v to področje z omenjeno prepovedno določbo, ki je ni mogoče razlagati drugače, kot z argumentum a contrario, ob upoštevanju, da morata posredniško delo ena ali obe stranki plačati, ker je določeno delo opravljeno v njihovo korist. Pri tem pa gre, teoretično gledano, za poseben tihi dogovor zavarovalca in zavarovalnice o tem, da bo ekonomsko zavarovalec plačal provizijo kot del premije (načelo enotnosti premije), ta pa ga bo posredovala posredniku. Gre za določeno pogodbo v korist tretjega v skladu z določbo 126 OZ, ki določa; «Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega.« V konkretnem primeru je, teoretično gledano, ta pogodba sklenjena s konkludentnim dejanjem, s tem, da zavarovalec da posredniku nalog, da posreduje pri zavarovalnici in da opravi za njega obveznosti, ki mu jih nalaga ZZavar analiza nevarnosti in svetovanje). Na podlagi te »domnevne pogodbe« ima posrednik torej »neposredno pravico nasproti dolžniku« t. j. zavarovalnici. Vrhovno nemško sodišče izrecno zastopa enako stališče, da je med strankami (zavarovalcem in zavarovalnico) implicitno ali tiho tudi sklenjena pogodba v korist tretjih oseb (posrednika), v skladu z določbami § 354, 99 HGB (Trgovinskega zakonika), § 653 I BGB ( Civilnega zakonika) (OLG Hamm, VersR 1995 658; BGH, VersR 1993 878). To stališče se v nemški sodni praksi in teoriji utemeljuje z dejstvom, da ima zavarovalnica stroške pridobivanja zavarovanj (vključno s posredništvom) in da je zato zavarovalnica dolžna storjene stroške za delo, ki ga je za njo opravil posrednik (tretji), tudi povrniti. Podrobneje glejte; (Icha, Alina, Die Nettopolice, Verlag VVW, Berlin 2014, S.98 ff.
