Podpisnik tega zapisa se želi ob 35.letnici AO-plus zavarovanja oddolžiti dr. Marjanu Černetu za prijateljsko sodelovanje pred 35. leti in opozoriti na strokovno javnost na njegov prispevek k razvoju zavarovalništva v Sloveniji.
Zgodovinski pogled na nastanek AO-plus zavarovanja
AO-plus je »izum« slovenske zavarovalne stroke in posebnost v zavarovalništvu, ki ima zanimivo zgodovino svojega nastanka. V 70-ih letih preteklega stoletja je v Sloveniji delovala samo Zavarovalna skupnost Triglav, ki je izvajala obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti v skladu s takratnim Zakonom o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 24/1976). Po omenjenem zakonu so lahko v primeru prometne nesreče uveljavljale odškodnino le tretje osebe, ki niso bile v sorodstvu z voznikom. Tako je na pr. avtoštoparju bila povrnjena celotna stvarna in osebna škoda, če je voznik bil odgovoren za nesrečo, voznik, voznikov zakonec in otroci pa niso mogli uveljavljati nobenega odškodninskega zahtevka, razen če je voznik imel sklenjeno prostovoljno nezgodno zavarovanje (»zavarovanje sedežev«). O tem je več let tekla razprava o nepravičnosti takšne rešitve, ki je znana kot razprava o »sorodstveni klavzuli«, zoper katero sta se borili stroka in javnost, ne pa tudi zavarovalnice, ki so vedno poudarjale, da bi takšno zavarovanje bilo v nasprotju z načeli pravičnosti in socialistične morale.[1]
Podpisani sem, takrat kot delegat Območne skupnosti Maribor, v skupščini Zavarovalne skupnosti Triglav predlagal rešitve, po katerih bi pravico do odškodnine imeli tudi družinski člani voznika. Glede na to, da je takratna uprava Zavarovalne skupnosti Triglav zavračala vse predlagane rešitve, sem predlagal in dosegel, da delegati Območne skupnosti Maribor bojkotirajo bodoče skupščine Triglava, dokler ne bo najdena rešitev za omenjeno problematiko (takrat neobičajna metoda pritiska , vendar učinkovita).
Podpisani in dr. Marjan Černe, vodilni delavec Triglava, sva bila zadolžena, da najdeva ustrezno rešitev. V daljših razpravah sva našla temeljno rešitev v obliki posebnega prostovoljnega zavarovanja odgovornosti voznika za povzročeno škodo sorodnikom voznika, ki je bila mešanica zavarovanja odgovornosti in samega voznika v obliki posebnega nezgodnega zavarovanja. [2]
Bistvo omenjenega zavarovanja je bilo, da zavarovalnica krije osebno škodo vozniku in njegovim sorodnikom, vendar le pod pogojem, če je voznik zakrivil prometno nesrečo, v posledici katere so bili poškodovani njegovi družinski člani. V začetku je to zavarovanje pokrivalo tudi nekatere druge škode, pozneje pa je prišlo do sprememb, vendar je ideja v osnovi ostala nespremenjena.
Zavarovalna skupnost Triglav je uvedla to vrsto zavarovanja na začetku 1981. leta kot edina zavarovalnica v Jugoslaviji.
Zavarovalna stroka je lahko ponosna, da smo v preteklosti problematiko »sorodstvene klavzule« rešili na zelo zanimiv način skozi omenjeno zavarovanje AO-plus, katerega so šele pred kratkim začele izvajati tudi druge države, zlasti države bivše Jugoslavije. [3]
1. Pojem sorodstvene klavzule v preteklosti
Sorodstveno klavzulo je imenovala določba zavarovalnih pogojev obveznega avtomobilskega odgovornostnega zavarovanja, po kateri odškodninski zahtevki, ki so jih proti zavarovancu uveljavljali bližnji sorodniki imetnika avtomobila, niso bili kriti.
Zavarovanje avtoodgvornsoti se je takrat v praksi tudi nasploh imenovalo kot zavarovanje proti tretjim osebam ali zavarovanje za škodo, povzročeno drugim. Predmet autodgovornostnega zavarovanja ni bila sama škoda (zaradi telesnih poškodb, smrti, poškodovanja ali uničenja stvari in še drugo), temveč šele odškodninski zahtevki tretjih oseb, ki bi jim naj voznik-zavarovanec povrnil škodo, ki jo je njim povzročil. Zavarovanje se ni moglo nanašati na lastno škodo (telesne poškodbe, poškodbe stvari in drugo) zavarovanca, kot je to pri požarnem, vlomskem in drugih premoženjskih zavarovanjih.
Premoženje zakonca, imetnika vozila (takrat sklenitelja zavarovanja) in oseb, ki jih je vzdrževal (največkrat otroci), so se takrat le v pravnem pojmovanju razlikovali od njegovega premoženja. Ekonomsko gledano pa sta zakonca in njuni otroci imeli isto premoženje. Škoda torej, ki so jo utrpele osebe, prizadete po sorodstveni klavzuli, so se v bistvu obravnavale kot zavarovančeva lastna škoda. Zato se je takrat štelo, da zakonec in otroci zavarovanca niso mogli biti tretirani kot tretje osebe, na katere seje nanašalo z zakonom urejeno obvezno zavarovanje avtoodgvornsoti.
Nemške zavarovalnice so sorodstveno klavzulo v obveznem AO zavarovanju že takrat črtale in so že tedaj v to zavarovanje bili vključeni celo zahtevki imetnika vozila samega, v kolikor so se nanašale na telesno poškodbo. V takratni Jugoslaviji je takšna rešitev bila obravnavana kot kapitalistična tvorba in nesprejemljiva za socialistično zavarovalništvo, ki je zastopalo stališče, da mora biti krivec za škodo kaznovan. [4]
2. Ideja no fault zavarovanju, kot nadomestek AO zavarovanja
V 70.letih se je zlasti veliko diskutiralo o novih oblikah AO zavarovanja, ki so ga začele uvajati nekatere države ZDA in Kanada.
No fault sistem je zavarovanja varstva žrtev avtomobilskih prometnih nesreč in seje takrat začel pojavljati tudi v Evropi v nordijskih državah.
Medtem ko AO-plus zavarovanje krije le škodo tretjim, za katero je zavarovanec-voznik avtomobila odgovoren, pa je z no fault zavarovanjem krita v načelu vsa škoda, do katere pride v prometni nesreči z avtomobili – razen škode na avtomobilih samih. Z no fault zavarovanjem ni zavarovan le imetnik vozila, njegov voznik in potniki v njem, temveč tudi pešci, kolesarji, vprežna vozila, cestne naprave – skratka vsa škoda, ki je storjena v zvezi s prometno nesrečo – razen avtomobilov. Zavarovana je neposredna škoda, pri čemer vprašanje odgovornosti sploh ni bilo pomembno (“no fault” pomeni “brez krivde”).
No fault sistem se takrat obravnaval v svetu kot velik napredek.
Po mnenju teoretikov in praktikov v Sloveniji in Jugoslaviji in v državah, v katerih je veljalo načelo objektivne odgovornosti avtomobilista, zamenjava obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti z obveznim no fault sistemom ni bila primerna.
3. Prvotni pojem AO-plus
Ideja AO-plus zavarovanja je bila preprosta: zavarovanje naj neposredno krije vso škodo, ki jo ob prometni nesreči utrpi zaradi telesnih poškodb voznik zavarovanega vozila in potniki v njem, če le-ti nimajo druge možnosti dobiti povračila škode. Pri tem pomeni “vsa škoda” znesek odškodnine, do katere bi bil ponesrečenec upravičen ob polni odgovornosti povzročitelja nesreče po odškodninskem pravu.
AO-plus je bilo praktično zavarovanje izključitvene klavzule pri obveznem zavarovanju oziroma zavarovanje lastne škode.
Primer:
Voznik avtomobila, ki je bil odgovornostno zavarovan, je zaradi prevelike hitrosti povzročil nesrečo in se pri tem poškodoval sam in oba potnika, žena ter sosed. Škoda, ki jo utrpi sosed, je bila p pokrita z AO zavarovanjem, ker so njegovi zahtevki za povračilo te škode bili upravičeni. Voznik in njegova žena pa od odgovornostne zavarovalnice nista ničesar dobila. Voznik ni bil upravičen do kritja, ker je bil odgovoren za škodo, njegova žena pa iz tega razloga ne, ker jo je zadela sorodstvena klavzula. Škodo obeh pa je takrat pokrivalo AO-plus zavarovanje.
Glavna razlika med njima je bila ta, da je nezgodno avtomobilsko zavarovanje “vsotno”, AO-plus pa je sodilo v vrsto “škodnih” zavarovanj. Pri nezgodnem zavarovanju je zavarovalnica ob zavarovalnem primeru izplačala dogovorjeno vsoto ali njen del, ne da bi ugotavljala, kolikšna škoda je pravzaprav nastala zavarovancu zaradi posledic telesne poškodbe. AO-plus se nanaša zgolj na prometne nesreče, avtomobilsko nezgodno zavarovanje pa zajema tudi obrobne nezgode – vstopanje v avtomobil in izstopanje iz njega, popravila ipd.
AO-plus zavarovanje je po prvi zasnovi, po svoji ekonomski zamisli, lahko bilo dojemljivo. Izvedba te zasnove, njena pravna nadgradnja, pa ni bila tako preprosta. Tudi pravnik se v tem oziru ni lahko znašel, če je pozabljal, da je zavarovanje po svojem bistvu ekonomska in ne pravna kategorija.
Predvsem je bilo potrebno uporabiti ustrezne termine za osebe, v dobro katerih je bilo sklenjeno zavarovanje. Beseda “zavarovanec” se je pri tem naravnost vsiljevala. Ta izraz pa ni ustrezal za primer “zavarovanca”, ki je imel že obvezno osnovno zavarovanje. Tam je namreč “zavarovanec” oseba, proti kateri so uveljavljali svoje zahtevke drugi oškodovanci, ki so bili zavarovani za škodo zaradi teh zahtevkov. Zato je AO-plus zavarovanje potrebovalo za to dva izraza – enega za osebo, ki je kot voznik ali potnik v avtomobilu in drugega za osebo, ki je posredno utrpela škodo zaradi smrtne nesreče tistega, ki se je v zavarovanem avtomobilu smrtno ponesrečil. Pri tem se vrivala beseda “oškodovanec«, ki pa spet ni bila pravšnja, saj jo je uporabljalo reparacijsko pravo, zlasti pa praksa, ki se nanaša na ta del prava.
Zavarovalni pogoji so se odločili za “upravičenca” in “svojca upravičenca”. Prvi izraz je pomenil osebo, ki je bila neposredno telesno poškodovana v avtomobilu, torej voznik ali potnik, drugi pa je pomenil tistega, ki je zaradi smrtne nesreče neposredno poškodovanega utrpela škodo. Ti dve besedi v glavnem res ustrezata “oškodovancu” iz odškodninskega prava, ne pokrivata pa tega pojma v celoti. Tako je utegnil biti bližnji sorodnik težko poškodovane osebe (posredni) oškodovanec, v pomenu predpisov o povračilu škode, ni pa svojec upravičenca v pomenu AO-plus zavarovanja.
Ena in ista oseba je lahko upravičenec in svojec upravičenca. Oče in sin se ponesrečita, oče smrtno. Preživeli sin je glede lastnih telesnih poškodb upravičenec, glede škode zaradi smrti očeta pa svojec upravičenca.
Obseg pojma “pravno priznane škode” se je nanašal na ugotavljanje višine škode v skladu z predpisi (pozitivno pravo, pravna znanost in sodna praksa) tiste republike oz. pokrajine, kjer je bilo zavarovanje sklenjeno, ne pa na kraj nezgode.
Pri AO-plus zavarovanju so se uporabljala vsa pravila o zavarovalni pogodbi, kot na pr. prijava zavarovalnega primera, plačilo premije, sprememba cenika itd.
Zgornja meja obveznosti zavarovalnice je bila omejena za zavarovalno vsoto, ki je bila določena v polici za obvezno zavarovanje, če ni bilo drugače določeno.
Škoda zaradi pogrebnih in s tem zvezanih stroškov je bila taksirana in določena z mnogokratnikom pogrebnine po predpisih socialnega zavarovanja. Zavarovalnica je imela pravico, da odstopi od tega dogovora in ugotavlja konkretno škodo. To je v praksi storila ob izrednih primerih (na pr. če je bilo več smrtnih žrtev).
Določena je bila tudi franšiza v najmanjšem znesku takratnih 7.000 din.
Odškodninski zahtevki pri tem zavarovanju niso bili po dedljivi.
4. Izključitve iz zavarovanja AO-plus
Zavarovalni pogoji so določali ti. rizične izključitve (negativna razmejitev rizika) iz kritja škode, nastale pri dirkah in v zvezi z nuklearno energijo. Posebej so bile izključene škode pri »črnih vožnjah« in škode v zvezi s hudodelskimi nameni.
Po takratnih pogojih so do odškodnine imele pravico vse osebe za škodo, ki ni »bila krita z osnovnim obveznim zavarovanjem ali kako drugače«. Po osnovnem takratnem obveznem zavarovanju pa niso bile krite škode voznika in njegovih članov družine.
V določenih situacijah je bila odločilnega pomena rešitev vprašanja, ali gre za “lastno” škodo po AO-plus ali za “tujo” škodo po AO zavarovanju. Številna vprašanja so se pojavljala v praksi glede razvezanega zakonca imetnika vozila in osebe, ki ni bila v sorodstvenem razmerju do voznika in ali je sin imetnika vozila, ki se ob koncu študija honorarno zaposli, oseba, ki jo imetnik preživlja in pod. Težave so se pojavljale tudi pri nesrečah, kjer je obstajala deljena krivda.
5. Izguba kritnih pravic
Voznik je zapravil svoje pravice iz AO-plus zavarovanja načeloma ob istih pogojih, kot jih je zapravil po pogojih AO zavarovanja. Tudi dokazno breme je bilo enako razdeljeno kot v osnovnem zavarovanju: kršitev varnostnih pravic je morala dokazati zavarovalnica, medtem ko je dokazno breme o pomanjkanju vzročne zveze in o nekrivdi bremenilo upravičenca – voznika.
Potniki pa so izgubili svoje pravice, če so vedeli za povečanje nevarnosti, ki je presegalo okvir normalnega rizika, oz. če niso dokazali, da niso vedeli za kršenje varnostnih predpisov. Največkrat je šlo za alkoholiziranost.
Svojci upravičenca niso imeli nobenih pravic iz AO-plus zavarovanja, če je svoje pravice zapravil upravičenec sam (ker je na pr. vozil v alkoholiziranem stanju ali je vedel, da se je zaupal pijanemu vozniku). Če pa je takšen svojec obenem upravičenec (n.pr. otrok, ki se ni mogel zavedati, da se vozi s pijanim očetom) je bil za lastno, neposredno škodo krit. V tem je bistvena razlika med posrednim oškodovancem v pomenu reparacijskega prava in svojcem oškodovanca v pomenu AO-plus zavarovanja.
6. Začetki uveljavljanja AO-plus zavarovanja
AO-plus zavarovanje je bilo takrat novum. Ne morda po svojih prvinah, saj je bilo sestavljeno iz elementov nezgodnega zavarovanja, odškodninskega prava in no fault sistema. Originalen je bil le v kombinacijah omenjenih sestavin.
Trditev, da je to zavarovanje bilo ob svojem nastanku dognano in brez napak ter pomanjkljivosti, ne bi bila resna. Takoj po uveljavljanju tega zavarovanja v praksi so se pokazale pomanjkljivosti glede statusa potnika glede na sorodstveno klavzulo. Prav tako so se pokazale težave pri opredeljevanju “pravno priznane škode” glede posameznih škodnih postavk.
7. Današnje obvezno zavarovanje odškodninske avto odgovornosti in AO plus
Danes je obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti urejeno Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP)[5] na podlagi katerega mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami tega zakona( 15. člen ZOZP). To zavarovanje krije premoženjsko in osebno škodo, povzročeno z motornim vozilom, vendar le v mejah zavarovalne pogodbe, tako po temelju kot višini.[6] Zavarovalna pogodba in zakon določata primere, v katerih to zavarovanje ne krije škode, za katero je odgovoren zavarovanec kot povzročitelj. Obseg zavarovalnega kritja je ožji od obsega odškodninske odgovornosti.
Podobno kot pri zavarovanju pred splošno civilno odgovornostjo, tudi pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti obstajajo določeni odškodninski zahtevki, ki niso kriti s tem zavarovanjem. Tako to zavarovanje ne krije tistih odškodninskih zahtevkov, ki po pogodbi ali posebni obljubi presegajo obseg obveznosti, ki izvirajo iz pravnih predpisov o odškodninski odgovornosti. Tukaj pravzaprav ne gre za izključitev odškodninskih zahtevkov iz zavarovanja, saj zavarovanje krije le škodo, ki jo mora povzročitelj plačati na osnovi pravnih predpisov o odgovornosti za škodo. Če določeni zahtevek presega škodo, ki gre oškodovancu po pravnih predpisih o odgovornosti, je jasno, da zavarovalnica takšne škode ne plača. Glede na to, da je avtomobilsko zavarovanje namenjeno zaščiti tretjih oseb pred škodo, ki jo povzroči voznik motornega vozila, je logično, da odškodninski zahtevki voznika vozila za škodo, ki jo je pretrpel v prometni nesreči, za katero je sam odgovoren, niso zajeti v lem zavarovanju. Voznik vozila ni tretja oseba in zato je tudi razumljivo, da povzročitelj škode in oškodovanec ne more biti ista oseba. Odškodnine za osebno in stvarno škodo iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti ne more uveljavljati upravičeni voznik vozila, če je sam povzročil škodo in je za njen nastanek odškodninsko odgovoren.
ZOZP podrobneje določa okoliščine, zaradi katerih je izključeno zavarovalno kritje in osebe, ki nimajo pravice do odškodnine od zavarovalnice, kar pa še ne pomeni, da te osebe nimajo pravice zahtevati odškodnine od povzročitelja na podlagi odškodninskega prava. Zavarovalni pogoji pa določajo tudi primere, zaradi katerih zavarovalnica ne priznava zavarovalnega kritja zavarovancu, ker je kršil obveznosti iz pogodbe.
Po ZOZP pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo:
- voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, (ki jo je možno zavarovati AO plus zavarovanjem);
- zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, in sicer
- za škodo na stvareh, ki jo je možno zavarovati z posebnim kargo zavarovanjem);
- oškodovanci, ki so utrpeli škodo zaradi uporabe vozila na uradnih športnih prireditvah ali zaradi
- delovanja jedrske energije, zaradi vojnih operacij, uporov ali terorističnih dejanj, pri čemer mora zavarovalnica dokazati, da je škodo povzročil tak dogodek.
V razmerju do ureditve obveznega AO zavarovanja v SFRJ, kjer osebna škoda sorodnikov voznika ni bila zavarovana zaradi sorodstvene klavzule, je le ta odpravljena v novem slovenskem pravu in je le iz obveznega zavarovanje po zakonu izključena stvarna in osebna škoda voznika, ki je odgovoren za nastanek prometne nesreče. Glede na odpravo sorodstvene klavzule zakonom, se AO-plus zavarovanje spremenilo tako , da po uveljavitvi ZOZP ni potrebe, da bi AO-plus zavarovanje krilo tudi osebne škode družinskih članov voznika in se sedanjim AO plus zavaruje le osebna in nekatere premoženjske škode voznika, če je le ta odgovoren za nastanek škode.
ZOZP posebej ureja pravico do povrnitve škode zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške. Zavarovalnica je dolžna povrniti omenjenim zavodom stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zahtevki omenjenih zavodov se poplačajo šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov do poškodovanih oseb. [7]
Glede na to, da voznik nima pravice do odškodnine iz zavarovanja odgovornosti, če je sam odgovoren za nastanek škode, zavarovalnice nudijo prostovoljno AO-plus zavarovanje, ki je še vedno kombinacija nezgodnega in odgovornostnega zavarovanja voznika vozila in mu nudi denarno nadomestilo v primeru poškodbe ob prometni nesreči.[8] V osnovi je temeljni namen in vloga tega zavarovanja ostala enaka le obseg oseb katerih škod ja krite s tem zavarovanjem je omejena. To zavarovanje se nanaša le na voznika vozila in na nekatere njegove svojce ( v primeru smrti voznika) ne tudi na druge osebe v avtu, ki se lahko prav tako nezgodno zavarujejo (nezgodno zavarovanje sedežev).[9] Zavarovanje AO-plus se vedno sklepa le z obveznim zavarovanjem odgovornosti. AO-plus in nezgodno zavarovanje sedežev nista obvezni in se lahko skleneta ločeno. Če se sklene nezgodno zavarovanje sedežev, so tako zavarovani voznik in sopotniki, ki imajo pravico tudi do odškodnine na podlagi zavarovanja odgovornosti. AO-plus je v osnovi nezgodno zavarovanje voznika, če je odgovoren za prometno nesrečo, vendar je kritje širše od nezgodnega zavarovanja, saj krije tudi določene oblike nepremoženjske škode, ki je nezgodno zavarovanje ne krije. Zavarovalnica se pri AO-plus zavarovanju zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo utrpi voznik zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z motornim vozilom, na katerega je vezano tudi zavarovanje. V primeru voznikove smrti ali hujših telesnih poškodb zaradi škodnega dogodka so družinski člani, ki so živeli v skupnem gospodinjstvu z upravičencem, upravičeni do denarnega nadomestila zaradi duševnih bolečin. Dajatve zavarovalnice so omejene z zavarovalno vsoto, dogovorjeno v polici. Za ugotavljanje višine pravno priznane škode se uporabljajo predpisi o odgovornosti za škodo, če z zavarovalno pogodbo ni drugače dogovorjeno. Škoda za strah ni krita. Prav tako ni krita škoda zaradi natega obhrbteničnih mišic ter vseh poškodb vratne, prsne in ledvene hrbtenice, razen zlomov ter rentgensko dokazanih premikov med korpusi vretenc, ki so večji od treh milimetrov. Škoda zaradi poškodb stvari, sem sodijo tudi obleka in osebna prtljaga, s tem zavarovanjem ni krita. Ob smrti voznika zavarovalnica povrne dejansko škodo zaradi pogrebnih stroškov, ureditve groba, vključno s postavitvijo nagrobnika ali vzdrževanjem groba[10].
8. AO-plus v sodni praksi
Za to zavarovanje se ne uporablja ZOZP. Pri tem je potrebno poudariti, da določbe ZOZP bistveno širše opredeljujejo pojem prometne nesreče kot to opredeljujejo zavarovalni pogoji AO-plus. Vrhovno sodišče je prav tako ugotovilo, da se na to zavarovanje ne nanaša sodba SEU z dne 4.9.2014 v zadevi CE-162/13, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji, ob upoštevanju določbe 113.a člena Zakona o sodiščih vezana in na podlagi katere je treba upoštevati pojem »uporaba vozila« iz 3. člena Direktive sveta 72/166/EGS z dne 24.4.1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti. Po omenjeni direktivi zajema zavarovalno kritje vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila (zavarovanje obvezne odgovornosti traktorja zajema tudi škodo, ki nastane ob uporabi traktorja kot delovnega stroja). AO-plus je prostovoljno posebno zavarovanje in določila zavarovalnih pogojev za to zavarovanje ni mogoče razlagati v luči določil ZOZP.
Podrobneje v sodbi II Ips 217/2010 z dne 14. julija 2011.
SKLEPNO
Dr. Černe za v svojem prvem javnem predavanju o AO-plus na omenjanem posvetovanju v Lipici v svojem referatu Zavarovanje voznika osebnega avtomobila in potnikov v njim za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), zapisal; »AO-plus je otrok – če ima pogoje za življenje, bo rastel in se razvijal, sicer bo propadel. Za njim bo ostal le spomin na prizadevanje, kako zmanjšati ekonomski riziko vožnje z avtomobilom in kako omiliti pogubne posledice prometnih nesreč«.
Ta otrok je preživel že 35 let in bo še prisoten v naši zavarovalni praksi in zato je treba posebej dr. Marjanu Černetu oddati dolžno spoštovanje.
Zaslužni prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Šime Ivanjko, Srodnička klauzula u osiguranju odgovornosti, Anali, Beograd, 1982, str 1033-1046.
[2] Povzeto po Dr. Marjan Černe, Zavarovanje voznika osebnega avtomobila in potnikov v njim za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), referat na posvetovanju Centra za gospodarsko pravo Univerze v Mariboru, Lipica 7-8. aprila 1981, Tekst referata se nahaja v biblioteki IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru.
[3] Š. Ivanjko , Dodatno osiguranje vozača motornog vozila “AO-plus”. V: Usklađivanje osiguranja Srbije sa sistemom Evropske unije : Savetovanje, Palić, 12-14. april 2007. = Harmonization of Serbian Insurance with Insurance of the EU – Memoir : Conference, Palić, 12 and 14 April 2007.. Beograd: Udruženje za pravo osiguranja Srbije i Crne Gore, 2007, str. 292-304.
[4] Po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja v SFRJ je bilo mogoče , da vsaka republika in avtonomna pokrajina ( Kosovo in Vojvodina) sprejemajo svoje republiške oziroma avtonomen zakone , s katerim je bilo mogoče odpraviti ali modificirati rodbinska klavzulo. To so izkoristile vse republike razen Slovenije, ki ni sprejela posebnega zakona zavarovanju v prometu zaradi odpora takratne Zavarovalne skupnosti Triglav.
[5] Uradni list RS, št. 93/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/12 – ZUJF.
[6] IVANJKO, Šime. Osiguranje vozača motornog vozila u Sloveniji. V: Četvrto međunarodno savjetovanje Aktualnosti građanskog i trgovačkog zakonodavstva i pravne prakse, Neum, 16., 17. i 18. lipnja 2006. Zbornik radova. Mostar: Sveučilište u Mostaru, Pravni fakultet: Sveučilište u Splitu, Pravni fakultet, 2006, str. 45-57.
[7] PRAUHART, Nataša. Družinska klavzula in zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb : diplomska naloga. Pravna fakulteta UNI, Maribor: [ mentor Š. Ivanjko], 2006. 61 f
[8] Tudi terminologija opredeljevanje subjektov je enaka kot je bila zamišljena v samem začetku; Zavarovalnice, ki nudijo to zavarovanje še vedno uporabljajo terminologijo , ki je bila zastavljena od samega začetka. Tako je zavarovalec – oseba, ki sklene zavarovalno pogodbo, zavarovanec – oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči, svojec zavarovanca fizična oseba, ki zaradi smrti zavarovanca ob nezgodi lahko kot oškodovanec uveljavlja svoje odškodninske pravice, osnovno avtomobilsko zavarovanje – zavarovanje avtomobilske odgovornosti, na podlagi katerega je sklenjeno to zavarovanje, motorno V02II0 vsako vozilo, za katero se lahko sklene osnovno avtomobilsko zavarovanje, prometna nesreča na javni cesti ali nekategoriziram površini, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se motorno vozilo in v kateri se je pri premikanju tega vozila vsaj ena oseba telesno poškodovala oziroma pri tem umrla.
[9] Zavarovalnica v obsegu teh pogojev povrne škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči pri vožnji z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec, kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. V primeru smrtne nezgode zavarovanca kot povzročitelja prometne nesreče, je z zavarovanjem krita tudi škoda, ki jo zakon priznava oškodovancem (svojcem) ob smrti bližnjega. Če z zavarovalno polico ni dogovorjeno drugače, se za ugotavljanje višine škode uporabljajo predpisi o odgovornosti za škodo Republike Slovenije.
[10] Šime Ivanjko, Zavarovalno pravo, Maribor 2009, str. 238.
