Pred 400 leti je bila objavljena knjiga Don Kihot, ki je zaznamovala špansko in evropsko književnost na svetovni ravni. Manj je znano, da je Cervantes Saavedra v tem delu opisal znamenito sceno o napačni uporabi menice v praksi. Ko je njegov oproda Sančo Pansa zahteval plačilo za njegovo spremljanje, je Don Kihot napisal menico, s katero bi naj njegova sorodnica plačala v oslicah namesto v denarju. Stoletja so morali študenti prava in ekonomije ter financ na podlagi njegovega napisa ugotavljati napake v menici. V samem zapisu je bilo večje število napak.
Ob 400. obletnici izdaje omenjene knjige prinašamo dialog med Don Kihotom in Sančo Pansom v zvezi z izdajo menice, povzeto iz uvodnega dela Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2001, str. 17-21.
Zanimivo je, kako so genialne strokovne zamisli kot je menica, našle svoje mesto tudi v književnosti.
Žal se danes menica uporablja predvsem kot bianko menica, ki pa sploh ni menica, o čemer bomo enkrat kasneje pojasnili, kako Združenje bank priporoča uporabo bianko menice pri javnih naročilih, ne pa izpolnjene menice. Bianko menica ni menica, temveč je le menica v nastajanju, ki omogoča tudi zlorabe, vendar o tem kdaj drugič.
SODOBNI DON KIHOTI IN SANČI PANSE
»No,« je dejal Sančo, »zdaj pa naj vaša milost kar hitro napiše na drugo stran še list za tri osliče, pa na moč jasno naj ga podčrta, da ga bodo za pravega spoznali, ko ga bodo videli.«
»Iz srca rad,« je rekel don Kihot.
In ko je list napisal, mu ga je prebral, in takole se je glasil:
»Blagovolite, preblagorodna gospa nečakinja, izročiti na podlagi te prve menice na osliče Sanču Pansi, mojemu oprodi, tri izmed petih oslet, ki sem jih pustil doma v vaši blagorodni oskrbi. Ta tri osleta izvolite nakazati in izplačati za prav toliko število oslet, ki sem jih na tem kraju prejel v gotovini; in pošteno bodo povrnjeni s to menico in njegovim potrdilom. Napisano v osrčju Sierre Morene, dne dvaindvajsetega avgusta tega tekočega leta.«
»Dobra je,« je rekel Sančo, »zdaj samo še podpišite.«
»Ni je treba podpisati,« je pojasnil don Kihot; »dovolj je, če svojo čačko začrtam, zakaj toliko velja čačka kot podpis, in za tri osle zadostuje že čačka, za tri ali pa tudi za tristo.«
»Zanašam se na vašo milost,« je odgovoril Sančo.
Takole je Miguel de Cervantes Saavedra v svojem romanu Bistroumni plemič don Kihot iz Manče že leta 1616 opisal takratno menično poslovanje. Njegov junak don Kihot je namreč zapisal in podpisal neveljavno menico svojemu oprodi Sanču Pansi ter ga hkrati prepričal, kako učinkovit papir je menica.
Ta zgodba se tudi po 400 letih vedno znova v različicah ponavlja v našem poslovnem vsakdanjiku. Tudi sodobni »bistroumni vitezi podjetništva« podpisujejo podobne papirje, o katerih so tudi današnji upniki, ki se od Sanča Panse niso nič naučili, prepričani, da gre za veljavne menice. Kako pogosto je tudi danes slišati upnike: »Zanašam se na vašo milost, g. Dolžnik.« V preteklih 700. letih namreč ni bilo papirja, ki bi zbujal toliko pozornosti trgovcev, pravnikov, finančnikov in drugih ljudi, kot je »hudičev papir«, kakor so v preteklosti pogosto imenovali menico. Menica je bila izziv za vsakogar, ki jo je sprejel, bodisi da je na podlagi nje uveljavljal določene pravice pri njenih podpisnikih ali pa se je sam zavezoval, da bo plačal določen denarni znesek, pri čemer se pogosto ni zavedal, zakaj sploh naj bi plačal določen dolg. Menica je bila vzrok za številne osebne tragedije, zaradi nje pa so nekateri brez veliko dela tudi obogateli.
V zadnjih 200. letih se je marsikateri zakonodajalec v svetu ukvarjal z menico in poskušal številna vprašanja meničnega poslovanja zakonsko natančno opredeliti in tudi sankcionirati. Na mednarodni ravni je menično poslovanje unificirano. Poskusi unificiranja meničnega poslovanja segajo že v leto 1912, do evropske unifikacije pa je prišlo na ženevskih meničnih konferencah 1930. leta, kjer je bila sprejeta Konvencija o enotnem meničnem pravu, v aneksu pa Enotni zakon o menici in lastni menici. Podpisnice Konvencije o enotnem meničnem zakonu so menično poslovanje uredile z nacionalno zakonodajo, vendar so praviloma konvencijo prepisale, kot je primer Zakona o menici, ki je ga je sprejela skupščina Federativne ljudske Republike Jugoslavije leta 1946. Sprememb omenjenega zakona o menici, ki se zdaj uporablja kot slovenski zakon, skorajda ni. V programu Državnega zbora Republike Slovenije, sprejetje posebnega Zkona o menici ni predvideno, če pa bo in ko bo Slovenija sprejela novi Zakon o menici, ta verjetno ne bo prav drugačen.
Zanimivo je, da se menici v času socializma ni namenjalo veliko pozornosti; nasprotno, ideologija je menici nasprotovala kot abstraktni zavezi, ki bi lahko povzročala finančne obveznosti, ki ne bi bile utemeljene na opravljenem delu oziroma storitvah ali prodanem blagu. Leta 1975 je SFRJ sprejela posebni zakon o zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev in uporabila lastno trasirano menico kot temeljni instrument zavarovanja plačil. Ta instrument, namenjen zaprtemu gospodarstvu, je uspešno opravljal svojo funkcijo do konca 80. let, ko se ga je začelo zlorabljati.
Menica je zdaj znova deležna pozornosti. Je celo eden od najodličnejših instrumentov za zagotavljanje finančne discipline, vendar le če učinkovito deluje celotni pravosodni sistem. Učinkovita je le kvalitetna menica, ne pa vsaka vrsta menice. Tako na primer sprejem lastne bianko menice s pooblastilom za izpolnitev ne pomeni učinkovitega zavarovanja, še manj pa plačila. Bianko menica lahko povzroči prejemniku menice več težav, kot bi jih imel, če menice ne bi uporabil.
Njena učinkovitost temelji na dejstvu, da so njena pravila jasno izoblikovana in da je cilj jasno opredeljen.
Iz uvoda knjige Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV, Ljubljana 2001.
