Posledice zamude pri plačilu premije – Sporne razlage zavarovalnic in sodišč 937. člena OZ

Uvod

Višje sodišče v  Ljubljani je s pravnomočno sodbo št. VLS II Cp 1070/2014 zavrnilo tožbeni zahtevek zavarovalnice za plačilo zavarovalne premije za čas, ko je sicer po mnenju zavarovalnice zavarovalna pogodba bila veljavna, ni pa bila plačana druga ali ena od naslednjih premij. Zavarovalnica je terjala plačilo premije za obdobje, ko je zavarovalec izgubil zavarovalno kritje zaradi zamude pri plačilu premije v skladu z 3. odst. 937. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče se je pri zavrnitvi zahtevka zavarovalnice sklicevalo na 4. odstavek 937. člena OZ, ki določa, da »zavarovalnica lahko po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena^[1], če je zavarovalec v zamudi s plačilom premije, ki jo je treba plačati po sklenitvi pogodbe, oziroma druge in naslednjih premij, razdre zavarovalno pogodbo brez odpovednega roka, s tem da razdrtje zavarovalne pogodbe nastopi z iztekom roka iz tretjega odstavka tega člena in s prenehanjem zavarovalnega kritja, če je bil zavarovalec na to opozorjen v priporočenem pismu z obvestilom o zapadlosti premije in o prenehanju zavarovalnega kritja«.

V sporu je zavarovalnica zatrjevala, da je upravičena do plačila premije po opozorilu zavarovalcu, da je prenehalo zavarovalno kritje zaradi neplačila premije, ni pa prenehala zavarovalna pogodba. Po njenem mnenju naj bi zavarovalnica imela pravico sama odločati kdaj bo odpovedala zavarovalno pogodbo in po sodni poti zahtevala plačilo premije ves čas trajanja zavarovalne pogodbe, četudi ni bila v obvezi nuditi zavarovalnega kritja.

Ta sodna odločba je pri zavarovalnicah izzvala precej razprav, ker odstopa od razlag zavarovalnic, ki menijo, da trajanje zavarovalne pogodbe časovno ni enako s trajanjem zavarovalnega kritja.[2]

Sodba temelji na napačni razlagi celotne zakonske ureditve posebnega prenehanja zavarovalnega kritja po določbi 4. odst. 937. člena OZ, brez povezave s ključno določbo 5. odst. 937. člena OZ. Sodišče sicer pravilno opozarja, da zahteva zavarovalnice po plačilu premije na podlagi pogodbe tudi za obdobje, v katerem zavarovalnica zavarovancu ne nudi zavarovalnega kritja, ni v skladu z načeli obligacijskega prava. Zavarovalnica je namreč zastopala stališče, da ima pravico do plačila premije, čeprav je po zakonu zaradi zamude prenehalo zavarovalno kritje, ne pa tudi zavarovalna pogodba. Sodišče je pravilno odločilo glede temelja le v okviru zahtevka zavarovalnice, vendar pa zavarovalnica svojega zahtevka ni pravilno utemeljila. Če bi zavarovalnica in sodišče pravilno razumela celotno ureditev 937. člena OZ, bi sodišče odločilo v korist zavarovalnice.

Bistveno je, da v tem primeru zavarovalnica ni zahtevala neutemeljenega plačila premije, saj je ves čas postopka, za obdobje enega leta od dneva zamude, nosila zakonsko obveznost, da plača zavarovalnino, če bi nastopil zavarovalni primer. Vložitev tožbe je v tem primeru pomenila kot plačilo premije, če je bila tožba seveda vložena pred iztekom enega leta od dneva zamude plačila premije. Zavarovalnica in sodišče pa sta svoje razmišljanje utemeljevala na napačnem dejstvu, da zavarovalnica ne jamči za škodni dogodek, ki je nastal v času po prenehanju jamstva zavarovalnice in morebitnim naknadnim plačilom v roku enega leta.

Treba je pojasniti, da je zavarovalnica v tem primeru zahtevala plačilo premije za preteklo obdobje zavarovanja, v katerem je jamstvo zavarovalnice bilo podano pogojno, z vloženo tožbo pa se je to spremenilo v nepogojno jamstvo, saj se šteje,  da je vložitev tožbe enako plačilu premije.

Zdi se, da tako zavarovalnica kot tudi sodišče nista pravilno razumela celotne konstrukcije ureditev posledic zamude pri plačilu premije v skladu z 3.in 4. odst. cit. člena, ker je spregledano bistvo določbe v 5 odst. istega člena, ki jasno pove, da lahko zavarovanec s plačilom premije in zamudnih obresti v roku enega leta anulira vse posledice iz 3. in 4. odstavka 937. člena OZ.

Zahtevek zavarovalnice je bil opravičen, vendar ga v sodnem postopku ni pravilno utemeljilo. Zakonska ureditev v določbah 937. člena OZ je posebnost slovenskega prava in ureja le posledice neplačila zavarovalne premije, če zavarovalnica koristi svoje dominantne pozicije v razmerju do zavarovalca v obliki odpovedi kritja, če je zavarovalec v zamudi s plačilom premije in je ne plača v roku 30 dni po posebnem opozorilu zavarovalnice, da ne bo nudila zavarovalnega kritja zavarovalcu, če v omenjenem roku ne bo plačal zamudne premije.^[3] Ta odločitev je diskrecijsko pravo zavarovalnice, katerega uporabi ali pa ne.

Če zavarovalnica uporabi to sredstvo »kaznovanja« zavarovalca, je zakonodajalec omogočil zavarovalcu, da ne ostane brez zavarovalnega kritja z rešitvijo, da plača zamudno premijo v roku enega leta od dneva zamude pri plačilu premije in tako zagotovi zavarovalno kritje zavarovalnega primera, ki bi nastal po pogojnem razdrtju pogodbe in preklicu obveznosti zavarovalnice, da nudi zavarovalno kritje zavarovalcu.

Omenjena sodba je zato posebej pomembna, ker je sprožila razmišljanje o nepravilnih razlagah zavarovalnic institucije, ki jo ureja 937. člen OZ.

Določbe v vseh odstavkih 937. člena OZ je treba enotno obravnavati kot pravilo o posledicah neplačila premije le, če zavarovalnica odloči zavarovalcu odtegniti kritje, dokler ne plača zamujene premije.

 

Pravna ureditev začetka in prenehanja zavarovalne pogodbe oziroma zavarovalnega kritja

Pri začetku trajanja zavarovane pogodbe oziroma zavarovalnega kritja, kakor tudi pri njihovem prenehanju, se v teoriji ločijo tri časovne točke, ki so pomembne za zavarovalno razmerje. To je formalni, materialni in tehnični začetek oziroma konec zavarovanja.

 

Formalni začetek zavarovanja je, ko stranki skleneta pogodbo (podpis police oziroma zavarovalnega kritja ali sprejem ponudbe oziroma plačilo same premije, če je tako določeno v zavarovalnih pogojih), ne glede na to ali je zavarovalna pogodba sklenjena dokončno ali pa zavarovalno polico nadomešča potrdilo o kritju (začasno kritje). To je trenutek, ko obe stranki nosita določeno pogodbeno obveznost, ni pa nujno, da že nastopi zavarovalno jamstvo. To lahko nastopi pozneje, npr. stranki sta sklenili pogodbo za zavarovanje objekta zaradi montaže, ki se bo začela deset dni po sklenitvi pogodbe.

 

Materialni začetek zavarovalnega razmerja je trenutek začetka jamstva zavarovalnice, da plača škodo, če nastopi zavarovalni primer (doba zavarovalnega kritja). To je začetek jamčenja zavarovalnice za nevarnost škode. Ta trenutek je lahko v pogodbi vnaprej dogovorjen z določenim koledarskim dnem, s kakim dogodkom (predvideni materialni začetek jamstva) ali pa je to čas, ko zavarovalnica dejansko prevzame jamstvo pred škodo (dejanski materialni začetek). Da sta lahko formalni in predvideni ter materialni začetek različna, nam pokaže naslednji dejanski primer: stranki skleneta 1. 12. pogodbo s podpisom police, kar je formalni začetek zavarovanja, pri čemer se dogovorita o začetku jamstva 10. 12. (predvideni materialni začetek zavarovanja s pogojem, da se premija plača vnaprej ali pa da bo premija plačana pozneje). Če je dogovorjeno, da mora biti premija plačana  pred nastopom zavarovalnega kritja, nastopi obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino ob zavarovalnem primeru le z dnem plačila premije, tj. prispetjem nakazila zavarovalnici (dejanski materialni začetek; doba kritja).

 

Tehnični začetek zavarovalnega razmerja se prične s tistim trenutkom, od katerega zavarovalnica računa premijo. Praviloma je to od trenutka materialnopravnega začetka zavarovalnega razmerja.

 

Vsak od omenjenih časovnih vidikov začetka zavarovanja (začetek pogodbe in kritja) nastane samostojno, kar pomeni, da najprej nastane formalni, materialni in pozneje tehnični začetek zavarovalnega razmerja. Možno je, da se materialni začetek začne pred formalnim (zavarovanje za nazaj, ko se pogodba sklepa šele po začetku jamstva zavarovalnice), možno pa je tudi, da tehnični začetek nastopi prej kot materialni (npr. določba v zavarovalnih pogojih, da se plača premija pri zavarovanju montaže, po tarifi v ceniku, najmanj za en mesec, npr. od 1. 1. do 1. 2., kljub temu, da montaža traja le 20 dni v mesecu, npr. od 10. 1. do 1. 2.).

 

Tako kot pri začetku pravnega razmerja ločimo formalni, materialni in tehnični začetek, imamo tudi na koncu zavarovalnega razmerja formalni, materialni in tehnični konec trajanja zavarovanja.

 

Formalno se konča trajanje zavarovanja (kritja) s trenutkom izteka dogovorjenega pogodbenega roka, z iztekom odpovednega roka ter z izpolnitvijo vseh obveznosti zavarovalne pogodbe, z zamudo plačila premije, ki se plača po sklenitvi pogodbe in začetku zavarovanja v skladu z določbami 3. in 4. odstavka 937. člena OZ.

Materialni konec zavarovalnega razmerja (prenehanje zavarovalnega kritja) lahko nastopi pred formalnim (npr. nevarnost je prenehala  in zavarovalnica mora vrniti premijo po pogodbi, ki je še v veljavi po prenehanju kritja). Šele z vrnitvijo premije bodo vse obveznosti izpolnjene in bo prenehalo tudi formalno pogodbeno razmerje. Formalno zavarovalno razmerje praviloma preneha skupaj z materialnim (primer ki ga urejata od 3. do 5. odst. 937. člena OZ),  lahko pa formalno preneha  pred materialnim.^[4] Tehnični konec zavarovalnega razmerja lahko nastopi pozneje kot materialni (npr. pri življenjskem zavarovanju zavarovana oseba umre, premija pa je obračunana do konca meseca, oziroma do konca leta, oziroma do konca zavarovalne dobe).

Podatki o začetku trajanja jamstva morajo biti vpisani v polico, ker se v nasprotnem primeru šteje, da zavarovalno jamstvo nastopi ob 24.00 uri tistega dne, ko je pogodba sklenjena in traja do izteka zavarovalnega razmerja. Pri vpisovanju podatkov o trajanju zavarovanja in dobi kritja, oziroma o formalnem in materialnem začetku ter koncu zavarovalnega jamstva, ni treba vpisovati tudi tehničnega začetka jamstva, ker je to vprašanje povezano z vprašanjem podatkov o premiji.

Določanje formalnega in materialnega trajanja zavarovalnega razmerja je popolnoma prepuščeno strankam pri prostovoljnem zavarovanju, pri obveznih zavarovanjih pa podatek o začetku materialnega jamstva zavarovalnice določa zakon, ki ureja določeno vrsto obveznega zavarovanja.

 

Posledice zamude plačila premije po določbah  od 3. do 5. odstavka 937. člena OZ

 

Pri posledicah zamude plačila premije po določbah od 3. do 5. odstavka 937. člena OZ ( gre vedno za letno premijo), ne glede na to ali gre za večletno ali letno zavarovalno pogodbo. V nobenem primeru pa se omenjena ureditev ne nanaša na morebitno zamudo posameznega obroka letne premije.^[5] Tukaj ni govora o zavarovalni pogodbi, ki je sklenjena za krajši čas kot eno leto, čeprav so pravila enaka, če premije ni plačana. Razumljivo je, da se ta ureditev ne nanaša na  življenjska zavarovanja.

Pri dogovoru o načinu plačila premije in začetku obveznosti zavarovalnice, da nudi zavarovalno kritje,  obstajata dve možni situaciji glede začetka teka zavarovalnega kritja po sklenitvi zavarovalne pogodbe;

• Če je dogovorjeno, da mora zavarovalec premijo plačati ob sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po vplačilu premije (prvi odst. 937. člena OZ).
• Če je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja (drugi odst. 937. člena OZ).

To pomeni, da sklenitev zavarovalne pogodbe ne pomeni vedno tudi začetka obveznosti zavarovalnice, da nudi tudi zavarovalno kritje, ki začne teči bodisi s plačilom premije ali z dogovorom o dnevu začetka zavarovalnega kritja.

Posledice zamude plačila premije so različne glede na  omenjeni dogovor;

V prvem primeru; če premija ni plačana, ne nastopi zavarovalno kritje do plačila premije. Če v tem primeru zavarovalnica toži na plačilo premije, ne more uveljavljati plačila premije za obdobje, od sklenitve zavarovalne pogodbe do plačila premije, (torej pred plačilom premije), ker bi zavarovalnica bila neupravičeno obogatena in bi to nasprotovalo temeljnim načelom obligacijskega prava. Če bi uspela s plačilom premije, bi se ta plačana premija lahko upoštevala le za obdobje, ko je zavarovalnica prevzela kritje, to pa je od dneva plačila vtoževane premije. Takšna tožba praktično nima pomena. Zavarovalnica bi lahko le tožila na povrnitev stroškov, povezanih z sklenitvijo zavarovalne pogodbe in odpovedala pogodbo. Za te primere se ne uporabljata 3. in 4. odst. 937. člena OZ. V tem primeru namreč pogodbene obveznosti ni izvršila nobena od pogodbenih strank. Zavarovalnica ni prevzela obveznosti zavarovalnega kritja, zavarovalec pa ni plačal premije, ki je pogoj za začetek obveznosti zavarovalnice. To bi lahko obravnavali kot prekinitev pogajanja ali pa kot določeno vrsto predpogodbe. Pravico do povrnitve stroškov bi imela zavarovalnica le, če je zavarovalec dal ponudbo za sklenitev zavarovalne pogodbe, ne pa če je ona dala ponudbo. Obe stranki pa lahko odpovesta pogodbo, s tem da se šteje, da je pogodba odpovedana s strani zavarovalca, če ne plača premije v razumnem roku. Sklenjena zavarovalna pogodba z dogovorom, da bo zavarovalnica prevzela zavarovalno kritje pod pogojem plačila premije, je v osnovi pogojna pogodba.

Druga situacija nastopi v primeru, če zavarovalec ne plača premije v dogovorjenem roku, ko je zavarovalnica v pogodbi določila dan začetka zavarovanja oziroma zavarovalnega kritja. V tem primeru pa je pogodbena obveznost zavarovalnice že realizirana, ker je prevzela zavarovalno kritje od določenega dne pred plačilom premije.  Le v tem primeru  je možna uporaba  pravil, določenih v 3., 4., in 5. odst. 937..člena OZ.

Zavarovalnica ima v tem primeru dve možnosti;

• da vztraja pri zavarovalni pogodbo in zahteva plačilo premije ali
• da razdre zavarovalno pogodbo, odpove zavarovalno kritje in zahteva plačilo premije za čas od sklenitve pogodbe do njenega razdrtja, ki sovpada istega dne s prenehanjem obveznosti zavarovalnice, da nudi zavarovalno kritje.

 

Vztrajanje pri zavarovalni pogodbi in plačilu premije

 

Če se zavarovalnica odloči vztrajati pri veljavnosti zavarovalne pogodbe, se obvezno uporabljajo pravila 3. odst. 937. člena OZ, ni pa obvezna uporaba 4. odst. omenjenega člena. Zavarovalnica lahko opomni zavarovalca ali pa tudi ne, da zamuja s plačilom premije in lahko premijo uveljavlja s tožbo. Zavarovalec je dolžan plačati premijo vse do razveze pogodbe, pri čemer pa lahko on odpove pogodbo v skladu s tri ali šest mesečnim odpovednim rokom, glede na vrsto zavarovalne pogodbe.  Zavarovalnica ves čas trajanja zavarovalne pogodbe nosi tudi zavarovalno kritje in je zato upravičena do plačila celotne premije do razdrtja pogodbe na podlagi odpovedi zavarovalca. Razumljivo je, da lahko zavarovalnica odpove pogodbo tudi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti zavarovalca, kot pogodbene stranke, po splošnih pravilih obligacijskega prava, vendar ne po omenjenih pravilih 3. in 4. odst. 937. člena OZ.

 

Prenehanje zavarovalnega kritja in pogodbe zaradi zamude pri neplačilu premije.

 

Če se je zavarovalnica odločila pri pogodbah, pri katerih je prevzela zavarovalno kritje, z določitvijo dneva začetka zavarovalnega jamstva ob dogovoru o odloženem plačilu premije, lahko postopa po pravilih omenjenih določb v 4. odst. 937. člena OZ. Uporaba omenjenih določb je le ena od možnosti , ki jih ima zavarovalnica.

Iz dikcije 4. odst. 937. člena OZ jasno izhaja, da se ta stavek uporablja le pri tistih pogodbah, kjer je zavarovalec v »zamudi s plačilom premije, ki jo je treba plačati po sklenitvi pogodbe, oziroma druge in naslednjih premij«^[6]. Zavarovalnica v tem času nosi breme zavarovalnega kritja. Na podlagi tega odstavka ima zavarovalnica pravico odstopiti od pogodbe brez odpovednega roka, če se tako odloči. To je v primeru, kadar ne vztraja na veljavnosti pogodbe. Gre za izjemno situacijo, ki je tako v korist zavarovalnice, da se razbremeni nesolidnega zavarovalca  brez čakanja  na potek odpovednega roka, sočasno pa je zavarovalec sankcioniran s takojšnjo izgubo zavarovalnega kritja.

Pravna ureditev je jasna; s potekom 30 dnevnega roka po opominu zavarovalcu, da je v zamudi s plačilom premije in opozorilom na prenehanje obveznosti kritja zavarovalnih primerov, preneha tudi zavarovalna pogodba, vendar to ni dokončno razdrtje vseh obveznosti zavarovalnice in pravic zavarovalca, ker je zavarovalnica še vedno v zavezi plačati škodo, če zavarovalec plača zamujeno premijo v roku enega leta in je v tem času nastopil zavarovalni primer ( 5. odstavek 937.člena OZ).

Zavarovalnica je dolžna plačati škodo, če nastane zavarovalni primer, v obdobju ko  zavarovanec nima zavarovalnega kritja po 3. in 4. odst. 937. člena OZ.

 

Kot je razvidno iz uvodoma omenjene sodbe, je bila zavarovalnica je prepričana, da je imela pravico do plačila premije tudi za čas, ko je prenehala njena obveznost zavarovalnega kritja zaradi neplačila premije in da ni bila dolžna plačati zavarovalnine, če bi nastopil zavarovalni primer v času, ko je prenehala obveznost zavarovalnega kritja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi bila pravica do plačila premije brez jamstva za škodo v nasprotju s temeljnimi načeli pravičnosti in načela vestnosti in poštenja.

V konkretnem primeru predmet spora ni bilo plačilo zavarovalnine, v času izgube zavarovalnega kritja zaradi zamude pri plačilu premije, vendar pa je iz navedb v tožbi možno sklepati  o  stališču zavarovalnice, da zavarovalni primer ni krit z jamstvom zavarovalnice v času  po preteku 30 dnevnega roka od opomina. Znano je da tako stališče zastopajo neke zavarovalnice v praksi. ^[7]

Pri tem je treba opozoriti na izjemno situacijo, ki jo ureja 5. odst. 937 člena OZ, ki glasi;

»Če zavarovalec plača premijo po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena, vendar v enem letu od zapadlosti premije, je zavarovalnica dolžna, če nastane zavarovalni primer, plačati odškodnino oziroma zavarovalnino od 24. ure po plačani premiji in zamudnih obresti«.

Zavarovalnice ta stavek v praksi razlagajo tako, da je zavarovalnica upravičena zahtevati plačilo premije in nuditi zavarovalno kritje za bodoče škodne primere, ki bi se zgodili od dneva plačila premije. Taka razlaga je napačna. Zakonodajalec želi varovati zavarovalca s tem, da ima zaščito tudi, če zavarovalnica postopa v smislu 3. in 4. odst. 937. člena OZ. Omenjeno določbo  5. odst. cit. člena OZ  je treba razlagati v kontekstu 3. in 4. odst. 937. člena OZ tako, da je to izjema za primer, če v času od dneva izgube zavarovalnega kritja in razveze zavarovalne pogodbe nastopi zavarovalni primer. Zavarovalec ima v tem primeru posebni privilegij, da lahko s plačilom premije in zamudnih obresti plača premijo za nazaj, tj za obdobje, v katerem zaradi zamude ni imel zavarovalnega kritja in tako sanira svojo zamudo z naknadnim plačilom premije. »Saniranje« posledic zavarovalčeve zamude pri plačilu premije se nanaša na njegovo pravico, da s plačilom premije v enem letu praktično zagotovi zavarovalno kritje, ki mu je prenehalo na podlagi zakona in z odločitvijo zavarovalnice, da brez odpovednega roka razdre zavarovalno pogodbo in s tem tudi odtegne »začasno« in pogojno zavarovalno kritje. Pogojno pomeni, da je zakonodajalec postavil pogoj zavarovalcu, da v enem letu od dneva zapadlosti premije po razdrti  pogodbi ponovno zagotovi zavarovalno kritje, vendar le, če je nastopil v obdobju »nekritja« zavarovalni primer.^[8]

Če zavarovalec v roku enega leta od zapadlosti premije naknadno plača premijo, je s tem ponovno pridobil zavarovalno kritje le v primeru, če je nastopil zavarovalni primer v času, katero mu je zavarovalnica  odvzela zavarovalno kritje v skladu z zakonom. Z drugimi besedami, 5.odst. cit. člena OZ se torej ne nanaša na bodoče zavarovalne primere, temveč gre za možnost, da zavarovalec popravi napako in obveže zavarovalnico, da mu plača škodo, ki v času nastanka ni bila zavarovana. Omenjeni 5. odst. ureja le primer, če je nastal zavarovalni primer po tem, ko sta zavarovalno kritje in zavarovalna pogodba prenehala sočasno na podlagi 3. in 4.odst. 937. člena OZ. S plačilom premije zavarovalec pridobi zavarovalno kritje »za nazaj«, ne pa le za v bodoče.[9]

Omenjeni 5. stavek je dokaj nejasen, vendar če se ga obravnava v kontekstu ostalih določb 937. člena OZ, je potem logičen in jasen. Potrebno je biti pozoren na določbo v besedilu stavka, da mora zavarovalec plačati ob zamujeni premiji tudi zamudne obresti. Če bi veljala razlaga zavarovalnic, da gre za plačilo premije za nazaj, brez obveznosti plačila škode, potem bi to bilo nepravično, kot je sodišče v omenjeni sodbi jasno zapisalo.

Če se šteje, da je to plačilo premije za bodoče škode, potem je nerazumljivo zakaj bi zavarovalec plačal  zamudne obresti. Bilo bi tudi nelogično, da plača premijo za bodoče škode le v roku enega leta, saj lahko sklene novo zavarovanje brez časovne omejitve in brez zamudnih obresti.

Ta odstavek se torej nanaša na izjemno situacijo, kjer je zavarovalnica enostransko, brez odpovednega roka, razdrla pogodbo in odklonila zavarovalno kritje, čeprav je v tem času nastal zavarovalni primer. Zakonska možnost zavarovanca, da zahteva plačilo škode »za nazaj« je omejena le na eno leto in to le, če je nastal zavarovalni primer. Z omenjeno izjemno ureditvijo je nastala enaka situacija za obe pogodbeni stranki, kot če bi zavarovalec pravočasno plačal premijo. Nobena stranka ni na izgubi ali pa v slabšem položaju; zavarovalnica prejme premijo za eno leto in za plačano premijo nudi zavarovalno kritje za obdobje enega leta. Zavarovalnica je le v prednosti, da je razdrla zavarovalno pogodbo, brez odpovednega roka, glede na to da z omejenim zamudnim plačilom zavarovalec ne more podaljšati zavarovalne pogodbe ker je po zakonu prenehala veljati z iztekom 30 dne po opozorilu zavarovalnice na zamudo pri plačilu premije.

V osnovi gre za tradicionalno prakso zavarovalnic, ki v primeru zamude plačila premije, ob nastanku zavarovalnega primera, ne terjajo plačila premije, temveč premijo in zamudne obresti obračunajo od zavarovalnine. Zakonodajalec je želel varovati zavarovalca v primeru nastanka zavarovalnega primera in mu istočasno naložil določeno ravnanje, tj naknadno plačilo premije in zamudnih obresti v enoletnem roku. Finančno gledano zavarovalnica ni oškodovana, saj je dobila plačano zavarovalno premijo in zamudne obresti, kar je finančno enako, kot če bi bila premija pravočasno plačana.

Ratio takšne rešitve pa je v dejstvu, da je zavarovalnica »kaznovala« zavarovalca, ker mu je zaradi zamude odtegnila zavarovalno kritje in s tem eo ipso tudi enostransko razdrla zavarovalno pogodbo. Ona bi lahko, kar bi za zavarovalca bilo primerneje, ostala pri veljavnosti zavarovalne pogodbe in zavarovalnem jamstvu ter tožila na plačilo premije, za kar je upravičena. To bi storila tako, da v poslanem opominu  zavarovalca ne bi opozorila  na prenehanje zavarovalnega kritja.  Če zavarovalnica zavarovalca opozori le na zamudo pri plačilu premije v 3. odst. 937. člena OZ brez opozorila o prenehanju zavarovalnega kritja (4. odst. 937. člena OZ), ima zavarovalnica pravico do plačila premije ves čas trajanja zavarovalne pogodbe oziroma do njene odpovedi s strani zavarovalca. Razumljivo je, da v času trajanja sodnega postopka nosi tudi zavarovalno kritje, oziroma do prenehanja zavarovalne pogodbe na podlagi odpovedi ene ali druge stranke. Če je zavarovalnica na podlagi določil. 3. in  4. odstavka omenjenega člena OZ uporabila t.i. napoved prenehanja zavarovalnega kritja in v posledici tega je nastopilo zakonsko pogojno prenehanje kritja in zavarovalne pogodbe po preteku 30. dni, ni pravne podlage za uveljavljanje  plačila zavarovalne premije, razen za premijo do razveljavitve pogodbe.

Zavarovalnica s tem, da razveže pogodbo in odvzame oziroma izključi zavarovalno jamstvo, kaznuje zavarovalca. Zakonodajalec pa zavarovalca varuje s tem, da mu omogoči, da to sankcijo zavarovalnice omili s tem, da v primeru nastanka škode zavarovalnico »prisili«, da mu izplača zavarovalnino oziroma odškodnino.

Z omenjenim 5. odst. 937. člena OZ[10] je varovan zavarovalec, saj mu ni treba ponovno sklepati zavarovalne pogodbe za obdobje istega leta  in s tem v zvezi se lahko izogne določenim stroškom. In kar je najpomembnejše, sam določa od katerega dne (z dnem plačila premije in zamudnih obresti) bo zavarovalnica ponovno krila škodo zaradi zavarovalnih primerov, ki so nastali od dneva prekinitve kritja do plačila premije, v roku enega leta. Pri tem je treba omeniti, da za zavarovalca veljajo zavarovalni pogoji, ki so veljali ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, če je v tem času zavarovalnica morebiti spremenila pogoje v škodo zavarovalca. Če je bila spremenjena tudi višina premije, za zavarovalca velja premija, ki je bila določena v času sklenitve zavarovalne pogodbe, ki je pogojno po zakonu prenehala.^[11]

 

Sklepno

Ureditev posledic zamude pri plačilu premije v 397.členu OZ je jasna in preprosta; zavarovalnica opomni zavarovalca na zamudo pri plačilu premije in mu napove, da bosta prenehala zavarovalno kritje in pogodba v 30 dneh, če ne bo plačana premija. Pri tem pa zakonodajalec dodaja; vendar, če bo zavarovanec plačal premijo in zamudne obresti v enem letu od poteka roka, v katerem bi moral plačati premijo po opominu, ima v tem letu neprekinjeno zavarovalno kritje. Po izteku enega leta pa avtomatsko v vsakem primeru prenehata kritje in pogodba brez odpovednega roka.

 

Š. Ivanjko

 

[1] Tretji odstavek 439. člena glasi« Obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino pa preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne preteče trideset dni od zapadlosti premije«.

 

[2] To stališče je povzeto iz navedb zavarovalnice v tožbi.

[3] Določbe 937. člena  OZ niso v celoti prevzete iz jugoslovanskega Zakona o obligacijskih razmerjih  iz 1978 leta , kot je sicer prevzeto 90 % ostalih določb pri urejanju zavarovalne pogodbe. Omenjeno rešitev je predlagal podpisani avtor v postopku priprav osnutka OZ 2001 leta.

[4] To je primer pri zavarovanju odgovornosti, kjer zavarovalnica jamči zavarovancu, da izplačala  odškodnino tudi po prenehanju zavarovalne pogodbe,če je zavarovalni primer nastal v času trajanja pogodbe.Npr. zavarovanec je sklenil zavarovanje odgovornosti za čas od 1. 1. 2014 do 1. 1. 2025. V tem času je zavarovanec dejansko povzročil tretji osebi telesno poškodbo, katero je le-ta uveljavljal šele 1.8.2016. Kljub temu da je zavarovanje prenehalo že 1. 1. 2015 je zavarovalnica v letu 2016 še vedno dolžna ščititi zavarovanca pred neutemeljenimi odškodninskimi zahtevki in plačati odškodnino, če je zahtevek utemeljen, vse do zastaranja. To pravilo ne velja v primeru zavarovanja poklicne odgovornosti, kjer zavarovalnice določajo zavarovalni primer uveljavljanje odškodnine ( claims made), kar pa je z vidika ureditve zavarovanja odgovornosti v našem pravu sporno.

[5] V praksi določbe  od 3. do 5. odstavka 937. člena OZ uporabljajo tudi za zamudo posameznega obroka letno dogovorjene premije , kar je popolnoma zgrešeno.

[6]  Torej se ta stavek ne uporablja pri zamudi prve premije, ki je pogoj za začetek teka zavarovalnega kritja.

[7] Znano je da tako stališče zastopajo neke zavarovalnice v praksi. Zavarovalnice napačno razlagajo, da v primeru nastanka zavarovalnega primera, v času po izteku 30 dnevnega roka po obvestilu o zamudi plačila premije  zavarovalnice zavarovalcu, prenehalo  zavarovalno kritje in da je prenehala pogodba ter v posledici tega  niso dolžne plačati zavarovalnino če tudi zavarovalec po tem roku vendar najpozneje v enem letu plača premijo.

 

[8] Enoletni rok začne teči od dneva zamude pri plačilu premije po pogodbi, ne pa od dneva razdrtja pogodbe. Tako na primer, če je zavarovalna pogodba sklenjena 1.1.2014  za dobo 5 let z dogovorom da se premija plača po sklenjeni pogodbi  letno dne 5.1.  za tekoče leto. Prvo premijo  je zavarovalec  plačal 5.1.2014. Zavarovalec pa ni plačal premije 5.1.2015 za tekoče leto in mu je zavarovalnica poslala opomin 10.1.015  in  opozorilo da bo po izteku 30. dni prenehalo zavarovalno kritje. On ni plačal premije  v tem roku  tj do 9.2. 2025 in mu je zavarovalnica sporočila 1.3.2015, da je prenehala zavarovalna pogodba in kritje 9.2.2015. Pri zavarovalcu je nastopil zavarovalni primer, 4. 5.2016 in je istega dne plačal letno premijo z zamudnimi obrestmi, ki  bi jo moral plačati do 5.1.2015. V tem primeru je zavarovalnica obvezna plačati zavarovalnino za nastalo škodo 4.5.2016 in tudi še druge zavarovalne primere , ki bi nastali do 5.1.2016. Če pa bi zavarovalni primer nastal 6.1.2016. pa je zavarovalnica prosta obveznosti.

[9]  Nasprotno stališče,  da z plačilom  zamujene premije v roku enega leta zavarovalec pridobi ponovno zavarovalno kritje za bodoče obdobje  do konca leta od dneva plačila premije,  zastopa in pojasnjuje  spoštovani kolega mag. Dejan Srše v svoji obsežni, pregledni in argumentirani razpravi; Neplačilo  premije kot kršitev zavarovalne pogodbe, Zavarovalni horizonti, Ljubljana, SZZ, okober 2010 str. 42-60.

Na 47. strani  svoje razprave  izrecno zapiše:»V primeru neplačevanja premije lahko zavarovalnica doseže le “mirovanje” zavarovalnega kritja – obveznost zavarovalnice začastno  preneha, in sicer s pretekom 30 dni od dneva vročitve priporočenega  obvestila zavarovalcu o tem, da je premija zapadla. Ker tako zavarovalnica prekine le materialno trajanje zavarovanja, OZ določa, da ga lahko zavarovalec ponovno vzpostavi, in sicer tako, da plača to premijo (skupaj z zamudnimi obrestmi) v enem letu od zapadlosti premije. Zavarovalno kritje je v takem primeru ponovno vzpostavljeno, vendar samo za naprej, od 24. ure tistega dne dalje, ko so bile zapadle obveznosti plačane. Če se torej škodni dogodek zgodi v času “mirovanja” zavarovalnega kritja, zavarovalni primer ne nastane in zato zavarovalnica v zvezi s takšnim škodnim dogodkom nima nikakršne obveznosti”.

V opombi 10  pa avtor izrecno piše;

“Določba 5. odst. 937. člena OZ se seveda lahko nanaša le na vzpostavitev zavarovalnega kritja za naprej (ex nunc) v nasprotnem bi namreč lahko prišlo do situacije, ko bi zavarovalec vselej odlašal s plačilom premije ter jo plačal šele v primeru, če bi nastopil zavarovalni primer, a še vedno v okviru enega leta od njene zapadlosti, kar pa bi bilo v nasprotju s temelji zavarovalne pogodbe.”

Prav pri tej razlagi se z spoštovanim  kolegom mag. Srše razhajamo; po našem mnenju do zlorabe ne more priti na podlagi  5. odst. 937. člena OZ, ker zavarovalnica dobi celotno premijo in zamudne obresti  ( finančno je torej zavarovalnica v enakem položaju, kot če bi premijo prejela pravočasno), nasprotno pa bi bilo nesprejemljivo, da zavarovalnica prejme premijo brez kakršne koli obveznosti).Tudi, če bi zavarovalec odlašal z plačilom premije do domnevnega nastanka škodnega dogodka, zavarovalnica ni na slabšem, saj dobi zaradi zamude pri plačilu premije  zamudne obresti. Razumljivo je, kot smo to že pojasnili, zavarovalnica lahko vedno zavlačevanje zzavarovalca prepreči z vložitvijo tožbe za plačilo premije , ob čemer pa jasno nosi tudo breme zavarovalnega kritja od dneva vložitve tožbe.  

 

 

[10] 5. odst. glasi; Če zavarovalec plača premijo po izteku roka iz tretjega odstavka tega člena, vendar v enem letu od zapadlosti premije, je zavarovalnica dolžna, če nastane zavarovalni primer, plačati odškodnino oziroma zavarovalnino od 24. ure po plačani premiji in zamudnih obresti.

[11] O pogojnem prenehanju zavarovalne pogodbe govorimo, zaradi tega, ker je prenehanje pogodbe brez odpovednega roka posledica enostranske odločitve  zavarovalnice, da v opominu navede da z iztekom 30  dnevnega roka preneha zavarovalno kritje in zavarovalna pogodba. Od dneva prenehanja pogodbe po 4. odst. 937. člena OZ  pa do izteka enoletnega roka je pogodba »viseča« kar pomeni da jo  ponovno mimo volje zavarovalnice  »oživi« zavarovalec z plačilom premije, ki jo zavarovalnica ne sme zavrniti.