Zavarovalništvo je posebna gospodarska dejavnost, ki je pod strogim nadzorom države zaradi finančne stabilnosti in varstva potrošnikov. V celotnem sistemu splošnega in strokovnega izobraževanja je zavarovalništvo relativno malo prisotno, kljub svoji specifičnosti in vsesplošni prisotnosti v življenju ljudi in ob upoštevanju interesov države, ki z zavarovalništvom, kot gospodarsko dejavnostjo, pogosto nimajo nobene zveze.
Velik zavarovalni strokovnjak Anton Urbanc je sicer že 1939. leta zapisal, da je zavarovalništvo pastorka v razmerju do drugih gospodarskih področjih. Tudi Urbanc je opozarjal na pomen izobraževanja in seznanjanja zavarovalcev o vsebini zavarovalnih razmerij. Danes ni bistveno drugače, razen, da so nosilci zavarovalni storitev bistveno bolj prisotni v življenju ljudi, glede na to, da se ljudje zavedajo ranljivosti celotne družbe, še posebej pa ranljivosti človeka in nevarnosti, ki ogrožajo njegovo življenje, zdravje, integriteto in razumljivo, tudi njegovo premoženje.
Normiranost tega področja je, zlasti z vidika finančnega nadzora, zelo prisotna, tako v Sloveniji kot tudi v EU, ki je na tem področju sprejela vrsto direktiv. Slovenski sistemski, pred nekaj časa prenovljen Zakon o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 93/2015), ki se uporablja od 1.1.2016 in ureja zavarovalništvo, je napisan v 647. zelo obsežnih členov z 106.821 besedami, ki so za nestrokovnjaka težko razumljivi. Če k temu prištejemo še vsa določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo zavarovalno pogodbo in številne podzakonske zapise ter mnenja, ki jih izdaja Ministrstvo za finance in davčni organi, dobimo eno široko paleto norm, ki niso vedno popolnoma usklajene, ki se stalno spreminjajo in se v praksi tudi ne spoštujejo v celoti. Neobičajno je, da se s to problematiko pogosto ukvarjajo tudi Ustavno sodišče in druga sodišča. Vrhovno sodišče je v dilemi, kako naj odloči o določeni stvari, povprašalo tudi Evropsko sodišče v Luxembourgu. [1]
Zavarovalništvo je v Sloveniji ujeto v številne ovire za svoj razvoj, predvsem zavarovalnice zelo težko sprejemajo različne pobude zavarovalcev oziroma zavarovancev, zlasti pa zavarovalnih posrednikov, za iskanje novih pristopov v zavarovanju, razen če je določen premik injiciran s strani političnih organov ali pa če tega ne izsiljuje konkurenčni trg. Zavarovalništvo je vedno del bolj političnega kot gospodarskega sistema, saj se politika odloča, katera zavarovanja naj se razvijajo kot obvezna zavarovanja oziroma katera zavarovanja bo država z raznimi ukrepi podprla ali pa, predvsem z davčnimi obveznostmi, ovirala določena zavarovanja, da ne omenjamo vpliva politike pri upravljanju določenih »njenih« zavarovalnic, zlasti če nekaterim zavarovalnicam daje pomen strateških državnih naložb ali pomen nacionalnega liderja, čeprav so zavarovalnice na trgu popolnoma enake in bi morale biti enakopravne. Soodgovorni za takšno stanje, ki ga osebno ocenjujem kot kritično, so tudi zavarovanci, še posebej pa državni gospodarski subjekti ali gospodarski subjekti, ki so več ali manj v upravljanju države in je zavarovanje zanemarjeno predvsem na področju javnih služb in samoupravnih političnih skupnosti, občin in mest. Zavarovalna dejavnost se v večji meri na teh področjih personificira, pri čemer se zavarovalna vprašanja, ki imajo pogosto tudi eksistencialni pomen, prepuščajo posamezniku in osebnim zvezam med vodilnimi osebami v omenjenih sistemih in posameznimi zavarovalnicami.
Namen tega prispevka je opozoriti na nujnost večje stopnje edukacije vseh tistih, ki imajo posredni ali neposredni stik z zavarovalništvom ter opozoriti na nove pristope pri zavarovanju zavodov, zlasti javnih, gospodarskih zavodov, samoupravnih političnih lokalnih skupnosti in podobno. Pri tem je namen prispevka podati informacijo o možnosti uporabe strokovnega svetovanja s strani zavarovalnih posrednikov, ki jih je država vpeljala na zavarovalni trg zaradi obveznosti uskladitve slovenskega pravnega reda z acquis communautaire EU. Razumljivo, da zavarovalnice nad posredniki niso navdušene, saj je to dodatni nadzor nad njihovim delom, ki ga opravljajo zavarovalci preko svojih strokovno usposobljenih svetovalcev. To je še posebej pomembno za bodoči razvoj zavarovalništva, saj je že v preambuli Direktive o distribuciji zavarovalnih produktov (Insurance Distribution Directive – IDD), zapisano, da imajo zavarovalni in pozavarovalni posredniki osrednjo vlogo pri distribuciji zavarovalnih in pozavarovalnih produktov v Uniji. IDD vzpostavlja enakovredne pogoje med distributerji zavarovanj (zavarovalnicami, zastopniki in posredniki ter drugimi dejavniki na področju prodaje zavarovalnih storitev). Direktiva je stopila v veljavo 23.2.2016 in jo mora Slovenija mora prenesti v slovenski pravni red v 24. mesecih.
[1] Gre za znan primer spornega stališča določene zavarovalnice, ki je leta in leta, kljub opozorilom stroke, zavračala plačilo odškodnine za škodo, ki je povzročena s traktorjem, z razlago, da gre za delovni stroj. Vrhovno sodišče Slovenije, ki je moralo odgovoriti na to vprašanje ali je stališče zavarovalnice utemeljeno ali ne, je zastavilo vprašanje Evropskemu sodišču, ki je odgovorilo, da je traktor vozilo in da zavarovalnica iz obveznega zavarovanja odgovornosti krije vso škodo, ki jo povzroči traktor, tudi takrat, kadar opravlja določene funkcije, ki ne pomenijo premikanja stroja.
