(Ključne besede; sodobna družba, teorija potrebe, teorija nadomestila škode, teorija ohranitve pričakovanega toka življenja)
Odkar obstaja zavarovanje kot družbena in gospodarska dejavnost, se zastavlja vprašanje o funkciji zavarovanja. Pri tem se je v preteklosti vedno poudarila tako imenovana funkcija oškodovanja. Poudarek pri tem stališču je, da naj bi zavarovalnica z zavarovanjem nadomestila nepredvidljivo škodo, ki jo je utrpel zavarovanec zaradi nepredvidljivih dogodkov. Primarno je v ospredju bilo mišljeno odškodovanje oziroma nadomestilo škode, povzročeno z naravnimi dogodki oziroma tako imenovano višjo silo (slovensko pravo pojma višje sile ne pozna). Predmet zavarovanja po tem stališču je predvsem možnost nastanka škode.
Glede na to, da so se zavarovalnice začele ukvarjati tudi z raznimi oblikami zavarovanja, kjer ni bilo v ospredju nadomestilo škode, temveč določena potreba po zagotavljanju kakovosti življenja, škodna teorija ali pa teorija o odškodovanju ni bila primerna za razlago življenjskih pogodb oziroma zavarovanj za izplačilo določene vsote denarja ob nastanku zavarovalnega primera, ki pa ni bil škodni dogodek. Na podlagi omenjenega dejstva se je razvila teorija o zagotavljanju potreb, ki je na neki način omogočala relativno primerno razlago funkcije zavarovanja, tako na področju škodnega zavarovanja, kot na področju drugih finančnih zavarovanj, zlasti pa na področju zavarovanja življenja. Omenjena teorija o potrebi je sprožila tudi dinamično ugotavljanje zavarovalnic, kakšne so potrebe ljudi in v skladu z ugotovljenimi potrebami je tudi oblikovala ustrezne zavarovalne produkte.
Ob tem pa so se pojavila vprašanja, kako ovrednotiti določene potrebe zavarovanca in v katerih primerih bi bilo primerno z zavarovanjem zagotavljati zadovoljitev teh potreb. Omenjena teorija je bila primerna zlasti v času ekonomskih kriz, kjer so zavarovalnice ponujale zavarovanje pred določeno izgubo premoženja zaradi zunanjih okoliščin z različnimi oblikami zavarovanja. V okviru omenjene teorije se je v devetdesetih letih preteklega stoletja začela ugotavljati potreba po zaslužku zaradi različnih finančnih transakcij in to je spodbudilo sklepanje zavarovanj v obliki naložb v različne naložbene in druge sklade.
V času pretekle ekonomske krize, ki je bila praktično najbolj bila prisotna na področju finančnega gospodarstva, se je ugotovilo, da ta oblika zavarovanj, ki omogoča določeno obogatitev zaradi uporabe naložbenih in drugih instrumentov, ni primerna in prav na tem področju so za zavarovance nastale največje škode. Zavarovalnice v sedanjem položaju namreč niso v stanju, da zagotavljajo dodatno rast vrednosti vloženega denarja v obliki zavarovalnih premij. Zavarovalnice v preteklih obdobjih, ko je na trgu bila velika potreba po denarju, ne morejo pričakovati visokih obresti in prav tako ne visokih dividend od naloženega denarja v različnih oblikah finančnih naložb.
Tehnično administrativno obdelavo zavarovalnih razmerij je nadomestila elektronska obdelava podatkov, zmanjšuje pa tudi potrebo po delavcih na področju administrativnega dela, ki so ga zavarovalnice zaračunavale zavarovancem. Tudi stroški oziroma tako imenovani prihodek na podlagi stroškov, ki jih ima zavarovalnica za sklepanje zavarovanj, se zmanjšuje prav zaradi tega, ker se zmanjšuje potreba po številnih zastopnikih in posrednikih in glede na to, da se vrsta zavarovalnih pogodb sklepa v obliki elektronskih opravil in podobno.
Zavarovalnice tudi ne morejo pričakovati, da bodo ustvarjale velike dobičke na podlagi razlike med vplačanimi premijami in izplačanimi zavarovalninami oziroma odškodninami.
Vse to je narekovalo, da se v zadnjih letih začenjajo opuščati dosedanje teorije o funkciji zavarovanja in se poskuša plasirati v teorijo ideja, da je zavarovanje namenjeno ohranitvi pričakovanega poslovnega toka v gospodarstvu in življenjskih dobrin, ki jih človek potrebuje. Zavarovanje naj bi sledilo zavarovancu, da mu, v primeru različnih težav, zavarovalnica poskuša na različne načine zagotoviti normalen tek poslovanja oziroma življenja. Torej v ospredju ni konkretna škoda, niti ne konkretna potreba, temveč preprosto potreba in nujnost, da se zavarovanec čuti varnega pred nepredvidenimi okoliščinami, ki nastopijo ne samo na področju škodnih dogodkov, ki ogrožajo premoženje, temveč tudi kakovosti samega življenja. To pa narekuje bistvene spremembe odnosa ljudi do zavarovalništva in zavarovalnic do ljudi kot posameznikov in družbe v celoti.
Š. Ivanjko
