Ko so raziskovalci številne ljudi v anketah spraševali, katero življenjsko obdobje bi ocenili kot najlepše in najsrečnejše v svojem življenju, je bilo pričakovati, da bodo prevladovali odgovori, da je to bila mladost. Odgovori, presenetljivo, niso potrdili pričakovanj, saj je največ anketirancev kot svoje najsrečnejše življenjsko obdobje ocenilo srednje odraslo obdobje (med 30. in 40. letom starosti, ko se človek že nekako ustali, ima oblikovane izkušnje z družinskim življenjem, poklicnimi in delovnimi dolžnostmi, je telesno in duševno na višku, finančne, materialne in stanovanjske razmere so v veliki meri razrešene, pomembno vlogo pa odigravajo karierne, družinske in vzgojne sestavine življenja).
Izkušnje kažejo, da je tudi tako opevana »brezskrbna in lepa mladost«, lahko polna negotovosti, velikih idej in pričakovanj, neuresničenih hrepenenj in razočaranj, storilnostnih potrjevanj, nesamostojnosti in odvisnosti od odraslih, pretirane kritičnosti in identitetnih iskanj … Neredki odrasli zatrjujejo, da si ne bi želeli biti še enkrat v letih »cvetoče mladosti«. Po drugi strani presenetijo odgovori posameznikov, ki zatrjujejo, da je obdobje po upokojitvi najlepše obdobje njihovega življenja. To potrjuje, da ima vsako življenjsko obdobje svoje svetle in senčne strani in je lahko lepo na svoj način, če se mu znamo prilagoditi in ga živeti starostnim zahtevam primerno. To velja tudi za obdobje starosti.
Starejši ljudje doživljajo srečo iz več različnih razlogov, pri čemer so razlogi odvisni od posameznika. Starejši posamezniki imajo pogosto bogatejše življenjske izkušnje, kar jim lahko pomaga razumeti svet okoli sebe in bolje obvladovati življenjske izzive. Zanje so pomembni predvsem družinski odnosi, saj večina ljudi razvije močne družinske vezi skozi leta, kar prinaša občutek pripadnosti, varnosti, ljubezni in podpore. Starejšim posameznikom se pripisuje spoštovanje zaradi njihove modrosti in izkušenj, kar lahko prispeva k občutku samospoštovanja. S starostjo se zmanjšajo pritiski, povezani z delom in kariero in se s tem starejšemu omogoči več časa za uživanje v hobijih, potovanjih ali drugih aktivnostih po lastni izbiri. Starejši so včasih bolj osredotočeni na uživanje v trenutku in manj obremenjeni z dolgoročnimi cilji in skrbmi. Bolj znajo ceniti drobne vsakodnevne radosti in se manj obremenjujejo z nepomembnimi stvarmi. Predvsem pa globlje dojemajo lastne vrednote in cilje, kar pripomore k občutku notranje stabilnosti in sreče.
Seveda ni vsak starejši posameznik nujno srečen, saj so izkušnje in zadovoljstvo zelo individualni. Vplivajo lahko različni dejavniki, kot so zdravje, socialna mreža, finančna stabilnost in druge življenjske okoliščine. Na splošno je znano, da ohranjanje in razvijanje socialnih stikov, druženje s prijatelji in družino lahko izboljšajo čustveno dobrostanje in zmanjšujejo občutke izolacije ali osamljenosti. Finančna varnost, zdrav življenjski slog in čustvena opora družine so ključni za samostojnost in avtonomijo ter dobro počutje starejših.
Raziskovanje osebnostnega razvoja se je dolgo usmerjalo predvsem v proučevanje otroštva in mladosti, nekje do obdobja zrelosti (tj. odraslosti), kot da se takrat razvoj človeka ustavi, vse do starostnih sprememb v poznejši starosti. V resnici ljudje preživimo večino življenja kot odrasli in se moramo nenehno prilagajati zunanjim in notranjim spremembam in novim vlogam ter se razvijamo skozi vse življenje. Gerontologija, kot samostojna veda, ki proučuje staranje oziroma starost s socioloških, psiholoških in bioloških vidikov, se je začela razvijati šele v drugi polovici preteklega stoletja in se je dolgo ukvarjala skoraj izključno z negativnimi pojavi starosti in analiziranjem pretežno problematičnih življenjskih zgodb starejših ljudi. Veliko se je pisalo o duševnih motnjah pri starejših in splošnem upadanju kognitivnih in drugih sposobnosti, medtem ko so vedeli prav malo ali skoraj ničesar o skrivnostih srečnega življenja v starosti, ki je danes znano kot znanost o srečnem in zadovoljnem življenju starejših. Avtorja Florian Langenscheidt in Andre Schulz v svoji znani knjigi Alt genug, um glücklich zu sein (Dovolj star, do bi bil srečen) med ostalim poročata o tem, kaj lahko vsak sam stori za to, da bi bil srečen v starosti. Ljudje, ki so bili srečni v svojem življenju, so med ljudmi na splošno bolj priljubljeni in drugi se raje družijo s srečnimi in optimističnimi kot s črnogledimi ljudmi. Srečni ljudje so tudi bolj produktivni, kreativni, zdravi in živijo dlje.
Znano je, da je sreča bolj notranje kot zunanje pogojeno občutje. Najboljša obramba proti nesreči je optimizem. Situacija sama po sebi, kot objektivna okoliščina, navadno ne prinaša več kot 10 odstotkov občutka osebnega zadovoljstva. Objektivnim okoliščinam vedno dodamo svojo subjektivno zaznavo. Optimističen pogled na svet je osnova za zadovoljstvo s svojim življenjem. Optimisti imajo značilen vzorec mišljenja, kjer izpostavljajo tisto, na kar imajo vpliv in kar jim je v življenju uspelo, se osredotočajo na tukaj in zdaj ter s pozitivnim pričakovanjem opisujejo svojo prihodnost.
Optimizma se lahko tudi naučimo. Namesto da bi se kar naprej ukvarjali z negativnimi pojavi, je treba spremeniti taktiko in se začeti posvečati lastnim uspehom, ki smo jih v svojih življenjih uresničili. Kadar koli človek dobi občutek, da razmišlja negativno, se mora za trenutek ustaviti in zavestno usmeriti misli na vse, kar mu je uspelo v življenju. Ne gre za to, da je treba iz življenja odstranjevati negativne izkušnje, ker človek potrebuje tako slabe kot dobre izkušnje, temveč da se fokusira na stvari, ki so mu uspele, namesto tistih ki mu niso. Negativne življenjske izkušnje nas naredijo sposobne prenašanja življenjskih udarcev in tegob. (Pri tem ne gre za trende »pozitivnega mišljenja« gibanj »new age«, ki so se razširila skozi okultne in metafizične verske skupnosti ob koncu preteklega stoletja.)
Primarno gre za to, da tudi v tretjem življenjskem obdobju starejši, izhajajoč iz svojih sposobnosti in zmožnosti, osmislijo uravnoteženo kombinacijo prijetnega, dobrega in smiselnega življenja. Prijetno življenje je tisto, ki si prizadeva doseči srečo s pomočjo različnih užitkov, dobrega osebnega počutja in željene kakovosti življenja. Če hočemo biti resnično srečni, si moramo za svoj cilj postaviti dobro in smiselno življenje.
Ko ugotovimo, katere so naše ključne sposobnosti, jih lahko v svojem vsakdanjem življenju aktiviramo, kar nam bo prineslo večje zadovoljstvo ter občutek sreče in življenjske izpolnjenosti (naj bo to delo, ustvarjalnost, glasba, šport ali kaj drugega …). Ko svoje ključne sposobnosti uporabljamo v svojem delovnem in družabnem življenju, nam bo to pomagalo do dobrega življenja. Ko pa svoje sposobnosti uporabljamo za pomoč drugim, nas to postavi na pot uresničevanja smiselnega življenja.
Š. Ivanjko