Ob neuspešnem izpitu sem pogosto slišal: »Tega ne morem«, »Nisem za pravo«, »Nikoli ne bom opravil tega izpita« in podobno. Priznam, da nisem bil prepričan v resničnost te izjave, vendar sem to poskušal preveriti skozi razgovor, če se je študent odzval. Na tovrstne izjave smo bili profesorji pozorni zlasti pri prvih izpitih, kajti ni bila izjema, da so študentje, v večji meri pa študentke, prenehali študirati že po prvih neuspešnih izpitih. (Vedno me je skrbelo in mi je bilo žal, da neuspešnim študentom nismo posvečali nobene pozornosti, podobno kot na drugih univerzitetnih študijih. Večkrat sem predlagal, da bi se tem študentom ponudila institucionalna sistemska pomoč na ravni univerze. Malo se zavedamo, kako je boleče imeti v družbi status »faliranega študenta«. Ne vem, ali obstaja posebna statistika o teh študentih.
Mladostniki se vključujejo v študij z različnimi sposobnostmi in talenti. Zdi se, da so nekateri naravno bolj »nadarjeni« za pravo, medtem ko se drugi z lahkoto ukvarjajo z drugimi strokami in so manj uspešni pri pravu, kjer je memoriranje bolj prisotno kot pri nekaterih drugih študijskih področjih. Raziskave kažejo, da ni toliko pomembna prirojena nadarjenost kot pa pripravljenost za učenje. Študenti s tako imenovano miselnostjo rasti na podlagi sposobnosti niso uspešni, če svojih sposobnosti še naprej ne razvijajo s trdim učenjem.
Prve neuspehe pri izpitih je treba obravnavati kot prve poteze pri športu. Veliko je treba vaditi, dokler stopnja obvladovanja športnih vaj ni sprejemljiva.
Ko študent po neuspešnem izpitu izjavi, da je nesposoben za ta študij, je pomembno, da se mu zagotovi ustrezna podpora in pomoč. Primarno je pomembno, da se študentu ohrani pozitiven pristop v obliki spodbujanja, naj ohrani pozitiven odnos do študija. Da so neuspehi na izpitu normalen del učnega procesa in da se lahko iz njih veliko nauči. S študentom se je treba pogovarjati z empatijo, brez obsojanja ali kritike. Idealno je, če študent sam izrazi svoje občutke in pomisleke glede neuspeha.
Skupaj je treba raziskati morebitne vzroke neuspeha, kot so težave pri učenju, adaptacijske krize pri menjavi okolja, ki so pogostejša težava brucev, kot si mislimo, stres, pomanjkanje motivacije ali res gre za neustrezno izbira študijskega programa. Študent naj bi povedal, zakaj meni, da je nesposoben za ta študij …
Identifikacija teh vzrokov je pomembna za oblikovanje ustrezne strategije za izboljšanje.
Študentu naj bi profesor zagotovil informacije o razpoložljivih virih podpore, kot so študijski svetovalci, tutorji ali dodatni učni viri. Spodbuditi ga je treba, naj se obrne na te vire za nasvet, mentorstvo in individualno podporo. Pomagati mu je treba, da razvije načrt za izboljšanje učnega procesa ter postaviti realistične cilje in strategije za ponavljanje izpitov. Morda mu je treba pomagati pri ustvarjanju boljše učne rutine, uporabi različnih učnih tehnik in iskanju podpore pri so-študentih ali mentorjih. Ni se treba izogibati samorefleksije o vprašanju, ali je ta študij resnično njegova strastna želja in ali je pripravljen vložiti potrebno energijo in trud v izboljšanje negativnih vzrokov. Pogosto je vpis študenta na pravo bolj posledica ugoditve željam staršev in potrditve s strani prijateljev, kot pa je to intimna želja samega študenta. Mnogim se zdi, da ni mogoče, da nekateri ne bi imeli daru za pravo. Osebno sem prepričan, da je neuspeh pri študiju predvsem posledica pomanjkanja učne motivacije in trdne volje nenehno vlagati napor, da se obvlada učna materija. Mnogi neuspešni študenti poskušajo pristopiti k izpitom, ne da bi imeli volje biti tudi prepoznavni v predavalnicah s svojimi vprašanji profesorjem. Pasivno poslušanje predavanj in delo na zapiskih (ki so praviloma nekoristni in neberljivi, če se z njimi študent ne ukvarja neposredno že dan ali dva po predavanju). Tudi starši pogosto pri neuspelem izpitu prispevajo k zmanjšanju samozaupanja študenta s svojimi opombami, ki so na meji kritike in nezadovoljstva. Pomembno je, da se študent, pa tudi tisti okoli njega zavedajo, da je neuspeh na enem izpitu nekaj običajnega in da ima še vedno možnost za uspeh v prihodnosti.
Treba je tudi povedati, da se študij prava razvršča na 7. oziroma 8. mesto po težavnosti in kompleksnosti med desetimi najtežjimi študiji (če se najlažji ocenjuje z 1 in najtežji z 10).
Š.Ivanjko