Včeraj je bilo objavljeno, da je Nobelovo nagrado za ekonomijo dobil ameriški ekonomist Richard H. Thaler, ki je raziskoval vedenjsko ekonomijo (behavioural economics) na področju tržišča, vključujoč problematiko ljudi, ki vstopajo v zavarovalna razmerja in v razne vrste iger na srečo.[1]
Zanimivo je, da sta Nobelovo nagrado za ekonomijo v letu 2016 prejela Oliver Hart and Bengt Holmström, tudi znanstvenika, ki sta proučevala pomen zavarovalnih pogodb za razvoj družbe in gospodarstva. Znano je, da sta tako kot filozof Dworkin ugotovila, da posameznik s plačilom premije sicer primarno zavaruje svoj individualni interes, vendar pa v osnovi s tem dejanjem prispeva k blaginji družbe, saj se premija opredeljuje kot “darilo na oltar skupnosti”.
Niso nam še znane vse podrobnosti raziskav, ki jih je letošnji Nobelovec izvajal, vendar ne smemo pozabiti, da je bilo zavarovalništvo pozorno na prve ideje o vedenjski ekonomiji, ki so se pojavljale že v 50. letih preteklega stoletja, posebej pa jih je proučeval Herbert A. Simon, v svojem ekonomskem slovarju The New Palgrave.
Vedenjska ekonomija je posebna empirična veda, ki izhaja iz predpostavke, da je človeško vedenje pomemben dejavnik na področju ekonomskega ravnanja posameznika, še posebej potrošnika. V ospredju vedenjske ekonomije so psihološki vzpodbujevalniki ljudi, ki vplivajo na delovanje ekonomskega sistema, zlasti pa na delovanje institucij kot so zavarovalnice, ki neposredno delujejo na podlagi psiholoških impulzov posameznika. Zavarovalničarji že desetletja na podlagi ekonomskega vedenja poskušajo napovedati področja, na katerih naj bi delovale zavarovalnice in kako naj vplivajo na posameznika, da bo varoval sebe s sklepanjem zavarovanj in s tem tudi prispeval k družbenemu napredku. Preprosto razloženo, ta veda pokaže, kateri psihični motivatorji vzpodbujajo posameznika, da sklene določeno vrsto zavarovanja in kako naj na te potrebe reagira zavarovalnica. Vsa dejanja posameznika na področju zavarovalništva so rezultat notranjih, psiholoških, še ne dovolj raziskanih procesov posameznika. V kriznih obdobjih je za razvoj zavarovalne dejavnosti znano, da strah pred izgubo prevlada nad željo po povečevanju premoženja. Omenjene raziskave dajo zavarovalnicam odgovor na vprašanje, kaj vpliva na razvoj zavesti posameznika, da sklene zavarovanje. V okviru vedenjske ekonomije je zlasti pomembna vedenjska teorija odločanja, ki se povezuje s kognitivnim procesom posameznika, glede presojanja potreb po zavarovanju in sprejetja odločitev za vključitev v zavarovalne procese. Za zavarovalništvo, ki temelji na obljubi določenih dajatev, ali pa določenega odpravljanja posledic dogodkov, ki so možni, ni pa zagotovo, da bodo nastopili, je pri vedenjski teoriji odločanja najpomembnejša v praksi dokaj neznana teorija pričakovanja, ki izhaja iz hevrističnih načel, ki splošna načela ocenjevanja verjetnosti in napovedovanja koristnosti določene odločitve oziroma izgube v operativnem izvajanju odločanja spreminja v bolj enostavni proces psihološkega sprejemanja določene konkretne odločitve.[2] Prav teorija pričakovanja, s katero se misleci v zavarovalništvu mnogo ukvarjajo, poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto, kar ljudi motivira, ali pa jih pošilja na področje zavarovanja in iger na srečo, s tem, da je splošno znano, da je človekova reakcija veliko bolj prisotna v zavesti posameznika, da ne bi nekaj izgubil, kar ima, kot pa da bi dosegel nekaj, kar še nima (toleranca do tveganja).[3] Vedenjska ekonomija ni nekaj enotnega, ampak gre za poskuse iskanja manj ali pa bolj pomembnih idej, orodij, motivov, ki spodbujajo posameznika k sprejetju določenih odločitev, ki pa imajo za posledico določeno tveganje.[4] Zavarovalništvo v bistvu temelji na tveganju in prav v bodočem razvoju zavarovalništva bodo teoretični pristopi veliko bolj prisotni, če zavarovalništvo želi, da v globalnem, zelo dinamičnem procesu, ugotovi tiste manj znane in doslej sploh zanemarjene psihološke motive, ki pritegnejo posameznika, da se vključuje v zavarovalništvo. Prepričani smo, da je prav podelitev nagrade letošnjemu Nobelovcu nova vzpodbuda, da se zavarovalna kultura in pa dejavnost zavarovalnic bolj posveti posamezniku, zavarovancu ter psihološkim indikatorjem, ki vplivajo na njegovo odločitev za zavarovanje. V vsakem primeru je to nedvomno bistveno kvalitetnejši pristop, ki bo vsakodnevno rutino in stereotipnost sedanjega pristopa zavarovalništva odpravil v zgodovinsko ropotarnico. Mladim navdušencem za zavarovalništvo se odpirajo bistveno nova obzorja, ki bodo omogočila, da se v to zanimivo gospodarsko družbeno dejavnost bolj pristopa intelektualno kot pa z rutinsko tehničnimi, operativnimi opravili, ki jih bo v bodoče prevzela umetna inteligenca, človeku pa prepustila področje poglobljenega razmišljanja, kot njemu dane lastnosti.
prof. dr. Šime Ivanjko
Lara Grušovnik, univ. dipl. prav., doktorska študentka Pravne fakultete Univerze v Mariboru
[1] Iz rimske mitologije je znan odnos med igro in trgovino. Boginja iger Fortuna in bog trgovine Merkur sta bila v ljubezenskem razmerju. Po prenehanju zveze se nikoli nista srečevala. Ko se je bog Merkur pojavil v javnosti, se je boginja Fortuna skrila in obratno. Pouk: ko je gospodarstvo v vzponu, igre niso zanimive in obratno – v času gospodarske krize so igre v vzponu.
[2] Hevristika je področje proučevanja psiholoških in drugih podlag, na podlagi katerih ljudje sprejemajo določene odločitve. To je zlasti pomembno za odločanje v negotovih situacijah, kar pa je tipično za zavarovalništvo.
[3] Toleranca do tveganja (risk tolerance) je po ugotovitvah teoretikov vedenjske ekonomije ključni dejavnik posameznikov pri sprejemanju finančnih odločitev, kar je značilno tudi za zavarovalništvo.
[4] Ena od oblik operacionalizacije je gamifikacija na področju zavarovalništva, ki odseva v vpeljevanju različnih elementov iz iger (video-animacije ipd.) v predstavitev zavarovalnih produktov oziroma razmerij z namenom poenostavljene predstavitve sicer zapletenih vsebin.
Prikazna slika: Freepik