Abstract
The principle of harmonization of regulations, together with the mutual recognition of business practice and internal regulations of individual Member States, is a legal and organizational basis for the single insurance market in the EU.
V EU se zavarovalništvu posveča posebna pozornost zaradi finančnih učinkov, ki jih ta dejavnost prinaša, števila zaposlenih in zlasti varstva udeležencev v zavarovalnih razmerjih. Nadzoruje se kapitalska ustreznost in poslovanje zavarovalnic. Zavarovalcem se zagotavlja varstvo kot potrošnikom. Za distributerje zavarovalnih produktov pa EU skrbi, da kvalitetno in strokovno svetujejo zavarovalcem in zavarovancem pri sklepanju pogodb oziroma vstopanju v zavarovalno razmerje. Ta proces aktivnega poseganja na področje zavarovalništva je bil začet s sprejetjem tretje direktive za premoženjska zavarovanja in tretje direktive za življenjska zavarovanja, leta 1992. To se tudi šteje kot začetek procesa liberalizacije zavarovalništva.
Eden od najpomembnejših dogodkov za ta proces je dogovorjen in pravno urejen institut “enotnega dovoljenja”, ki omogoča vsaki zavarovalnici, ustanovljeni v eni od članic Evropske unije, da prek svojih agencij ali podružnic, kakor tudi na podlagi pravice prostega opravljanja storitev, prodaja svoje zavarovalne produkte po območju vseh članic EU. Postopek za udejanjanje te možnosti je enostaven; zavarovalnica obvesti nadzorni organ svoje matične države o namenu opravljanja zavarovalnih poslov v drugi državi članici, ta pa to sporoči nadzornemu organu te države članice. Z druge strani pa opisana ureditev omogoča vsakemu zavarovalcu, da sklene zavarovanje v katerikoli državi članici EU. To je velik dosežek dogovora o enotnem zavarovalnem trgu v EU.
V zadnjih 20-ih letih so države članice opravile veliko dela pri usklajevanju zakonodaje, tako da danes z vidika zavarovalca praktično ni velike razlike v ureditvi zavarovalnih razmerij med državami članicami EU. Navedeno je bilo doseženo z vrsto direktiv, ki so jih države članice implementirale v svoje zakonodajo. Usklajen nadzor nad zavarovalnicami je prispeval k finančni stabilnosti zavarovalnic zlasti v pogledu njene solventnost.
Načelo vzajemne usklajenosti predpisov skupaj z vzajemnim priznavanjem poslovne prakse in notranje pravnih predpisov posameznih držav članic je pravni in organizacijski temelj za enotnost zavarovalnega trga v EU. Bistveno je, da se na številnih področjih namesto prisilnega urejanja s predpisi enotnost in usklajenost dosega z oblikovanjem standardov dobre prakse, ki temelji na skupnih usmeritvah in zmanjševanju razlik, zlasti na področju distribucije, kjer naj se upoštevajo raznolikost praktičnih rešitev in posebnosti nacionalnih trgov. K temu bo zlasti prispevala obnovljena direktiva o distribuciji zavarovalnih produktov, ki jo morajo države članice implementirati v svoj pravni red najkasneje do 23.2.2018.
V naslednjih letih je pričakovati bistvene spremembe na področju distribucije z vidika varstva zavarovalcev kot potrošnikov finančnih storitev v okviru prizadevanja, da se v EU ustvarja »večji in živahnejši enotni finančni trg, ki bo lahko gonilo rasti, ustvarjanja delovnih mest in večje tekmovalnosti v evropskem gospodarstvu”. EU v zadnjem obdobju posebej pospešuje razvoj finančnih storitev v najširšem pomenu besede, med katerimi zavarovalništvo zavzema posebni položaj. Vključitev temeljne določbe “varstva potrošnikov” v Amsterdamsko pogodbo (1997) je pomenila začetek obsežnega procesa sprostitve trga finančnih storitev in postopni razvoj informacijske družbe.
Varstvo zavarovalcev kot potrošnikov je nujno, ker so zavarovalni produkti zapleteni in je z njimi pogosto povezano tudi premoženjsko tveganje. Glede na možnost prodaje zavarovalnih produktov na celotnem območju EU je nujno zagotoviti zaupanje v enakovredna pravila in zajamčeno visoko stopnjo varstva
interesov zavarovancev v vseh članicah tudi na področju reševanja sporov, ki mora biti lahko dostopno, enostavno, hitro in poceni. Temu je namenjena možnost alternativnega reševanja sporov (ADRs – alternative dispute resolution schemes), ki olajša reševanje čezmejnih sporov v primerjavi s stroški in težavami, povezanimi z dolgotrajnimi sodnimi postopki. Enotnost in optimalno delovanje evropskega skupnega zavarovalnega trga v EU zagotavljajo primarno jasno opredeljeni pristopi k pravni ureditvi.
K izvajanju zavarovalnih storitev ob hitrih gospodarskih spremembah in globalizaciji prispevajo novi modeli pravne ureditve, ki jih opredeljujemo kot “mehko” pravo, s katerim se ne zamenjujejo osnovne zakonodaje EU, ampak jo dopolnjujejo ter se s tem zagotavlja prožnejša pravna ureditev. Posebna pozornost je na enotnem trgu posvečena prodaji oziroma distribuciji zavarovalnih produktov, za katero so podane podlage v novi Direktivi o distribuciji zavarovalnih produktov, ki bo uveljavljena v vseh državah članicah v začetku leta 2018. Z omenjeno direktivo se vzpostavljajo pravne podlage za dejavnosti zavarovalnega posredništva, ki bo v bodoče osnovna oblika distribucije zavarovalnih produktov. Med distributerji in zavarovalnicami bo realizirano večje dopolnjevanje za uspešno delovanje enotnega trga. Komisija EU želi zavarovati potrošnike pred “agresivnimi ” metodami distribucije z obveznostjo, da distributerji posredujejo ustrezne predpogodbene in pogodbene informacije zavarovalcem, da bi lahko po premisleku sprejeli odločitev o sklenitvi zavarovanja. Obveščanje zavarovalca mora biti lahko razumljivo in dostopno, tako da lahko izkoristijo vse možnosti globalizacije, sodobne tehnološke in tržne priložnosti, ki jih ponujajo razvoj prodaje na daljavo in vedno večje povpraševanje na trgu ter tržna konkurenca.
Na področju finančne trdnosti zavarovalnic je mnogo storjeno s strožjim nadzorom nad kapitalsko ustreznostjo zavarovalnic, z uveljavitvijo predpisov o solventnosti in o prevzemanju večjih tveganj in dolgoročnih finančnih obveznosti. Uvedene so inovativne formule za zadrževanje, zmanjšanje ali prenos tveganj, ki bi sicer lahko bila nevarna za premoženje zavarovalnic, kar zlasti velja za alternativne oblike prenosa tveganj (ATR – zagotavljanje finančnih aranžmajev s sodelovanjem kapitalskih trgov in/ali uporabo izvedenih finančnih instrumentov).
Enotnost zavarovalnega trga nudi temeljni okvir skupnega in enotnega poslovanja, vendar se s tem v nobenem primeru ne omejuje tržna tekma in inovativnost ter kreativnost pri iskanju novih poti ponuditi zavarovalcem zagotavljanje njihovih trajno spreminjajočih potreb po varnosti in zagotavljanju trajnosti kvalitete življenja.
prof. dr. Šime Ivanjko
Prikazna slika: Freepik