Plačilna nedisciplina je spremljevalec gospodarskih težav v vseh sistemih, zlasti pa v kriznih razmerah. V tranzicijskih državah se šele zavest o prevzeti obveznosti v poslovnem svetu oblikuje kot sestavina osebne kulture podjetnika. Na splošno podjetniki pozabljajo na pomembnost dane besede in glede na to, da je podjetništvo določena oblika igre, se je v zavesti ljudi oblikovala miselnost, da prevzete obveznosti pomenijo tudi obljubo, ki je ni potrebno vedno dosledno izpolnjevati. To pa pomeni, da je primarni vzrok plačilne nediscipline pomanjkanje podjetniške kulture, ki jo zlasti v našem okolju nismo uspeli še dvigniti na višjo raven. Še vedno obstaja zavest v poslovnem svetu, da oklevanje s plačevanjem obveznosti ne pomeni moralnega prekrška. Pravne sankcije za zamujanje pri plačilu so sicer predvidene v obliki zamudnih obresti, vendar jih poslovni partnerji ne uveljavljajo zaradi podjetniške solidarnosti in pa medsebojne soodvisnosti, kar je tipično za male zaprte gospodarske sisteme.
Oklevanje plačevanja obveznosti do države pa se šteje kot “pozitivna lastnost podjetnika”, saj smo v preteklosti vedno šteli, da obveznosti do države pomenijo plačilo tuji državi, saj v preteklosti država ni bila “naša država”.
Država kot največji podjetnik tudi prispeva k plačilni nedisciplini, saj tudi ona ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti pravočasno in zoper njo podjetniki izjemoma vlagajo tožbe. Odnos države do podjetništva ni partnerski odnos, temveč odnos “gospoda, ki kaznuje podjetništvo z davki”.
Mnogi podjetniki so se našli v podjetništvu, čeprav za to nimajo osebno podjetniških lastnosti, saj je znano, da se je v Evropi le okoli 8 % ljudi sposobnih ukvarjati s podjetništvom.
Nelikvidnost podjetnika se še vedno šteje kot neuspeh in zaradi tega obveščanje javnosti o nelikvidnosti, kar je nujna predpostavka za ustvarjanje plačilne discipline, ni prisotno. Tako v praksi ni znano, da bi podjetniki obveščali svoje partnerje o trenutnih težavah pri plačilih, čeprav je takšno obvestilo najbolj elementarna stvar podjetniške kulture. Vsak udeleženec v podjetništvu je lahko začasno nelikviden, kar se lahko spremeni v trajno insolventnost, ki konča v stečaju. Tudi ko ni krize , morajo imeti podjetja plan B za primer krize, ker so finančne težave konstantni spremljevalec vsakega gospodarskega subjekta.
K plačilni nedisciplini prispevajo tudi banke, ki tekoče ne spremljajo svojih poslovnih partnerjev, saj je na odobritev kredita treba čakati tedne ali pa tudi mesece.
En od najpomembnejših vzrokov za oklevanje plačila je delovanje našega sodstva v četrti dimenziji, saj praktično v dveh do treh letih ni mogoče končati najobičajnejšega spora, vezanega na realizacijo plačilne obveznosti.
Podjetniki sami prispevajo k plačilni nedisciplini, ker pri sklepanju pogodb ne dogovarjajo o ustreznih zavarovanjih. Ena od najbolj učinkovitih sredstev za zavarovanje plačila je menica, vendar se je v praksi, pod vplivom bank, uveljavila t.i. bianco menica z “meničnim pismom”, ki praktično ne pomeni nobenega zavarovanja. Pri unovčevanju takšne menice je več težav kot koristi, da ne govorimo o tem, da sodišča meničnim sporom sploh ne posvečajo pozornosti in menične postopke obravnavajo kot navadne postopke, čeprav so menični spori hitri postopki in bi morali biti končani v nekaj tednih.
Podjetniki so v podjetniški igri pri sklepanju pogodb vedno prijateljsko zaupljivi, kar pa se, ob izvrševanju pogodb, pogosto spremeni v odkrita prijateljstva.
V zadnjem času se pojavlja tudi praksa izsiljevanja dolžnikov z vlaganjem ovadb zoper poslovodne delavce zaradi poslovne goljufije, če terjatev ni pravočasno plačana, pri čemer se v te postopke vključujejo tudi posamezni odvetniki, čeprav se zavedajo, da ne gre za resnično kaznivo dejanje. Pri tem sodelujejo posamezne družbe »za izterjavo terjatev« s trditvijo, da so odkupili terjatve od upnika, čeprav ne gre za resničen odkup terjatve, temveč za dogovor o delitvi domnevno odkupljene terjatve. Tako početje pa je lahko tudi kaznivo, na kar že opozarjajo sodišča. Izterjavo terjatev lahko izvajajo le upniki na podlagi pravnih postopkov in izvršitelji, ki imajo za to uradno dovoljenje.
Nelikvidnost je nalezljiva bolezen, ki se zelo hitro širi in ima efekt domine, če zlasti veliki sistemi ali pa država začnejo z oklevanjem izpolnjevanja svojih plačilnih obveznosti in zaradi tega je potrebno, da tudi država spoštuje svoje roke plačila. V primeru nelikvidnosti države bi pričakovali, da bodo tudi poslanci in državni uslužbenci sprejemali mesečne plače z določeno zamudo, tako kot je to običajno v gospodarstvu, kadar nastopi kriza.
Zavedamo se, da s pravnimi sankcijami ni mogoče reševati omenjene problematike nelikvidnosti, temveč ustvariti splošne pogoje za normalno poslovanje z dvigom podjetniške kulture in moralne zavesti odgovornih v gospodarstvu ter drugih nosilcev ekonomskih odločitev, s čemer je mogoče doseči bistveno več, kot pa s predpisovanjem sankcij in vodenjem kazenskih postopkov zaradi domnevnih poslovnih goljufij.