UVOD
Na IZOP-Inštitutu za zavarovalništvo in pravo v Mariboru se pogosto srečujemo z vprašanji, ki se navezujejo na škodljivo izigravanje posameznih družbenikov v d. o. o. oziroma delničarjev (v nadaljevanju; družbenikov) s strani poslovodstva, prokuristov in vplivnih družbenikov gospodarskih družb. Posebej se to pojavlja v družinskih podjetjih, kjer se poskuša na različne načine prikriti določene člane družine. Preprosto se prizadeti družbeniki pritožujejo nad tem, da so jih drugi »prenesli okoli« oziroma da so jih izigrali z raznimi postopki in ravnanji poslovodstva oziroma skupščinskimi sklepi, ki jih je izglasoval glavni družbenik. Pri tem ne gre za očitna nezakonita dejanja, ki jih je možno sanirati z raznimi sodnimi postopki oziroma z znanimi tožbami kot so: actio pro socio, odškodninska tožba, izpodbojna tožba in ničnostna tožba, temveč se z zlorabo pravnih sredstev in postopkov poskušajo legalizirati neobičajni in prikriti nameni, s pomočjo katerih se lahko oškoduje posameznega družbenika.
Kot posledica v večini primerov sledi, da se prizadeti družbenik umakne iz takšne družbe z minimalno odpravnino in z zavestjo, da so ga bivši poslovni prijatelji »pošteno izigrali«. Napisano pa na mlade, ki se šele odločajo za podjetniško pot deluje negativno. Družbeno okolje je izgubilo občutek, kaj se sme oziroma ne sme v podjetništvu[1].
V praksi ugotavljamo, da je tovrstnih škodljivih pojavov izigravanja družbenikov in vlagateljev v razne investicijske projekte bistveno več kot pa neposrednih kršitev zakona ali družbene pogodbe oziroma statuta. Gre za prefinjena in neprepoznavna dejanja, ki so z vidika družbenih odnosov v družbi na zunaj neopazna in se prikazujejo kot nesporazumi, čeprav so jasno načrtovana in na »fin« način udejanjena. To so praviloma nepričakovana in neobičajna ter presenetljiva ravnanja, ki vplivajo na položaj posameznega družbenika v družbi oziroma ogrožajo njegove interese.
V današnjem razmišljanju bom poskušal prikazati možnost reševanja tovrstnih težav, s posebno korporacijsko obrambo izigranih družbenikov po postopku uveljavljanja actio negatorie, o kateri, vsaj podpisanemu, ni uspelo najti v slovenski pravno korporacijski literaturi niti njene omembe.[2]
Omejenost pravno izoblikovanih institucij za varstvo družbenikov
V državah z razvito tradicionalno podjetniško kulturo sta teorija in sodna praksa razvili posebni institut varstva oziroma metode učinkovite pravne obrambe pred tovrstnimi ravnanji, s kateri se izigravajo družbeniki in poslovni partnerji, z raznimi pravniškimi triki.
V korporacijskem pravu poznamo vrsto pravnih obrambnih institucij, ki jih družbenik lahko uporabi v primeru, da so ogrožene njegove korporacijske pravice ali njegov položaj v družbi. Gre za tako imenovane obrambne zahteve in pravice do obrambnih tožb. Praviloma se večina pravic družbenika lahko brani z acio pro socio (tožba za družbo), s katero družbenik toži poslovodstvo ali družbo v svojem imenu, vendar za račun družbe. S tem, ko varuje družbo posredno, varuje tudi svoje interese. Gre za posredno varovanje interesov družbenika. Tožbeni zahtevek se lahko glasi na določeno aktivno ravnanje ali pa opustitev ravnanja. Pri actio pro socio so potrebni trije pogoji; 1) obstoj ali možnost nastanka določenega protipravnega dejstva ali ravnanja, 2) ravnanje, ki se lahko pripiše družbi ali njenim organom in 3) ravnanje ima škodljive posledice za konkretnega družbenika.
V korporacijski teoriji in sodni praksi, se je že zdavnaj razvila in uveljavila tako imenovana actio negatoria (negatorna tožba, tožba za izravnavanje, tožba zaradi vznemirjenja, tožba zaradi spoštovanja dolžnosti, zaupanja) za katero vedo le pravniki, ki se poglobljeno ukvarjajo s korporacijskim pravom. Ta oblika obrambe družbenikov pred izigravanjem drugih družbenikov ali organov družbe, je prisotna zlasti v Nemčiji, kjer so odnosi med družbeniki predmet več kot sto letih izoblikovanih standardov zlasti varstva družbenikov v d. o. o.[3] V naših sodnih odločbah praktično ne najdemo obrazložitev sodnih stališč, ki bi se sklicevale na tujo teorijo in sodno prakso, zlasti pa še nisem zasledil pa bi odvetniki poskušali varovati interese izigranih in oškodovanih družbenikov. [4]
V raznih oblikah oškodovanja družbenikov se pojavlja problem, kadar prizadeti družbenik nima na razpolago ustreznih pravnih sredstev, za obrambo pred nekorektnimi postopki organov družbe ali drugih družbenikov. Tudi odvetniki in podjetniški svetovalci so pogosto brez moči. Sodišča nimajo izkušenj z reševanjem tovrstnih sporov, ki jih v podjetništvu obravnavamo tudi kot kršitev poslovne etike ali podjetniške kulture. Ta ravnanja v gospodarski družbi, so v drugem družbenem okolju označena kot »kavalirski delikti«. V praksi se napisano opredeljuje kot: »ni v nasprotju z zakonom, vendar ni pošteno.« Pravniki pa se v teh primerih izgovarjajo na način: »ne moremo vam pomagati«, »znašli so se« »dobro so vas naplahtali« in podobno.[5]
V primeru takšnih motenj se vedno pojavljajo škodljive posledice za člana družbe, ki ga motijo ravnanja in so v nasprotju z drugimi pravnimi institucijami ali splošnimi načeli korporativnega ali obligacijskega prava.
Znano je, da imamo o kapitalskih družbah kot so d.o.o in d.d. najmanj poglobljenega strokovnega znanja, čeprav je to najštevilnejša oblika organiziranja podjetništva v Sloveniji. To dejstvo je tudi normalno, saj smo samouki na tem področju, glede na to, da se pred osamosvojitvijo Slovenije ni poučevalo podjetništvo organizirano v kapitalske in osebne družbe. Mnogi pravni strokovnjaki in zlasti sodišča pogosto še sedaj rutinsko rešujejo tovrstne spore in sicer v večini primerov le na podlagi pozitivnih predpisov. Mnoge sodbe so le prepis navedb strank (copy paste), citirane zakonske določbe in odločitve so spisane brez poglabljanja v specifična in zelo zapletena razmerja med družbeniki. Na vprašanje, kako se obnašati v podjetništvu v smislu podjetniške kulture, pa mnogi nimajo niti osnovnih odgovorov. Pred leti so podjetniki v upravnem odboru Gospodarske zbornice Slovenije izrecno zavrnili sprejem Kodeksa podjetniške kulture, češ da oni že vedo kaj je podjetniško kulturno obnašanje.[6]
Pojem actio negatoria
Actio negatoria je ena od tako imenovanih lastninskih tožb, znana že v rimskem pravu, ki služi za zaščito civilnih pravic povezanih z lastništvom na določeni stvari oziroma imetništvom določene pravice. V rimskem pravu se uporabljala za zaščito, za odpravo oziroma varstvo služnosti. Actio negatorija zagotavlja zaščito pred motnjami v zvezi z lastništvom ali posestjo premoženja. Najpogosteje je actio negatoria opredeljena kot tožba, s katero se lastnik premoženja ali kot imetnik pravice brani pred vznemirjanjem, s strani drugih oziroma pred škodljivimi posegi v lastniške oziroma v druge pravice, ki jih ima lastnik stvari oziroma imetnik določene pravice. Lastnik z actio negatoria zavrača zahteve oziroma posege tretje osebe. Iz same opredelitve te tožbe je možno sklepati, da je namenjena obrambi lastnika, kadar pride do motenj v eni od dejanskih pravic lastnika, ne pa na zasegu premoženja, kot je to v primeru rei vindicatio. Gre za obrambo določenih pravic, v katere nekdo posega mimo pravnih podlag, ali pa to poskuša storiti oseba, ki za to nima pooblastil (kompetenc) na primer organi vodenja oziroma upravljanja.
Actio Negatoria je dejansko institucija, ki je formalno pravno sestavljena iz različnih vrst zahtevkov, z namenom, da bi se dosegla izenačitev škode in koristi med člani družbe.
Actio negatoria v korporacijskem pravu
Pravna stroka se izjemoma poglablja v bistva premoženjskih in upravljavskih razmerij v d.o.o., ki je kapitalska družba, pa še to ko se, se s posebno poudarjeno personalno sestavino. To je še posebej pomembno pri d.o.o., v katerih družbenike povezujejo zraven podjetniških interesov tudi drugi interesi.
Razlika med actio pro socio in actio negatoria je v tem, da mora pri actio pro socio obstajati tudi protipravno ravnanje organa družbe ali družbenika, pri actio negatoria pa ni potrebno dokazovati obstoja protipravnega ravnanja, temveč le ravnanje, ki je neobičajno in je v neskladju s poštenimi standardi podjetniškega poslovanja, ima pa škodljive posledice za posameznega družbenika. Praviloma so to škodljive spremembe družbenikovega dotedanjega položaja, ki vplivajo na njegove interese v obliki omejevanja njegovih pravic, kot tudi njegovih poslovnih pričakovanj. Praviloma ustvarjajo materialno vsebinske spremembe v družbenih odnosih, brez volje člana društva, na področjih, ki so predmet družbene pogodbe, ne da bi bili spremenjeni v predpisanem postopku.
To so neobičajna, nepričakovana in presenetljiva ravnanja ali dogodki, zavajanja, izigravanja ter razne oblike favoriziranja posameznih članov družbe. Ta ravnanja so sredstva za preprečevanje spreminjanja in vznemirjanja odnosov v družbi. Skratka to so ravnanja, za katera pošteni in vestni podjetniki ocenjujejo, da niso sprejemljiva za normalno poslovanje ter v osnovi ogrožajo podjetništvo in pravno varstvo. Zlasti pa se ogroža načelo zaupanja v poštenost poslovanja družbe, ki mora na enak način varovati interese vseh družbenikov. Družba ne sme dopustiti ničesar, kar bi vplivalo na položaj družbenika brez njegove privolitve. Prav tako v skladu z načeli zaupanja v družbo ne sme le ta dovoliti nobenih dejanj, ki bi neposredno ali posredno prispevale h ogroženosti interesov družbenika, ne glede na to v kakšnem sorazmerju je njegov poslovni delež do ostalih poslovnih deležev, razen pravnih pravic, ki so povezane z vrednostjo poslovnega deleža.
Pogosto so to tudi primeri, kadar organi družbe prekoračijo svoja pooblastila oziroma presegajo svoje kompetence (tožba zaradi nekompetentnosti).
Določene pravice in položaj družbenika je možno varovati z izpodbojnimi in ničnostnimi tožbami, s katerimi se izpodbija ali ugotavlja ničnost sklepov organov družb, v skladu z ureditvijo omenjenih tožb v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD). Pogosto je možno uporabiti odškodninsko tožbo.
Glede na to, da so v praksi tudi situacije, kjer ni mogoče vedno uspešno uporabiti tožbe actio pro socio oziroma ničnostne ali izpodbojne tožbe, je v teh situacijah mogoče poseči po actio negatoriji, ki ni posebej omenjena v ZGD, vendar lahko temelji na splošnih pravilih korporacijskega prava, pri čemer je treba upoštevati situacije, ki jih ne pokrivajo omenjene znane tožbe. Tako na primer ni mogoče z izpodbojno ali ničnostno tožbo varovati interesov posameznega družbenika zoper ravnanj poslovodstva ali prokurista na škodo enega družbenika ali raznih oblik nenavadnih odločitev organov nadzora in vodenja, kot na primer, če poslovodstvo s svojimi odločitvami favorizira določene družbenike na račun drugih (sklepanje ugodnih poslovnih pogodb s podjetjem določenega družbenika).
Ker se ta tožba uporablja le v primerih, kadar ni drugih bolj jasno opredeljenih tožb, je praviloma manj znana in se pogosto zamenjuje z drugimi institucijami – tako na področju stvarnega prava, kot tudi v korporacijskem pravu. Glede na njeno kompleksnost ne gre za posebno pravno izoblikovano nominalno tožbo, temveč za skupek raznih oblik ali skupnih oblik raznih tožb, s katerimi se doseže izravnava med tistimi, ki so okoriščeni in tistimi, ki so oškodovani ali ogroženi v svojem položaju kot družbeniki.
Z actio negatorija se varuje celotnost obstoječega razmerja v družbi pred nedovoljenimi posegi mimo volje družbenikov. Varuje se celotnost dogovorjenega in pravno urejenega sistema pred ravnanjem organov družbe ali družbenikov v škodo drugih imetnikov poslovnih deležev v družbi.
Zahtevki, ki jih je mogoče uveljaviti v okviru institucije actio negatorie so praviloma uperjeni na uravnoteženje ali popravljanje motenih razmerij v družbi, ki so neposredno ali posredno povezani z vsebino družbene pogodbe v d.o.o. ali statuta d.d., čeprav jih omenjena moteča ravnanja uradno, formalno in pravno ne spreminjajo. Gre za stvarne ne pa formalno pravne spremembe položajev družbenikov oziroma odnosov, ki so predmet po naravi stvari omenjenih temeljnih aktov družbe (faktischen Satzungsanderungen)[7].
Sklep
Več kot sto letna veljavnost nemške ureditve družbe z omejeno odgovornostjo, ki je prevzeta v Sloveniji in v številnih državah sveta, sta na podlagi te ureditve teorija in sodna praksa prispevali k jasni oblikovalnosti razmerij med samimi družbeniki in med njimi ter družbo. Na področju varstva položaja in pravic družbenika so oblikovane številne institucije, ki imajo jasno opredeljeno vsebino in obliko kot so actio pro socio, izpodbojna tožba in ničnostna tožba. Kljub temu se še vedno pojavljajo situacije, ki ji ni mogoče opredeliti kot dejanski stan za uveljavitev institucionalnih zakonom jasno opredeljenih tožb. Nemška sodna praksa je za te primere uporabila rimsko pravno actio negatoria, ki omogoča družbeniku varstvo tudi v primerih, kadar ni mogoče uporabiti z zakonom predvideno nominalno opredeljeno tožbo. Z actio negatoria se preprečuje oškodovanje družbenikov tudi v primerih, ki jih zakon ne ureja, vendar ogrožajo interese družbenika. Gre za določeno nadgradnjo pravnega varstva zastavljenega razmerja v družbi ob njeni ustanovitvi, ki se lahko spreminja le s soglasjem družbenikov in v skladu z zakonom. Z actio negatoria se nudijo možnosti varovanja družbenikov v tistih mejnih primerih, ki se v praksi opredeljujejo kot ravnanja, ki sicer niso neposredno v nasprotju z zakonom, vendar jih pošteni družbeniki ocenjujejo kot nesprejemljive z vidika splošnih načel, na katerih je zgrajen sistem odnosov med družbeniki v d.o.o..
prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Mnogi so prepričani, da se ne sme samo tisto, kar je neposredno prepovedano ali kaznivo po zakonu. V podjetništvu mnoge stvari niso dovoljene z vidika poslovne etike, standardov in zaupanja v druge, če tudi to zakon ne prepoveduje.
[2] Podrobneje o omenjeni problematiki actio negatorije, glejte v sistemskem delu nemškega korporacijskega prava: Karsten Schmidt; Gesellschafstrecht ,Berlin, Bon, 1991. str.534-540 poglavje Abwehrrrechte (Klagrechte) in tam navedeno sodno prakso ter literaturo.
[3] Prvi zakon o d.o.o. je bil sprejet v Nemčiji leta 1892 in je največji »izvozni produkt nemške pravne znanosti in jurisprudence«.
[4] Uporaba primerjalnih metod razlage pri reševanju sporov se v slovenskih sodiščih pojavljajo le izjemoma. Glede na to, da se slovenski gospodarski pravni sistem naslanja na nemškega, bi bilo primerno slediti nemški praksi, namesto odkrivati »toplo vodo« z nekaterimi pravnimi izumi, ki pa jih ni mogoče patentirati, zaradi Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.
[5] To so izrazi, ki jih je slišal podpisani avtor tega zapisa od znanega direktorja banke, ki mu je bilo prezentirano ravnanje nekaterih bančnih uslužbencev v razmerju do družbe, ki je zaradi ravnanja banke padla v stečaj.
[6] Ob tem pa medklic; podpisani je predaval podjetnikom in kandidatom za nadzorne svete in ob tem večkrat omenjal Sokratove misli. Eden od prisotnih udeležencev je v oceni predavanja napisal, da se sodobni podjetnik res nima kaj veliko za naučiti od Sokrata. Verjetno ni slučajno, da Častno sodišče pri GZS, ki bi naj ugotavljalo kršitve dobrih poslovnih običajev, sploh ne deluje več.
[7] Schmidt ibidem str. 731