Glede na to, da sem bil več desetletij aktivno vključen v študentsko problematiko študija prava (najprej kot izredni študent, kasneje pa kot redno zaposlen, kot predavatelj in večkratni dekan), sem vedno tudi objavljal v medijih in v strokovnih publikacijah razna razmišljanja o študentih in o vprašanjih študija. Večkrat sem o tej problematiki poročal na tradicionalnih vsakoletnih 7-dnevih mednarodnih konferencah v okviru Inter Univerzitetnega centra v Dubrovniku, edinstvene institucije na svetu, ki deluje že 50 let, kjer je v njeno delovanje vgrajeno bistvo izobraževalnega procesa: akademska svoboda ter profesorji in študenti z vsega sveta, ki se učijo in razpravljajo drug z drugim o problemih izobraževanja, znanja v družbi, filozofiji idr.
Vesel sem, da tudi študenti berejo moje zapise o problemih študija prava. V svojem arhivu sem našel pismo študentke, ki da vedeti, kako na študij gledajo študenti in družbeno okolje. Pismo je starejšega datuma, njegova vsebina pa opisuje gledanje študentke, ki je tudi danes še vedno aktualno.
Zahvaljujem se nepodpisani študentki za njeno pismo in iskreno prizadeto opisovanje študentskega življenja, ki dodatno opozarja vse nas, zlasti pa profesorje, da pogosto pozabljamo, da imamo opravka s čutečimi mladimi bitji.
Med drugim je zapisala: »Rada bi napisala nekaj vrstic ob vaših razmišljanjih. Sama sem študentka že četrto leto in mislim, da znam prav dobro sklanjati besedo »študent« in vse pridevnike, ki sodijo ali bi morali soditi zraven. Kot študentka na eni od pravnih fakultet bi rada povedala nekaj lastnih hipotez, ki sem jih zbrala v teh letih.
Začne se že čisto na začetku, ko prvega oktobra spustijo v velike hrame učenosti mlade, neizkušene, prestrašene in pričakovanj polne ljudi ter jih pustijo postati masa z nekaj vljudnostnimi frazami dobrodošlice in z velikimi nagovori o zrelosti ter velikokrat z zelo spodbudnimi procentualnimi rezultati vsakoletnih diplomantov in tistih, ki so napredovali v višje letnike. Nadaljevanje sledi v referatih za študentske zadeve, kjer delajo večinoma zelo »prijazne« tete, ki dajejo večkrat videz, da ravno one nosijo celotno breme in vso problematiko fakultete, ter zaradi vse mogoče administracije nemalokrat študentom odvzemajo še tiste malenkostne pravice, ki so zapisane v statutih šole in so tudi tvoje edine pravice. Mladi ljudje zbegano tavajo po teh velikanskih zgradbah in iščejo od predavalnic do urnikov. Da o problematiki učnih knjig, ki jih ni ali pa so drage, sploh ne izgubljamo živcev danes, saj se prave histerije začenjajo okoli januarja. V vsej tej zmešnjavi, ki vlada v teh dneh na univerzi, pa se ne najde človek, ki bi se ukvarjal s študenti in jim vsaj okvirno pokazal smernice.
Mogoče bi bilo res primerno, da bi starejši (že izkušeni) študentje posredovali informacije in skrbeli za nove prišleke, ker profesorji ne opažajo teh »malenkosti«. Obremenjeni so s svojo intelektualno kariero, katere znanstveno raziskovanje ne temelji na človeku, tj. študentu, ampak na tistih imaginarnih vprašanjih stroke, ki so dostikrat daleč od njihovega poklica. Mislim, da nekaterim profesorjem tudi ne bi škodil kakšen tečaj iz visokošolske pedagogike, ker je marsikateremu od njih opravljanje predavanj in izpitov postranska stvar ali pa zaradi utrujenosti in preobremenitev prav nadležna naloga. Študentje se morajo pač znajti, se prilagodili in navaditi na te ne ravno ekonomske in spodbudne znake njihovega novega uvajanja v svet učenosti. Najbolj me je v začetku študija presenetilo dejstvo, da so napotki starejših študentov, ki vedo o vseh navadah, nagnjenjih in drugih razvadah profesorjev zelo veliko (kot npr. kdaj je treba k izpitu, kaj je treba znati, to ali ono, kakšne so variante vpisov, kako je z dobrimi in slabimi dnevi profesorskih bioritmov itd. v tej banalni smeri), tako rekoč odsotni, čeprav bi novincem prišli še kako prav in so se izkazali za pozitivne in pravilne. Študentje so vsekakor določena družbena struktura, ki naj bi pomenila tudi določeno stopnjo družbene razvitosti, vendar se mi zdi, da ima ta struktura le malo ali skoraj nič svojega, da že dolgo nima več svojega znaka in tudi ne glasu v naši družbi. Zdi se, kakor da bi se poskrili.
Ta odmik iz javnosti se mi včasih dozdeva kot nekakšen beg in pasivnost naše generacije, ki je bila vsa ta leta z vsemi temi velikimi preobrati preplašena in naveličana vseh teh velikih nagovorov. V prvem razredu osnovne šole smo še risali partizane, v srednji šoli so nas prepričevali, kako usmeriti vse, kar leze, skozi puberteto, in zdaj nas prepričujejo o demokraciji. In res sem pomislila, na univerzi, ja, tu bo svoboda mišljenja, tu bo spodbuda za delo in tu bodo smernice. Ampak ne, tu je vse mrtvo, tu se gre samo za izpite in pogoje napredovanja in za nič drugega. Tu šele postaneš številka in delček mase. Tu in tam kdo izskoči iz te vrste in se zelo hitro zgubi na poti v politiko.
Materialna odvisnost od naših staršev nas dela pasivne in malo razvajene v času študija. Tu so štipendije in študentski servisi, vendar tudi vsakodnevno delo pri študentskem servisu ne bi zadostovalo za pokritje vseh potreb, pa če so še tako majhne, zato vsa ta nesamostojnost in odvisnost do štiriindvajsetega leta starosti ali še dlje ne pomeni novega zaleta za čimprejšnjo osamosvojitev, ampak obratno. Dela nas še bolj pasivne, varne in razvajene. Službe res ne rastejo na drevesih, kakor tudi zlata jabolka ne, in tudi marsikatero pripravništvo bo treba po novem financirati iz družinskega tekočega računa, zato je dosti varneje ostati pod navadno jabolko in grizljati še nekaj let tista domača od vseh nagovorov in očitkov obtolčena jabolka. V tujini (tudi pri nas neko obdobje) študente kreditirajo, vendar mislim, da bi bilo na to vrsto pomoči brezupno čakati, kajti le kdo bi kreditiral v »mrtvi kapital« ali znanost, ko samo kreditirane nepremičnine res stojijo in se lahko izkazujejo po veličini in širini.
Morda res vi prvi ne boste vrgli kamna in tudi jaz se ne bi počutila poklicane za takšno potezo, vendar mislim, da se bomo vsi, tako vi, spoštovani profesorji, kot mi, študentje in naša družba enkrat pošteno spotaknili ob tem kamenju, ki postaja počasi že pravi nasip,« je zapisala študentka.
Posebna prošnja mojim prijateljem/icam na Ln.
V zvezi s študentkinim pismom in mojimi sedanjimi razmišljanji, objavljenimi na družbenem omrežju v mesecu februarju 2024, ko se študenti udeležujejo informativnih dni in se odločajo za vpis na razne fakultete in visoke šole, odpiram naslednjo temo:
Kaj bi vi povedali mladim študentom prava? (Tema je namenjena vašim sporočilom, ki bi jih posredovali sedanjim študentom prava.)
Ker je med vami, spoštovani Ln prijatelji, veliko strokovnjakov pravnikov, ki se na moje prispevke pogosto odzovete z zelo konstruktivnimi odgovori, odpiram temo, ki je namenjena vašim sporočilom, ki bi jih posredovali sedanjim študentom prava.
Prosim, napišite spodaj odgovore, kaj bi študentom svetovali na podlagi svojih večletnih izkušenj kot: sodniki, odvetniki, notarji, pravniki v gospodarstvu, pravniki v državni upravi, profesorji prava, pravniki v politiki, pripravniki, upokojeni pravniki … in drugi?
Zahvaljujem se za vaše dragocene odgovore! Prav lep pozdrav vsem!
Šime Ivanjko