V teh dneh zaključujem svoja razmišljanja o starosti in smrti. Prebiram številne misli in sporočila priljubljene slovenske pisateljice Mance Košir, ki je ostala v spominu starejše, zlasti hrvaške generacije kot filmska igralka v več filmih, med katerimi je ostal najbolj v spominu “Breza”, režiserja Anteja Babaje iz leta 1967, v katerem je utelesila tragični lik Janice iz Hrvaškega Zagorja.
Danes sem na družbenem omrežju prebral njen stavek iz zadnjega pisma pred smrtjo pred tremi dnevi! Zapisala je: »Tako, kot ravnamo z umirajočimi, bodo ravnali z nami.«
Ta stavek mi da misliti. Po vsej verjetnosti je pokojna pisateljica mislila na način, kako se obnašamo do umirajočih ljudi, saj je dolga leta sodelovala kot prostovoljka in spremljala umirajoče ter žalujoče v okviru delovanja Slovenskega društva Hospic. Zanimivo je, kako je utemeljila svoje delovanje v Hospicu.
Domnevam, da se je spraševala, enako kot mnogi danes v naši družbi, ali smo do umirajočih dovolj sočutni, skrbni, spoštljivi, kot bi se pričakovalo v humanizirani družbi 21. stoletja. S tem stavkom je opozorila na načelo recipročnega delovanja, ki pravi, da se bomo soočili s posledicami svojih dejanj – dobrih ali slabih. Če nekoga obravnavamo z nepravičnostjo ali brezbrižnostjo, lahko pričakujemo podobno obravnavo, ko bomo sami v enakem položaju. Namen njene izpovedi je poudariti pomembnost spoštovanja do starejših in umirajočih in da nas spodbudi k sočutju, empatiji in spoštovanju do drugih, saj to vpliva na našo lastno dobrobit v prihodnosti. Njena misel je poglobljen pogled na razumevanje življenja, medsebojnih odnosov in moralnih načel v sodobni družbi. Iz njenega citiranega stavka je možno sklepati, da v današnji družbi ne storimo vsega, da bi umirajočim omogočili čim bolj udobno in dostojanstveno življenje v njihovih zadnjih trenutkih.
Paliativna oskrba, ki ponuja celostno skrb za umirajoče, zlasti pa zajema lajšanje bolečin, psihološko podporo in pomoč pri izboljšanju kakovosti življenja v času terminalne bolezni, ni dostopna vsem potrebnim. Enako velja za specializirano oskrbo za umirajoče, ki je usmerjena v nudenje udobja, čustvene podpore in pomoč pri duhovni rasti v času umiranja, kot to opravlja Hospic. Znano je, da v sodobni ihti življenja umirajoči pogosto pogrešajo podporo družine in prijateljev pri zagotavljanju čustvene in praktične podpore v zadnjih dneh življenja. V vsakodnevni praksi se zaradi mnogih okoliščin in tudi zaradi pomanjkljive volje najbližjih ne spoštujejo vedno želje umirajočega. Danes se praviloma umira v bolnišnicah, med aparati in ob prezaposlenem zdravstvenem osebju, kar onemogoča umirajočemu, da se pogovarja o svojih občutkih, strahovih in željah ter se zagotovi odprto in iskreno komunikacijo med umirajočim, njegovimi bližnjimi in zdravstvenim osebjem.
Če bi ljudem priljubljeno Manco vprašali, kako bi nam svetovala, da umirajočim omogočimo čim boljšo kakovost življenja v njihovih zadnjih dneh, bi nam verjetno svetovala:
»Prisluhnite umirajočim brez prekinjanja in brez obsojanja in jim dajte priložnost, da izrazijo svoje misli, občutke in želje, pokažite jim, da ste tukaj zanje in da jih podpirate v teh težkih trenutkih, spoštujte želje in odločitve umirajočega glede njegove oskrbe, zdravljenja in življenja ob koncu življenja, zagotovite, da je vsak vidik oskrbe umirajočega izveden na način, ki ohranja njegovo dostojanstvo, ponudite praktično pomoč, če je to potrebno, in prilagodite način komunikacije umirajočemu glede na njegove potrebe, želje in zmožnosti.
Ob vsem tem bodite občutljivi na čustveno stanje in fizično počutje umirajočega ter zagotovite, da je vsak vidik oskrbe umirajočega izveden na način, ki ohranja njegovo dostojanstvo, ohranjajte človekovo vrednost, integriteto ter avtonomijo vse do konca življenja z najvišjo možno stopnjo spoštovanja, dostojanstva in sočutja.«
Hvala Ti, draga Manca, za neprecenljivo darilo v Tvojih sporočilih …
Deli z drugimi