Enako kot pri obveznostih iz obligacijskih pogodb, srečamo tudi pri menični obveznosti institut poroštva. Pri tem gre za posebno menično dejanje, ki naj zavaruje plačilo menice tako, da menico plača porok, če je ne plača glavni menični zavezanec (akceptant pri trasirani menici oziroma izdajatelj pri lastni menici). Porok (avalist) je oseba, ki s pisno izjavo prevzame dolžnost plačila nasproti upniku za primer, če tega ne stori dolžnik. Medtem, ko je po civilnem pravu porok praviloma tretja, od dolžnika in upnika različna oseba, je po meničnem pravu lahko porok ne le tretja oseba, ampak tudi oseba, ki je menico v drugem svojstvu že podpisala.
Plačilo menice se lahko zavaruje s poroštvom za vso menično vsoto ali za njen določen del. Menični porok je solidarni plačnik in jamči v enakem obsegu kot menični zavezanec, za katerega daje poroštvo, razen če iz menice izhaja, da jamči le delno. Porokova obveznost velja, četudi je obveznost tistega, za kogar jamči, iz kakršnegakoli razloga nična. Izjema so formalne pomanjkljivosti, npr. neoverjen ročni znak nepismene osebe ali negovorjen podpis slepe osebe. Ker je poroštvo solidarno, lahko zahteva upnik (remitent) plačilo od avalista, terjati samega dolžnika, vendar po tem, ko je izvršen protest zaradi neplačila.
Aval se daje na menici ali na alonži, mora pa ga podpisati sam avalist. Izraža se z besedami “per aval”, “kot porok” ali z drugimi besedami, ki pomenijo isto. Za aval tudi zadostuje le podpis menice na licu menice. Po konvenciji in našem Zakonu o menici se namreč šteje za avalista vsak, ki podpiše menico, pa tudi, če gre za podpis pomotoma.Vendar pa akceptant ne more biti porok.
Iz podpisa mora biti razvidno, za koga je dan; če to ni razvidno, velja, da je dan za trasanta. Poroštvo je lahko dano za trasanta, akceptanta, indosanta, pa tudi za drugega poroka. Poroštvo se vedno nanaša na določenega meničnega zavezanca. Poroštva ni mogoče dati za osebo, ki ni podpisana na menici. Poroštvo se praviloma daje za akceptanta, s tem, da porok ob svojem podpisu zapiše “za akceptanta”. Aval za akceptanta velja šele po tem, ko je akceptant akceptiral menico. Možen je tudi aval na hrbtu menice, z označbo, da je dan za posameznega indosanta in na hrbtni strani menice mora biti vedno ob podpisu avalista dodana oznaka, da gre za podpis avalista, kar pri podpisu na prvi strani ni potrebno.
Posebno pozornost je potrebno posvetiti pri podpisovanju družb. Podpisi zastopnikov družbe morajo biti opremljeni praviloma z žigom ali pa označeni, da gre za podpis zastopnika družbe.[1]
Aval se daje le za plačilo, ne pa tudi za akceptiranje menice. Menico z avalom imenujemo avalirana menica.
Če avalist menico plača, pridobi vse pravice, ki jih je imel tisti, za katerega je jamčil, to pa tako nasproti njemu kot tudi nasproti vsem meničnim prednikom.
V prometu se aval redko pojavlja, zato se v primeru njegove prisotnosti vzbuja določeno nezaupanje v menico. Zaradi tega je bolj pogost tako imenovani skriti aval (žiro aval), kjer se porok na hrbtni strani menice ne podpiše v tem svojstvu, temveč kot indosant (od tod tudi giro – žiro aval).
[1] Vrhovno nemško sodišče je odločilo, da član uprave osebno jamči za obveznosti iz menice, če je bil njegov podpis na drugem mestu kot pa žig družbe. Sodba, objavljena v časopisu Betriebsberater, letnik 1975, na strani 1364. Pri podpisu, v primeru kolektivnega zastopanja družbe, pa morajo biti vsi podpisi skupaj ob žigu ali pa mora obstajati poseben dodatek, iz katerega je razvidno, da se podpisuje za družbo.
