Dne 11. februarja 2019 je bil v Uradnem listu RS št. 9/19 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1A).
Pojem distribucije zavarovalnih produktov
S tem zakonom je v slovenski pravni red implementirana Direktiva EU/2016/97 Evropskega parlamenta in sveta z dne 20.1.2016 o distribuciji zavarovalnih produktov. V osnovi gre za prenovljeno Direktivo o zavarovalnem posredovanju iz leta 2002. Omenjen zakon prinaša precej novih pojmov in zlasti novih pogledov na prodajo zavarovalnih produktov, ki se po novem zakonu opredeljuje kot distribucija zavarovalnih produktov. Gre za nov splošnen pojem, ki ga uveljavlja zakon in zajema različne storitve, kot so svetovanje v zvezi z zavarovanjem na splošno in svetovanje v zvezi s sklenitvijo zavarovalnih pogodb, predlaganje, izvajanje različnih pripravljalnih opravil pred sklenitvijo zavarovalnih pogodb v času sklepanja zavarovalnih pogodb in pri vodenju in izvajanju zavarovalnih pogodb, zlasti pri zahtevkih za izplačilo odškodnine ali zavarovalnine. Za odškodnino gre pri izplačilu zavarovalnice na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti. Z drugimi besedami, zavarovalnice izplačujejo odškodnino samo oškodovancem, katerim je zavarovanec povzročil škodo in oškodovanec ni v pogodbenem razmerju z zavarovalnico. Pri vseh ostalih pogodbenih razmerjih, kjer sta zavarovalnica in zavarovanec v pogodbenem razmerju (stranki zavarovalne pogodbe) in izplačuje določeno nadomestilo škode zavarovancem, pa gre za zavarovalnino.
V distribucijo v širšem pomenu besede se štejejo storitve v zvezi z zagotavljanjem informacij o zavarovalni pogodbi na podlagi meril, ki jih stranka izbere na spletnem mestu in v drugih medijih in pri zagotavljanju lestvice zavarovalnih produktov. Pri tem gre zlasti za primerjavo cen in produktov ter popustov na ceno (premijo) zavarovalne pogodbe, ki omogoča zavarovalcu, da se na koncu pridobljenih informacij odloči, ali bo neposredno ali posredno sklenil pogodbo z uporabo spletnega mesta ali drugega medija. Zakon torej prinaša bistveno drugačno vlogo vseh udeležencev pri prodaji zavarovalnih storitev.
Storitve, ki se ne štejejo kot distribucija
Zakon opredeljuje tudi določene storitve, ki pa se po zakonu ne štejejo kot distribucija zavarovalnih produktov. V to kategorijo opravljanja storitev na področju zavarovalništva spadajo zlasti občasno zagotavljanje informacij o zavarovalništvu in tudi informacije o posameznih rizikih v okviru druge poklicne dejavnosti. Takšno storitev na primer opravljajo odvetniki ali drugi nosilci drugih gospodarskih in družbenih dejavnosti, ki pri tem občasno na splošno seznanjajo zainteresirane o možnostih zavarovanja. Bistveno pri tem je, da tisti, ki daje informacije, pri sklepanju ali izvajanju pogodbe ne nudi pomoči. V praksi to pomeni, da nimajo stikov z zavarovalnico. Z drugimi besedami, pomoč pri sklepanju zavarovalne pogodbe je z zakonom pridržana le za zavarovalne distributerje. V to kategorijo storitev, ki ne pomeni distribucije, spada strokovno upravljanje zahtevkov in zavarovalnih pogodb s strani zavarovalnice (postopki likvidacije škod), vključno z njihovo izvedensko storitvijo, poravnavo škod, izplačilom zavarovalnin in drugih aktivnosti, ki so s tem povezane. Z drugimi besedami, razna opravila, ki jih opravlja zavarovalnica v zvezi s celotno dejavnostjo, zlasti pa s posledicami sklenjenih zavarovalnih pogodb, se ne šteje kot distribucija.
ZZavar-1A uvaja v slovenski zavarovalni sistem kot novost tako imenovanega informatorja ali pa iskalca zavarovalcev, ki bi lahko bili potencialni zavarovanci. V nemškem prostoru so to znani Tippgeber, Tippvermittler oziroma Kontaktgeber. Kot distribucija zavarovalnih produktov, v smislu zakonske opredelitve, se ne šteje zagotavljanje raznih podatkov – informacij o možnih zavarovalcih zavarovalnicam, zavarovalnim zastopnikom, posrednikov, zavarovalno-zastopniškim družbam in zavarovalno-posredniškim družbam ter drugim, ki delajo operativno na sklepanju zavarovalnih pogodb. V osnovi gre za pomočnike, ki podajo informacijo zastopnikom in distributerjem, da lahko stopijo z njim v kontakt z namenom sklepanja zavarovalnih pogodb. Omenjene osebe ne smejo nuditi nobene storitve, ki bi pomenila pomoč pri sklepanju izvajanja zavarovalne pogodbe, lahko pa posredujejo splošne informacije glede možnosti sklepanja zavarovanj, vendar brez kakršnihkoli posebnih pojasnil, ki bi se nanašale na obveščanje o zavarovalnem produktu ali zavarovalnem kritju. Gre za novost, ki bo omogočila, da bo imel zavarovalni zastopnik oz. posrednik organizirano mrežo svojih pomočnikov, ki ga bodo »reklamirali« pri potencialnih bodočih zavarovalcih. V osnovi to nudenje pomoči zavarovalnim zastopnikom pomeni neko vrsto akvizicije, vendar brez svetovanja in brez informacij o samem zavarovanju glede sklepanja pogodb. To so informacije, s katerimi se lahko posameznim potencialnim zavarovancem priporoča ime zavarovalnega zastopnika ali posrednika oz. distributerja, oziroma informacije, ki se posredujejo zavarovalnim zastopnikom oziroma posrednikom o potencialnih možnih kandidatih.
Posebnost pri svetovanju
Svetovanje o zavarovalnih produktih in potrebah po zavarovalnem kritju pri distribuciji zavarovalnih produktov ima posebni pomen, ki je povezan tudi z odgovornostjo za dane nasvete. Distributer lahko sklepa zavarovanje le z osnovno informacijo o zavarovalnem produktu ali pa poglobljeno informacijo in posebnim priporočilom. Svetovanje pri distribuciji zavarovalnih produktov je lahko posebna dejavnost, ki se sestoji od dajanja osebnega priporočila posameznemu zavarovalcu na njegovo zahtevo ali pobudo distributerja zavarovalnih produktov glede ene ali pa več zavarovalnih pogodb. To svetovanje ni toliko posvečeno obveščanju zavarovalca o vsebini zavarovalnega produkta, temveč predvsem o njegovih potrebah po zavarovanju in pri izbiri vrste zavarovanja in izbiri zavarovalnice.
Kdo so zavarovalni distributerji?
Zakon posebej opredeljuje vrste distributerjev v Republiki Sloveniji. Pri tem zakonodajalec ni bistveno posegel v dosedanjo situacijo, vsaj glede formalnega poimenovanja ne. Tako se šteje kot distributer zavarovalnih produktov zavarovalnica, zavarovalni zastopnik, zavarovalni posrednik in zastopnik dopolnilnih zavarovanj.
Zavarovalni zastopnik je oseba, ki ima dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnega zastopanja. Bistveno pri zastopniku je, da je vezan s pogodbo o zastopanju ene ali pa več zavarovalnic. Zavarovalni posrednik ima prav tako dovoljenje za opravljanje zavarovalnega posredovanja. Zastopniki in posredniki so lahko organizirani kot kapitalske ali osebne družbe oziroma samostojni podjetniki v skladu s Zakonom o gospodarskih družbah. Določena posebnost je bolj jasna opredelitev distributerja, ki ga zakon opredeljuje kot zastopnika dopolnilnih zavarovanj. Ta zastopnik pa sklepa zavarovalne pogodbe v imenu in za račun zavarovalnice z zavarovalci v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravlja določen gospodarski subjekt (prodajalci avtomobilov). Enako kot doslej je distributer zavarovalnih produktov tudi banka, s tem da njeni delavci ne bodo zavarovalni posredniki, kot so bili doslej, temveč le zastopniki. Posebna novost pa je, da se kot distributer zavarovalnih produktov opredeljuje tudi zavarovalnica. To pomeni, da lahko zavarovalnica opravlja posle zavarovalnega posredovanja za drugo zavarovalnico. To je zlasti pomembno pri tako imenovanih lastnih zavarovalnicah, ki so novost, ter pri vzajemnih zavarovalnicah, kadar skupina fizičnih oziroma pravnih oseb ustanovi vzajemno zavarovalnico, pri čemer se v okviru te zavarovalnice krijejo določeni riziki ali pa riziki do določene višine kritja s tem, da taka zavarovalnica posreduje presežek rizika drugi zavarovalnici. V vsakem primeru je zakon tudi na drugih področjih prinašal novosti, o katerih bomo pisali v nadaljevanju.
Š. Ivanjko