Na Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru se že obračajo številni zavarovanci, ki so pred leti sklenili življenjska zavarovanja z naložbami v različne sklade doma in v tujini. Gre za življenjska zavarovanja vezana na enote investicijskih skladov oziroma na enote kritnega sklada, pri katerem zavarovanec prevzema naložbeno tveganje, povezano s spremembo vrednosti investicijskih kuponov oziroma drugih vrednostnih papirjev investicijskih skladov, oziroma povezano s spremembo vrednosti enote premoženja kritnega sklada. Omenjena vrsta zavarovanj je bila zlasti aktualna pred ekonomsko krizo. Podpisani je takrat v strokovnem tisku in tudi v javnih televizijskih oddajah nasprotoval takšnim vrstam zavarovanj, ker naložbena zavarovanja v bistvu ne temeljijo na enakih izhodiščih kot zavarovalništvo na splošno. Takšne kritične pripombe takrat niso bile sprejemljive.
Pred kratkim je o spornih vprašanjih sklepanja tovrstnih zavarovanj odločalo nemško in avstrijsko Vrhovno sodišče, ki je na podlagi direktiv odločilo, da imajo zavarovanci pravico do časovno neomejenega odstopa od zavarovalne pogodbe v naložbenem delu (Sodba C-209/12, Vrhovno sodišče Nemčije in Sodba 0b107/15h, Vrhovno sodišče Avstrije).
Na podlagi poglobljene analize omenjenih sodnih odločb ugotavljamo, da so bila ta zavarovanja sklenjena zlasti v Avstriji in Nemčiji ter v nasprotju z Drugo direktivo 90/19 EWG z dne 8.11.1990.
Bistvo napake je v samem postopku sklepanja teh zavarovanj. Zavarovalci bi morali biti o tem zavarovanju posebej poučeni in obveščeni ob sklenitvi zavarovalne pogodbe. Praviloma se je pristopalo k sklepanju teh zavarovanj na enak način kot pri drugih zavarovanjih, čeprav direktiva EU in tudi pozitivni predpisi določajo stroga pravila sklepanja pogodb, kadar gre za naložbena zavarovanja. Glede na to, da gre pri tem pravnem poslu za dve različni vrsti pravnih razmerij, je razumljivo, da direktiva posveča posebno pozornost obveščanju zavarovanca pred sklenitvijo in ob sklenitvi tega zavarovanja. Po direktivi in po nacionalnih predpisih evropskih držav, ki so usklajene z direktivo velja načelo, da ima zavarovanec pravico zahtevati razvezo zavarovalne pogodbe in vrnitev vplačane premije, če ni bil pravilno poučen o naravi in vsebini tovrstnega zavarovanja. V konkretnem primeru, o katerem je odločilo avstrijsko sodišče, je zavarovanec od zavarovalnice uspel dobiti vrnitev celotne vplačane premije z obrestmi in to tistega dela, ki je bil prenesen na določene sklade. Vrhovno sodišče Nemčije je zavzelo stališče, da zavarovančeva pravica odstopa od pogodbe velja ves čas trajanja pogodbe, ne pa samo prvih 30 dni, kot je to pravilo pri ostalih pogodbah življenjskega zavarovanja. V sodnem postopku se je takšnemu stališču upirala največja nemška zavarovalnica Allianz, ki je navajala, da bodo zavarovalnice prizadete z milijardnimi zneski, glede na število sklenjenih pogodb, v kolikor se bodo zavarovanci dejansko posluževali te možnosti.
V Sloveniji se že pojavljajo zahtevki in vprašanja o možnostih odstopa od zavarovalnih pogodb z naložbenimi tveganji, ki so bile sklenjene od leta 2004, glede na to, da je Slovenija takrat vstopila v EU in so za njo veljala tudi pravila direktiv EU. Gre za visoke zneske, ki bi jih zavarovanci lahko uveljavljali v sodnem postopku od zavarovalnic. Bistveno je, da zavarovanec dokaže, da ni bil dobro poučen o naravi tovrstnega zavarovanja. Razumljivo je, da vsi zavarovanci v sodnih postopkih ne bodo uspeli in v primerih, ki jih obravnavamo na inštitutu je utemeljeno možno pričakovati, da bodo sodišča sledila zahtevi zavarovancev, da se jim vrne tisti del premije, ki ga je zavarovalnica uporabila za naložbo v razne sklade.
Zakon o zavarovalništvu (ZZavar do 1.1.2016 ) oziroma sedaj veljavni ZZavar-1 vsebujeta določila o obveščanju zavarovalcev-fizičnih oseb (potrošnikov) ob sklenitvi zavarovalne pogodbe in v času trajanja zavarovalne pogodbe (ZZavar 84. člen in ZZavar-1 522. člen), kjer je določeno, da mora zavarovalnica ob sklenitvi zavarovalne pogodbe s pisnim obvestilom zavarovalca, ki je fizična oseba, seznaniti s podatki o svoji identiteti, splošnih zavarovalnih pogojih, ki veljajo za zavarovalno razmerje in pravu, ki velja za zavarovalno pogodbo.
Posebej pa je treba zavarovanca poučiti o času trajanja zavarovalne pogodbe, o višini premije, pri čemer mora biti zavarovalna premija razčlenjena na zavarovalno premijo za posamezne nevarnosti, če zavarovalno razmerje krije nevarnosti iz več zavarovalnih vrst, ter o višini prispevkov, davkov in drugih stroškov, ki se zaračunavajo poleg premije, o skupnem znesku plačil ter zlasti o pravici do odstopa od pogodbe.
Na podlagi dosedanjih ugotovitev bi želeli opozoriti, da je potrebno obravnavati vsak primer konkretno in ugotoviti v kakšni obliki je bil zavarovanec opozorjen in tudi razumel pomen tovrstnega zavarovanja. Pri tem igra pomembno vlogo tudi stopnja strokovnosti zavarovalnih zastopnikov in posrednikov, ki so ta zavarovanja prodajali. Enako velja tudi za osebje zavarovalnice, ki je sklepalo tovrstna zavarovanja. Po ugotovitvah, ki jih imamo na inštitutu, zavarovalni zastopniki ne ločijo zmeraj informacij, ki jih morajo posredovati zavarovancu ob sklenitvi zavarovalne pogodbe v skladu z določbami ZZavar do 1.1.2016 in ZZavar-1 po tem datumu. Gre za problem, ki ima lahko za zavarovalnice težke ekonomske posledice, glede na to, da se pričakovanja dobičkonosnosti v skladih zaradi krize niso uresničila. Če bi zavarovalnica morala vračati vplačano premijo z obrestmi, tako kot sledi iz omenjenih sodnih odločb, bi to bilo eno od najtežjih ekonomskih udarcev za zavarovalništvo zaradi strokovnih napak.
V Sloveniji se zavarovanci že združujejo in iščejo strokovno pomoč pri ugotavljanju ali obstajajo možnosti za tovrstne zahtevke. Če se bo tudi sodna praksa Slovenije, v kar pa ne smemo dvomiti zaradi usklajenosti slovenske zakonodaje z evropskimi direktivami, bodo v naslednjih letih sodišča lahko zasuta z tisočimi zahtevki in bi bilo primerno, da se strokovnjaki srečajo in pogovorijo v zvezi s tovrstno problematiko, glede na to, da je potrebno vsak primer konkretno obravnavati, pri čemer bo zlasti bistveno vprašanje kdo in na kakšen način je sklepal te pogodbe.
Razumljivo je, da ne izključujemo, da je bil velik del tovrstnih pogodb sklenjen z napakami, o katerih je govora tudi v evropski praksi. Če je do teh napak prihajalo v državah, ki imajo visoko zavarovalno kulturo in potem ni izključeno, da je do njih prišlo tudi v Sloveniji, kjer sta zavarovalna kultura in poznavanje zavarovalništva verjetno bolj površna, bodo tudi slovenski zavarovanci posegli po pravnem sredstvu, ki ga nudijo omenjene pravne možnosti.
V vsakem primeru bo na področju zavarovalništva, na kar je stroka vedno opozarjala, potrebno spremeniti prakso in zaščititi zavarovance pred rutinskimi sklepanji zavarovalnih pogodb, predvsem kadar gre za tovrstne večletne zavarovalne pogodbe z neznanimi posledicami v bodočnosti.
Pomen in obseg omenjene problematike je najbolj razviden iz poskusa zavarovalnice Allianz, da v postopku prepriča Nemško vrhovno sodišče o ekonomskih posledicah tovrstne sodne odločbe.
V nadaljevanju lahko vidite izvirne navedbe zavarovalnice Allianz iz zgoraj navedene sodbe.
