Abstract
Distribution of insurance products is an important factor in the economically developed world. Insurance as an activity can not function successfully without a well-organized distribution. In terms of ethics, the liability of an insurance distributor to insurers, insured persons and victims of damage is of paramount importance. There is no doubt that a high level of professional integrity and possession of expertise is necessary for the distribution of insurance products.
Distribucija zavarovalnih produktov je v gospodarsko razvitem svetu pomemben dejavnik. Zavarovalništvo kot dejavnost brez dobro organizirane distribucije ne more uspešno funkcionirati.
Z vidika etike je bistvenega pomena odgovornost zavarovalnega distributerja do zavarovalcev, zavarovancev in oškodovancev. Za posredovanje zavarovalnih produktov je brez dvoma nujna visoka stopnja profesionalne integritete in posedovanje strokovnega znanja. Zaradi visoke stopnje skoncentriranosti zavarovalništva na trgu in medsebojne konkurence nosilcev zavarovalne dejavnosti se danes vrši pritisk zlasti na etično obnašanje distributerjev in strokovnih delavcev zavarovalnice. Distribucija zavarovalnih produktov je v osnovi plemenit poklic, ker je namenjen nudenju pomoči posameznikom in raznim družbenim asociacijam, kot so gospodarske družbe, zavodi, društva in podobno. Bistveno pri tem je nudenje kvalitetnih in koristnih strokovnih informacij, ki jih je mogoče pridobiti skozi osnovno in trajno učenje, ne samo zavarovalnih pogojev, temveč tudi znanj o človeški psihologiji in odnosih ter zlasti o ranljivosti sodobne družbe. Pri tem je razumljivo, da je zaupno razmerje med distributerjem in klientom, to je zavarovalcem oziroma zavarovancem, bistvenega pomena. Prav omenjenemu razmerju se v preteklosti ni posvečalo velike pozornosti. V okviru zaščite osebnih podatkov in nujnosti varstva potrošnikov, zlasti pri kontaktu s fizičnimi osebami, sta neobhodna strokovno znanje in splošne izkušnje. Delo zavarovalnega distributerja ni pomembno zgolj z vidika njegovega razmerja do zavarovalca oziroma zavarovanca, temveč tudi do zavarovalnice in do družbene skupnosti nasploh. Posebnost, na katero je treba posebej opozoriti, je ustvarjanje zaupanja pri zavarovalcih do zavarovalnice, ki je glavni nosilec zavarovalne dejavnosti.
Nič manj pomembne niso informacije, ki jih zavarovalni distributer posreduje zavarovalnici na podlagi vedenja oziroma informacij, ki jih zbira na trgu in jih posreduje zavarovalnici, glede na to, da zavarovalnice predvsem na podlagi informacij svojih posrednikov oziroma distributerjev oblikujejo določene produkte in tudi sprejemajo poslovne odločitve. Bistveni del zavarovalne dejavnosti nasploh pa je, da zavarovalni distributerji delujejo v interesu širše družbe, kajti vsako zavarovanje, ki je sklenjeno, ima določene reperkusije tudi na družbeno okolje. Kot je to zapisal Dvorkin – zavarovalna premija je določena oblika davka na oltar družbene skupnosti. Če uspe distributer skleniti zavarovalno pogodbo z zavarovalcem na kateremkoli področju, je se tem prispeval k temu, da imata družbeno okolje in skupnost manj skrbi za tega posameznika. Če lastniku hiše ta zgori in nima sredstev, da si ponovno zagotovi primerno stanovanje, mu mora družba na takšen ali drugačen način to zagotoviti. S sklenitvijo zavarovalne pogodbe zavarovalni distributer v osnovi pomaga družbi in posamezniku, da se zmanjšuje potreba po sredstvih, ki bi jih morala zagotoviti družba posamezniku v primeru nastanka škodnega dogodka. Splošna družbena korist zavarovalnega distributerja odseva tudi na področju ekonomije, saj so sredstva, ki se zbirajo pri zavarovalnicah, namenjena tudi širšim družbenim potrebam in se uporabljajo kot investicijska sredstva ali pa kot sredstva, s katerimi se pomaga gospodarskim subjektom, da normalno poslujejo tudi v kriznem obdobju.
Zaradi tega je s pravnega in etičnega vidika odnos med zavarovalnim distributerjem in zavarovalcem ter zavarovalnico in družbenim okoljem nekaj posebnega, na kar kaže tudi tradicija, saj so v preteklosti zavarovalne storitve lahko posredovale le ugledne osebnosti. Razumljivo je, da so razmerja med zavarovalnim distributerjem in zavarovalcem oziroma zavarovalnico urejena s pravnimi normami, ki zavarovalnico in zlasti zavarovalca kot potrošnika varujejo pred morebitnimi napakami zavarovalnega distributerja, oziroma kršitvami pravnih predpisov na področju zavarovalne distribucije. Etične norme distributerja, kot je znano, varujejo zavarovalnico in vse udeležence v zavarovalnem razmerju pred nepoštenimi ravnanji distributerja.
Zavarovalni distributer se, kot drugi podobni poklici, srečuje z vrsto dejstev in nevarnosti, ki ovirajo njegovo pošteno in vestno opravljanje poklicnih nalog. V ospredju ovir je predvsem zasledovanje osebnih interesov, ki odsevajo zlasti v interesu zavarovalnega distributerja skleniti ugodno zavarovanje z zavarovalnico, v posledici tega pa tudi ugodno zavarovanje zanj, z ozirom na provizijo in druge bonitete, ki mu jih praviloma zagotavlja zavarovalnica kot uspešnemu prodajalcu zavarovanj. Sklepanje zavarovanj je, če so v ozadju osebni interesi, z etičnega vidika vedno problematično, vrsta pravnih predpisov pa tudi neposredno ali posredno preprečuje, da bi osebni interes distributerja, ki ga zasleduje pri svojem poklicnem delu, bil primaren. Na to mora biti posebej pozorna zavarovalnica. Zakonska dolžnost obveščanja o proviziji v primerih, ko je predpisana z zakonom, je ukrep, ki onemogoča, ali pa zmanjšuje nevarnost, da distributer zasleduje svoje lastne koristi na škodo zavarovanca ali zavarovalnice. Ovira za njegovo poštenost in vestno etično poslovanje je lahko tudi določena pasivnost, nezainteresiranost, ali pa nedoslednost obveščanja zavarovalca pri ugotavljanju dejanskih, njemu primernih potreb po zavarovanju. Dodatna ovira je lahko, da distributer zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja ali drugih interesov napačno ali nezadostno obvešča zavarovalnico, ali pa da ne zahteva pomoči od zavarovalnice, zlasti, če zanemarja spremljanje pravnih in drugih standardov na področju opravljanja, sklepanja, ugotavljanja potreb zavarovancev in svetovanja pri izbiri zavarovalnih produktov. V zvezi s tem moramo omeniti tudi pogosto pojavljajočo nevarnost, da zavarovalni distributer precenjuje interese zavarovalnice do zavarovalca ali pa interese zavarovalca zaradi prijateljskih ali pa katerih drugih interesov v razmerju do zavarovalnice. Posledično je mogoče, da je neobjektiven pri ugotavljanju nevarnosti, ki pretijo zavarovancu, ali pa koristi, ki bi jih zavarovanec imel na podlagi zavarovanja in v posledici tega morebitna škoda, ki nastopi zavarovalnici. Načelo zaupanja zahteva, da zavarovalni distributer z zavarovalcem in zavarovalnico vzpostavi zaupen odnos, ki pa mora vedno temeljiti na objektivnih in strokovnih podlagah. Favoriziranje bodisi zavarovalnice ali zavarovanca in zasledovanje določenih interesov, ki niso objektivno prisotni v tem zavarovalnem razmerju, je ovira, da bi distributer opravljal svoje delo poklicno v skladu z omenjenimi etičnimi standardi.
Manj znana nevarnost za pravilno opravljanje distribucije zavarovalnih produktov, ki pa je prisotna v praksi, je zastraševanje zavarovalca v raznih oblikah nagovarjanja, da sklene določeno zavarovanje.
V sodobnem svetu je nevarnost prisotna na vsakem koraku. Družba je zelo ranljiva in informacije o nevarnosti, ki se s svetlobno hitrostjo širijo preko medijev, so primerna podlaga, da se pri nudenju zavarovalnih storitev zavarovalcu vsiljuje strah pred nevarnostjo in s tem na nek način vrši nedovoljen pritisk na zavarovalca, da sklene pogodbo. Enako velja pri življenjskih zavarovanjih, kjer se obljubljajo določene koristi, ki niso utemeljene v zavarovalni pogodbi, oziroma ni gotovosti, da bodo nastopile. Nezadostno obveščanje zavarovanca o možnosti objektivnih sprememb, ki lahko nastopijo in ogrožajo njegove interese v času trajanja zavarovalne pogodbe, so brez dvoma ovira za pošteno poklicno delo zavarovalnih distributerjev. Na to morajo biti posebej pozorne zavarovalnice pri educiranju distributerjev o nastopanju v postopkih obveščanja zavarovalcev o primernosti določenega zavarovanja za konkretnega zavarovanca. O neprimernih in vsiljivih nastopih distributerja se ne razpravlja v strokovnih krogih in tudi ne v strokovnih službah zavarovalnic, vendar pa je prisotno v raznih oblikah medsebojnega komuniciranja med zavarovalci in v medijih, kar negativno vpliva na sam potek distribucije zavarovalnih produktov.
Ne glede na to, ali bodo nove oblike povezovanja zavarovalnih distributerjev sprejemale posebne etične kodekse pri svojem poslovanju, pa ni sporno, da veljajo za zavarovalne distributerje temeljna načela, ki sicer veljajo na področju opravljanja finančnih storitev. Tako lahko z etičnega vidika opredelimo sledeča temeljna načela, ki so podlaga za opravljanje distribucije zavarovalnih produktov;
- Načelo poštenosti kot temeljno etično načelo, ki je varovano tudi s pravom, katero narekuje zavarovalnemu distributerju, da mora biti pri opravljanju svojega poklicnega dela pošten in iskren v vseh poklicnih in poslovnih razmerjih do zavarovanca in do zavarovalnice. To načelo poštenosti velja v vseh fazah njegovega razmerja z omenjenimi strankami.
- Načelo objektivnosti je naslednje načelo, ki mora spremljati poklicno delo zavarovalnega distributerja. Ta ne sme biti pristranski, izogibati se mora nasprotju interesov in ne sme na kakršenkoli način zasledovati svojih lastnih interesov bodisi na škodo zavarovalnice ali pa na škodo zavarovalca.
- Načelo poklicne usposobljenosti narekuje zavarovalnemu distributerju, da s posebno pozornostjo trajno ohranja svoje znanje in poklicno usposobljenost ter gradi svojo poklicno dejavnost na dobrih praksah, pri čemer mora zavarovalcu in tudi zavarovalnici vedno ponuditi kompetentno profesionalno storitev, ki je v skladu z zakonom in s pravili stroke lege artis. Profesionalna usposobljenost zahteva tudi, da je usposobljen uporabljati sodobna informacijska in druga tehnična sredstva, ki mu omogočajo delo v skladu s profesionalnimi standardi, ki veljajo na tem področju.
- Načelo zaupanja je posebej pomembno pri stikih z zavarovalcem, kadar so predmet zavarovanja osebne lastnosti zavarovalca, ali pa njegovo premoženjsko stanje. Vse informacije, ki jih zavarovalni distributer sprejema, zlasti pa informacije o zdravstvenem stanju, družinskih razmerjih, o pravnem položaju in o določenih osebnih odnosih zavarovalcev družbenega okolja do drugih, zlasti osebni podatki, so ne zgolj s pravnega, temveč tudi z etičnega vidika, zaupne narave, s katerimi lahko distributer razpolaga samo v tistih fazah poklicnega dela, kateremu so namenjene. Razumljivo je, da mora pravno predpisane informacije zavarovalni distributer posredovati zavarovalnici, kadar so te pomembne za sklenitev zavarovanja, ali pa za uveljavljanje njegovih pravic iz zavarovalne pogodbe. Niso pa vse informacije, ki jih zavarovalni distributer pridobi pri opravljanju svojega poklica, tudi podatki, do katerih ima dostop zavarovalnica.
- Načelo zakonitosti ni zadnje, čeprav smo ga umestili na konec, vendar je manj izpostavljeno zaradi tega, ker je skladnost opravljanja poklicnih storitev zavarovalnega distributerja kontrolirana in nadzorovana tako s strani zavarovalnice, zavarovalca, pa tudi družbenega okolja.
Na podlagi omenjenih splošnih načel je možno zagotoviti, da je zavarovalni distributer kompletna osebnost, ki ima osebne in etične kapacitete strokovnjaka in pokončnega človeka. Če bi primerjali vprašanje njegove strokovne usposobljenosti in njegove osebnosti kot take, potem je po vsej verjetnosti osebnost človeka pomembnejša kot pa njegovo strokovno znanje. Zaradi tega je pri izbiri zavarovalnih distributerjev zelo pomembno ugotavljati ne samo njegovo strokovno usposobljenost, temveč tudi njegove osebne lastnosti kot človeka. Znano je, da se osebne lastnosti pridobijo z vzgojo, izobraževanjem in podobno in se zelo težko spreminjajo, znanje pa je mogoče vedno pridobiti, če le obstajata volja in želja.
prof. dr. Šime Ivanjko
Prikazna slika: Freepik