Uvod
S 1. 1. 2016 je začel veljati prenovljeni Zakon o zavarovalništvu, ki je bil prvič sprejet leta 2000 (Ur. l. 13/00) in je bil do prenovitve leta 2015 tako ali drugače spremenjen kar 19x.
Prenovljeni Zakon o zavarovalništvu je poimenovan v Zakon o zavarovalništvu 1 (ZZavar-1), Stalna praksa našega zakonodajalca je, kadar gre za veliko število sprememb in dopolnitev obstoječega zakona, da zakon prenovi, pri čemer spremeni sistematiko celotne zasnove zakona in spremeni tudi člene, s katerimi se urejajo posamezna vprašanja, tako da bo tudi ZZavar iz leta 2000 v prečiščenem besedilu neuporaben, kljub temu, da je vrsta členov ostalo identičnih. Seveda je veliko število tudi spremenjenih, mnogo le redakcijsko veliko pa tudi vsebinsko.
ZZavar je imel skupno 364.členov vendar so mnogi izmed njih imeli že več pod členov.
ZZavar – 1 ima 647. členov.
Kot že rečeno neposredna primerjava med obema zakonoma po členih ni mogoča, zaradi tega bomo poskušali slediti zakonskim določbam ZZavar-1 in jih primerjali z ustreznimi določbami ZZavar.
Struktura poglavij, oddelkov in odstavkov je bistveno drugačna, tako da primerjava med njimi ni niti relevantna. Nadaljnja primerjava bo posvečena vsebinskim spremembam ne pa toliko nomotehničnim, če te nimajo vsebinskih posledic.
- Opredelitev vsebine ZZavar-1
Z razliko od ZZavar se v ZZavar -1 v 1. členu opredeljuje vsebina zakona, pri čemer je vsebina razdeljena v 6 temeljnih oddelkov. Primarni poudarek je, da zakon ureja pogoje za: ustanovitev, poslovanje in nadzor zavarovalnic in pozavarovalnic s sedežem v Republiki Sloveniji , nadzor zavarovalniških in pozavarovalniških skupin, reorganizacijo in prenehanje zavarovalnic in pozavarovalnic, pogoje, pod katerimi lahko osebe s sedežem zunaj Republike Slovenije opravljajo zavarovalne posle na območju Republike Slovenije, status, organizacijo in pravila delovanja Agencije za zavarovalni nadzor pri opravljanju pristojnosti in odgovornosti po tem in drugih zakonih ter pogoje za zavarovalno zastopanje in posredovanje.
Zakon tudi določa, s katerimi direktivami EU je ZZavar-1 usklajen, pri čemer so navedene vse direktive, ki se nanašajo na zavarovalništvo in imajo še veljavo. Posebej se določa, da se ta zakon uporablja tudi za pozavarovalnice, če v posameznih določbah ni drugače določeno. V vsakem primeru je novost opredelitev pojmov, ki jih uporablja zakon, pri čemer navaja tudi kratice predpisov EU. Kadar ZZavar-1 opredeljuje pojme, ki so opredeljeni v nekih drugih zakonih, potem definicijo teh pojmov povzema iz teh zakonov kot npr.: pojem banke je opredeljen v zakonu, ki ureja bančništvo.
- Razlogi za prenovitev ZZavar
Razlogi za omenjeno revolucijo so številni, predvsem pa finančna kriza, ki je zajela praktično vsa področja, ki imajo posredno ali pa neposredno povezavo s financami. Prizadete so bile predvsem banke, ki so po svoji zasnovi in delovanju na področju gospodarstva najbližje zavarovalnicam. Čeprav zavarovalnice niso bile prizadete s krizo pri vsebini svojega poslovanja, pa so utrpele finančne izgube zaradi svojih sredstev, ki so jih nalagale v banke in finančne institucije ter v naložbe, tako da so zavarovalnice utrpele kolateralno škodo ob finančni krizi na področju bančnega in drugega finančnega poslovanja. Že od 2002. leta se na področju zavarovalništva pripravljajo razni ukrepi, ki bi naj zagotovili finančno trdnost poslovanja zavarovalnic, predvsem je veliko vlogo odigrala ideja, da se sprejme posebna direktiva solventnost I, ki bi ustrezala sedanjim novonastalim izpostavljenim tveganjem in normativnim zahtevam posameznih držav. V času krize se je ugotovilo, da zavarovalnice niso ustrezno strokovno usposobljene za upravljanje s tveganji in tudi nadzor nad zavarovalnicami v preteklosti temu področju ni posvečal velike pozornosti, v EU pa so še dodatno povzročale težave države članice pri poslovanju zavarovalnic glede na različna nacionalna odstopanja pri urejanju nadzora posameznih zavarovalnih skupin, ki so delovale v več državah.
Evropska komisija je bila pozorna na to problematiko in je revidirala obstoječi režim solventnosti s tem, da je preoblikovala 14 direktiv s področja zavarovalništva v eno direktivo in določila nova pravila glede solventnosti v modelu novega poslovanja, ki ga v zavarovalništvu opredeljujejo kot solventnost II. Model posveča pozornost predvsem obvladovanju tveganj preko aktuarskih metod izračunavanja potrebnih sredstev za tveganja, za katere je zavarovalnica prevzemala jamstvo. V ozadju vseh teh sprememb in poskusov utrjevanja finančne stabilnosti zavarovalnic je bila zaščita zavarovancev in zagotavljanje pravičnega in stabilnega trga. Zavarovanci kot potrošniki so bili v preteklosti največkrat prizadeti zaradi neustreznega finančnega poslovanja zavarovalnic, ki so pogosto sledile finančnim tokovom bank. Čeprav med filozofijo bančnega poslovanja in zavarovalništva obstaja veliko razlik, je obema skupno le poslovanje z denarjem.
Glede na temeljna načela, ki urejajo enotni trg v EU in razširjanje trga na nove članice v letu 2004, sta zahtevala veliko medsektorske usklajenosti. V zasledovanju želje po uskladitvi raznih normativnih rešitev posameznih držav članic, ki so odstopale od ideje zagotavljanja enotnega trga, se je pristopilo k tako imenovanemu Lamfalusovem modelu 4. stopenjskega usklajevanja. Na prvi stopnji bi se naj določila okvirna načela skozi primarno zakonodajo. Na drugi stopnji bi se naj posvetila pozornost tehničnim organizacijskim ukrepom z natančnejšimi predpisi zaradi enotne in konsistentne interpretacije prvih dveh stopenj. Za tretjo stopnjo se predvideva sodelovanje nacionalnih nadzornikov in končno na četrti stopnji bi bila posvečena pozornost pravilni konsistenci implementacije zakonodaje v pravne rede držav članic. Na omenjenih odprtih vprašanjih in oblikovanju predlogov je Evropska komisija organizirala posebno skupino strokovnjakov, ki ji je predsedoval francoski strokovnjak Jacques la Rosier. Skupina je pripravila temeljna izhodišča za okrepitev evropske nadzorne funkcije na področju zavarovalništva. Oblikovan je bil tudi posebni evropski odbor za sistemska vprašanja (ESRB), ki je pristojen za spremljanje zavarovalništva kot dejavnosti in zlasti problematike poklicne pokojnine. Na koncu je potrebno opozoriti tudi na to, da so razni gospodarski subjekti, ki se ukvarjajo s finančno problematiko, poskušali širiti svoja področja delovanja na finančnem trgu, ki so posredno ali neposredno vplivale tudi na poslovanje zavarovalnic, kot so to banke, investicijske družbe in drugi. Celotna problematika se je praktično skoncentrirala na temeljna vprašanja kako distribuirati finančne produkte na trgu in prav ta vprašanja so sedaj urejena v novi direktivi o distribuciji zavarovalnih produktov, o kateri bomo v nadaljevanju govorili posebej.
2.1. Implementacija novih direktiv v slovenski pravni red
Iz obrazložitev predloga prenovljenega ZZavar-1 je slovenski zakonodajalec posebej opozoril na nujnost uskladitve pravnega reda RS s pravnim redom EU in izboljšanje sodelovanja med nacionalnimi nadzornimi organi , organi EU ter preglednosti delovanja zavarovalnic z vidika zaščite zavarovalcev, pri čemer je posebej poudarjeno, da imajo zavarovalci dostop do vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembna za njihovo odločitev v zvezi s sklenitvijo določenega zavarovanja. V posledici teh ciljev je zakonodajalec v ZZavar-1 posvetil posebno pozornost načelu varnega in skrbnega poslovanja zavarovalnic ter notranji organizaciji zavarovalnic in upravljanju z nevarnostmi, v skladu s sodobnimi korporacijskimi načeli delovanja finančnih subjektov.
2.2 Varstvo potrošnikov- zavarovalcev
Zaradi varstva potrošnikov, zavarovalcev in zagotavljanja stabilnosti zavarovalnice, je zakonodajalec dosedanja določila o nadzoru uskladil s standardi evropskega nadzora v skladu z načelom direktive Solventnost II. Kot smo omenili, je v ospredju problematike zavarovalništva, razen finančne stabilnosti in nadzora, tudi zaščita potrošnikov, zavarovancev, kjer igrajo posebno vlogo zlasti zastopniki in posredniki.
Tukaj ZZavar-1 ni bistveno spreminjal dosedanje ureditve, glede na to, da je bila direktiva o zavarovalnem posredovanju oziroma distribuciji zavarovalnih produktov sprejeta ob koncu leta in bo potrebno ta del zakona še posebej naknadno usklajevati z direktivo, ki bo stopila v veljavo leta 2016 in jo mora Slovenija implementirati v svoj pravni red v roku 24 mesecev. S sprejetjem prenovljenega zakona je torej opravljena šele prva faza prilagajanja normativne ureditve zavarovalništva v Sloveniji evropskim standardom in normativnemu sistemu. Spremembe ZZavar-1 bodo na dnevnem redu takoj po sprejetju še podrobnejših predpisov, ki jih bo EU sprejemala za področje zavarovalništva, zlasti pa, kot je že omenjeno, za področje zavarovalnega zastopništva in posredništva, ki se bistveno razširja tudi na druge nosilce prodajne dejavnosti, kot so to zavarovalnice, banke, določeni proizvajalci, turistične organizacije in podobno, kar je mogoče zajeti v en skupni pojem distribucije zavarovalnih produktov.
