Načelo vzajemnosti je znano civilizacijsko načelo, ki temelji na zavesti skupnosti in medsebojne samopomoči ter zadružništva. Prvotne oblike zavarovanje v civilizaciji sploh so temeljile na ideji vzajemne medsebojne pomoči. Pogoj za možnost uveljavljanja vzajemnega zavarovanja je primerjalna nevarnost, ki lahko ogroža posameznega člana družbe za vzajemno zavarovanje. Načelo vzajemne medsebojne pomoči, ki je podlaga za družbo za vzajemno zavarovanje, je možno uresničiti, če je krog vzajemno med seboj povezanih oseb relativno manjši in ga je možno obvladovati (v tujih pravnih sistemih poznajo t. i. male in družbe za vzajemno zavarovanje)[1] Eden od razlogov, da se v praksi ponovno pojavljajo družbe za vzajemno zavarovanje, je kvantitativno povečevanje zavarovalnih delniških družb, ki zaradi svoje velikosti ne morejo opravljati specializiranih zavarovalnih poslov za potrebe “malih” zavarovancev. Pri velikih zavarovalnih družbah se posamezni zavarovanec izgublja, glede na to, da se zavarovalne družbe usmerjajo k masovnosti opravljanja zavarovalnih storitev. [2]
Vzajemnost je temeljno načelo zavarovalništva. O vsebini tega pojma ni enotnega mnenja. Kot splošen pojem ima več pomenov. V praksi se vzajemnost uporablja predvsem kot odnos med ljudmi, ki vsebuje medsebojno pomoč. S tem je blizu pojmu solidarnosti. Vzajemnost je posebni družbeni pojav oziroma norma , ki temelji na pričakovanju, da se človek odzovejo na pomoč drugim ljudem na podobne načine. Tako se na prijaznost odzivamo do drugih s podobno dobrohotnostjo in odzivanje na škodljiva dejanja drugih, bodisi z brezbrižnostjo ali kako drugo obliko povračilnega ukrepa.
Vzajemnost se pojavlja v družbi v različnih pojavnih oblikah in se močno razlikuje v podrobnosti od situacije do situacije. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem vzajemnosti prav tako razlaga na različne načine[3]. Načelo vzajemnosti in zavarovalništvo sta tesno povezana, saj se pogosto poudarja, da je vzajemnost temeljno načelo zavarovalništva kot dejavnosti, ki zagotavlja varnost ljudem pred posledicami škodljivih in nepredvidljivih dogodkov.
PRAVNA UREDITEV ZAVAROVANJA NA TEMELJU VZAJEMNOSTI
V kontekstu pojmovanja in vloge vzajemnosti v zavarovalništvu so zakoni nekdanje Jugoslavije opredeljevali vzajemnost kot bistveno sestavino in temelj zavarovalništva[4].Po spremembi družbeno-političnega sistema v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se pojem vzajemnost v normativnih predpisih o zavarovalništvu ne pojavlja več. Tako ga ni zaslediti v Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja[5]in tudi ne v prvem slovenskem Zakonu o zavarovalnicah.[6]
V veljavnem Obligacijskem zakoniku (OZ) [7]načelo vzajemnosti pri opredeljevanju pojma zavarovalne pogodbe ni omenjeno. Zakon o zavarovalništvu (ZZavar)[8] načela vzajemnosti prav tako ne definira, čeprav podrobneje ureja družbo za vzajemno zavarovanje in omenja vzajemnost kot podlago pri opredeljevanju dopolnilih zdravstvenih zavarovanj, ki se kot javni interes Republike Slovenije izvajajo po načelu medgeneracijske vzajemnosti (12. točka 14. člena ZZavar). Enako velja tudi za prenovljeni ZZavar-1,[9] ki pri opredeljevanju družbe za vzajemno zavarovanje (DVZ)posebej poudarja načelo vzajemnosti kot temeljno načelo za opravljanje zavarovalnih poslov, ki jih opravlja tovrstna družba za svoje člane.[10]
Na območju današnje Republike Slovenije so bile zavarovalnice v obdobju svojega nastajanja praviloma organizirane in so poslovale kot vzajemne družbe, ki so močno poudarjale načelo vzajemnosti. Tako je bila na območju današnje Slovenije kot ena od prvih ustanovljena cesarsko-kraljeva privilegirana vzajemna notranjeavstrijska zavarovalnica proti požarni škodi iz Gradca.[11]
Kot vzajemna zavarovalnica je bila leta 1900 ustanovljena tudi Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani, katere pravna naslednica je zavarovalnica Triglav, d. d.
V prvih pravilih te zavarovalnice sta bili poudarjeni načeli prostovoljnosti in vzajemnosti, na podlagi katerih je omenjena zavarovalnica opravljala neposredna zavarovanja, pri čemer pa družba ni imela za cilj doseganje dobička.[12]
Načelu vzajemnosti se danes ne namenja veliko pozornosti, prav tako ni v ospredju pri poslovanje vzajemnih zavarovalnic. V sodobnem razvoju zavarovalne dejavnosti se vzajemnost praviloma zanemarja, čeprav je zavarovalništvo od začetkov primarno temeljilo prav na ter načelu, ki bi ga lahko v praksi opredelili s sloganom »eden za vse in vsi za enega« oziroma »en mnogim in mnogi enemu«.
Zgodovina nam ponuja veliko različnih oblik združevanja ljudi na podlagi načela vzajemnosti, pri čemer je to načelo najbolj prisotno v zadrugi kot posebni obliki organiziranja medsebojne pomoči med ljudmi na področju zmanjševanja stroškov bodisi pri poslovanju ali pri zagotavljanju osnovnih
življenjskih dobrin.[13]
V tem prispevku obravnavamo načelo vzajemnosti v zavarovalništvu kot bistveni temelj za učinkovitost le-tega.
POJEM VZAJEMNOSTI V ZAVAROVALNIŠTVU
V strokovni literaturi obstajajo o povezanosti načela vzajemnosti z zavarovanjem precej različna mnenja. Nekateri avtorji vzajemnost izenačujejo z zavarovanjem.[14] Poudariti je treba, da vzajemnost v zavarovanju je prisotna, a je ni mogoče izenačiti z zavarovanjem kot opravljanjem zavarovalne dejavnosti, zlasti ne pri izvajanju zavarovalnih poslov zavarovalnic, ki so organizirane kot delniške družbe. Pri teh oblikah zavarovanj se načelo vzajemnosti zmanjšuje na minimum.
Načelo vzajemnosti v zavarovalništvu temelji na dejstvu, da je pri zavarovancu prisoten ekonomski interes, ki ga kot posameznik ne more uresničiti sam, lahko pa ga uresničuje na podlagi vzajemnosti v določeni skupnosti, katere člane združuje skupni interes. V zavarovalništvu gre za interes v obliki odprave škodljivih posledic nepredvidljivih dogodkov. V preteklosti so organizacije, kot so cehi in gilde, temeljile na vzajemnosti.[15] Cehi in gilde so se pozneje v Evropi preoblikovali praktično v zadružne organizacije. Na podlagi ideje o zadrugah so se razvila tudi vzajemna zavarovanja kot posebna organizacijska oblika zavarovalnic.[16]
Čeprav sta si vzajemna zavarovalnica in zadruga po zasnovi zelo podobni, med njima vendarle obstaja razlika, saj se zadruga ne more ukvarjati z zavarovanjem kot svojo dejavnostjo. Za izvajanje dejavnosti, ki temelji na vzajemnosti – ne glede na to, ali gre za zavarovalne ali za druge storitve je bistveno, da se zainteresirane osebe same organizirajo in izvajajo določene dejavnosti na načelu vzajemnosti. Pri ostalih gospodarskih oblikah organiziranosti, kot so osebne ali kapitalske družbe, prevzamejo organiziranje izvajanja nekaterih gospodarskih dejavnosti drugi. Zanimivo je, da je načelo vzajemnosti pri vzajemno organiziranih oblikah izvajanja podjetniških dejavnosti bolj prisotno kot pri izvajanju dejavnosti v podjetjih kapitalskih družb. V kapitalskih družbah, ki se v svojih podjetjih ukvarjajo z izvajanjem določene dejavnosti, upoštevajo vzajemnost kot metodo dela, ne pa tudi kot vsebino odnosov med udeleženci. Pojem vzajemnosti ni neposredno povezan samo z zavarovanjem, glede na to, da gre tudi za pri vzajemnosti za sociološki pomen kot poseben odnos med ljudmi, za katerega je bistveno, da si združeni člani med seboj pomagajo.[17] V zavarovalništvu je vzajemnost prisotna pri zbiranju sredstev, potrebnih za kritje škodnih dogodkov tistim, ki jih dogodki prizadenejo. Slednje je še posebno prisotno pri vzajemnih zavarovanjih. Temeljni pogoj za delovanje načela vzajemnosti je zakon velikega števila.[18]
Prof. dr. Šime Ivanjko
[1] Načelo vzajemne medsebojne pomoči, ki je podlaga za družbo za vzajemno zavarovanje, je možno uresničiti, če je krog vzajemno med seboj povezanih oseb relativno manjši in ga je možno obvladovati (v tujih pravih sistemih poznajo t. i. male in družbe za vzajemno zavarovanje), Anne Heidelbach, Der Kleinere Versicherungsverein auf Gegenseitikeit,Berlin ,Bern, 1994,. str. 24.
[2]Dieter Farni,Die Beteiligung der Mitglieder an der Willensbildung in Versicherungsunternehmen auf Gegenseitikeit,Mutuite, št.27(1982)str.78.
[3] Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, stran 566.
[4] Tako je npr. Temeljni zakon o zavarovanju in zavarovalnih organizacijah(Uradni list SFRJ, št. 7/67) že
v prvem členu pri definiciji zavarovanja uporabil pojem vzajemnosti. V SFRJ so zavarovalne organizacije v osnovi bile vzajemne zavarovalnice in so se imenovale zavarovalne skupnosti.
[5] Uradni list SFRJ, št. 17/90.
[6] Uradni list RS, št. 64/94.
[7] Glej 921. člen Obligacijskega zakonika, (uradno prečiščeno besedilo), OZ-UPB1, Ur. 1. RS, št. 97/2007.
[8]Uradni list RS, št. 109/2006 (uradno prečiščeno besedilo; ZZavar-UPB2).
[9] Uradni list RS, št.93/2015.
[10] »Družba za vzajemno zavarovanje je pravna oseba, ki opravlja zavarovalne posle za svoje člane po načelu vzajemnosti in je za opravljanje teh poslov pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor« (prvi odst.76. člena ZZavar-1)
[11]Omenjeno zavarovalnico, ki je predhodnica današnje zavarovalnice Grawe, d. d. iz Maribora, so
ustanovili po prizadevanju nadvojvoda Janeza leta 1829 v Gradcu za notranjeavstrijske dežele
Štajersko, Koroško in Kranjsko. Podrobneje Škufca, F.: Zavarovalništvo na Slovenskem od začetka do
danes, Ljubljana, Slovensko zavarovalno združenje, 2008, stran 51, ki se sklicuje na zapis Josipa
Malla: Zgodovina slovenskega naroda, drugi del, Celje, 1993, stran 501.
[12] Škufca, ibidem, stran 113.
[13] Družba za vzajemno zavarovanje ( DVZ) je posebna oblika pravne osebe, v katero se združujejo člani kot člani z namenom zadovoljevanja določenih potreb, ki se sicer lahko zagotovijo na trgu, vendar se preko DVZ podobno kot v zadrugi lahko zadovoljujejo bistveno ceneje. Pogosto se v praksi zatrjuje, da DVZ enako kot zadruga nista namenjeni ustvarjanju dobička, kar je sicer res samo deloma, kajti tudi te oblike združevanja omogočata članom povečati njihovo premoženje, ki ni posledica izkoriščanja priložnosti na trgu, temveč organizirane obrambe pred izkoriščanjem drugih. Klasična razlika med podjetjem s katerim delniška zavarovalna družba in DVZ oziroma zadrugo je v tem, da člani DVZ oziroma zadruge v le-to vstopajo, da bi se zaščitili pred eksploatacijo drugih, podjetje pa je organizirana oblika nosilcev gospodarske dejavnosti, da z atakiranjem na premoženje drugih v bistvu eksploatirajo druge osebe in tako povečujejo svoje premoženje v obliki ustvarjanja dobička z »odvzemanjem« premoženja drugim. O bistvu podjetništva glej podrobneje, Ivanjko, Š. v Ivanjko, Kocbek, Prelič: Korporacijsko pravo, GV, Ljubljana 2009, stran 97.
[14] Več o tem, Flis, S.: Zbrani spisi o zavarovanju. 4. knjiga, Ljubljana 1999. stran 398.
[15] Cehi so stanovske organizacije, značilne za srednjeveško obdobje, v katere so se združevali obrtniki,
gilde pa so bile organizacije, v katerih so se združevali trgovci.
[16] Kadar govorimo o vzajemni zavarovalnici kot organizacijski obliki, mislimo predvsem na družbo za
vzajemno zavarovanje, ne pa na družbino zavarovalno podjetje. V korporacijski teoriji ločimo družbo
od njenega podjetja kot organizirane dejavnosti, v katero se združujejo organizacija podjetniškega
premoženja, izvajanje zavarovalnih storitev, delo zaposlenih, potrebno strokovno znanje in kreativno
ugotavljanje zadovoljevanja potreb ljudi po varnosti z izvajanjem idej zavarovalnih storitev. O razliki
med družbo in podjetjem glej podrobneje Ivanjko v Ivanjko, Kocbek, Prelič, Korporacijsko pravo, Maribor 2009, stran 101.
[17] Georg Büchner: Der Begrif der »Gegenseitikeit« und seine mehrfache Bedeutung im Versicherungswesen, ZVersWiss, 1965, stran 435.
[18] V Evropi je več stoletij veljal sistem varstva pred požarom, ki je temeljil na vzajemnem dogovoru 100 lastnikov hiš, da bodo v primeru uničenja hiše enemu lastniku drugi 99 lastnikov pomagali zgraditi novo vsak z prispevkom 1% vrednosti hiše. (Alle tragen gemeinsam die Last des Einzelnen- vsi nosijo breme enega). Ta sistem je veljal vse do velikega požara v Hamburgu 1676. Ker takšni dogovori niso mogli zagotoviti kritje za vse z požarom uničene zgradbe je mestna oblast izdala znani dekret „Puncta der General Feur-Ordnungs-Cassa“ o združevanju vse tovrstnih medsebojnih pogodb. Ta letnica se šteje kot letnica prve požarne zavarovalnice na svetu. Zavarovanje lastnikov zgradb Hamburgu je bilo obvezno vse do vstopa Zvezne republike Nemčije v sedanju EU, ki ne dovoljuje obveznega zavarovanja proti požaru.
