Danes ljudje živimo z občutkom nevarnosti, ki nas obkroža. Občutek nevarnosti je vedno večji, čeprav sodeč po okoliščinah, v katerih moderni človek živi, ta občutek ne bi bil nujen. Občutek ogroženosti ni posledica dejanskega življenja ljudi in pogojev, v katerih živimo, temveč predvsem posledica vplivov medijskih obvestil in možnosti biti vizualno prisoten na krajih velikih ali manjših tragičnih dogodkov. Negotovost je posledica stalnega primerjanja stanja, v katerem človek živi, s stanjem, v katerem bi lahko živel. Občutek negotovosti teži k večji skrbi in prizadevanju, da se ustvari varnost.
Ob sodobnem gospodarskem in družbenem življenju, zlasti v naši družbi, se na področju zavarovalništva odpirajo nove razsežnosti, ki jih ne moremo dojeti niti v praksi, še manj pa v teoriji. Omejeni in obremenjeni smo z dosedanjim razvojem, zato nam bodoči razvoj ponuja perspektivo poti v neznano. Gre za prodajo občutka varnosti.
V podzavesti se zavedamo, da zavarovanje v svoji razvojni perspektivi ponuja rešitve, ki jih doslej država, družba in človek niso mogli realizirati. To je vidno zlasti na področju socialne varnosti ljudi.[1] Državni sistem socialnega zavarovanja, ki temelji na pogodbenem dogovoru, da ena generacija zagotavlja socialno varnost drugi, razpada.[2] Država se tega zaveda in poskuša prenesti breme socialnega varstva na zavarovalništvo, ne da bi bila pri tem v večji meri angažirana in bi soustvarjala pogoje, da zavarovalništvo realizira to nalogo v bodočnosti.[3]
Posebnost zavarovalništva kot dejavnosti je, da prodaja nevidno blago v obliki storitev, pri čemer so posebej izpostavljene pravne sestavine zavarovalnega razmerja. V nasprotju z drugimi nosilci storitev, ki prodajajo na trgu, zavarovalništvo organizira prodajo varstva pred nepredvidljivimi škodnimi dogodki in njihovimi posledicami, pri čemer je to blago oziroma storitev nevidna, saj je realizacija storitve v obliki denarnega nadomestila škode odmaknjena v bodočnost in v celoti negotova.[4]
V zavarovalnem razmerju, pri prodaji zavarovalnih storitev, vrsta pravnih institucij, ki jih sicer poznamo na področju obligacijskega prava, ni uporabljiva. Teoretiki zavarovalnega prava opozarjajo, da je v zavarovalnem razmerju institucija “po naravi stvari” veliko bolj pomembna kot pri drugih pogodbah obligacijskega prava.[5] Za uporabo omenjene institucije na področju zavarovalnega prava pa je conditio sine qua non poznavanje ekonomske, organizacijske, tehnične in finančne vsebine zavarovalnega razmerja.[6]
Zaupanje kot temeljna sestavina zavarovalnega razmerja
Na področju nudenja zavarovalnih storitev ni mogoče mimo dejstva, da se prodaja teh storitev bistveno loči od vseh drugih storitev. Kvalitete zavarovalne storitve zavarovanci ne morejo preizkušati, tako kot lahko to storijo potrošniki ob sklenitvi kakršnekoli pogodbe pri nakupu blaga
ali storitev. “Blago”, ki ga prodajajo zavarovalnice, se konkretizira \zavarovalnih pogojih, ki pa so za zavarovalca kot potrošnika vedno “nepregledni in nerazumljivi”. Zavarovanec mora pri zavarovalnem razmerju zaupati zavarovalnici in na tem temelji celotno zavarovalno razmerje.[7] Pri zavarovalnem razmerju govorimo o tako imenovani moralni varnosti zavarovanca, kar pomeni, da mora biti zavarovanec prepričan, da v zavarovalnih pogojih ni presenetljivih klavzul in določb, ki po naravi stvari niso same po sami razumljive. Zavarovalnica, ki želi biti aktivna in produktivna na trgu, se mora oblikovati v “tovarno zaupanja«, saj prodaja obljubo o prevzemu nevarnosti.
[1] Gunnar Brask, Eine rein privatkapitalistische Tätigkeit oder ein wichtigerTeil des sozialen Netzes?, zbornik Versicherung in Europa heute und morgen,VVW, Karlsruhe, 1991, stran 479.
[2] O težavah državnega obveznega socialnega zavarovanja v Evropi se diskutira že dvajset let. Diskusija v širokih masah je bila iniciirana s posebno izdajoNewsweeka 9.4.1984, ki je z naslovom The Decline of Europe objavil stališče
politikov, menedžerjev in strokovnjakov o bodočnosti evropskega državnega zavarovanja: “Western Europe, the pround old continent that dominated world histroy for two milleniums, is stagnating economically and faltering
politically. After 30 years of neary uninterrupted frowth, the postwar European economic miracle has spluttered and died out. World leadership in science, technology and commercial acumen has passed to the United States and
Japan, perhaps forewer.”
[3] O možnosti komercialnega življenjskega zavarovanja z vidika nudenja dopolnilne socialne varnosti glej podrobneje: Šime Ivanjko, Novi pristopi k življenjskemu zavarovanju, Dnevi slovenskega zavarovalništva 1994, Društvo
ekonomistov Ljubljana, Inštitut za gospodarsko pravo Maribor in Slovenski zavarovalni biro, Ljubljana, 1994, stran 72.
Manfred Rommel, Die Sehnsucht nach Sicherheit, zbornik Versicherung in Europa heute und morgen, VVW, Karlsruhe, 1991, stran 811.
[5] V Sloveniji je 1. 1. 2002 začel veljati OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo na sodoben način. Pri tem je posebna pozornost posvečena tistim institucijam zavarovalnega prava, ki so v prejšnji ureditvi povzročale težave. (Glej podrobneje: Šime Ivanjko, Novo slovensko pogodbeno pravo, zbornik, Dnevi slovenskega zavarovalništva 1995, Ljubljana, 1995, strani 83-95.). Glej podrobneje zapis diskusije Oskarja Heidingerja v Zeitschrift für die Gesamte Versicherungswissenschat, št. 2-/61,
[6] Glej podrobneje zapis diskusije Oskarja Heidingerja v Zeitschrift für die Gesamte Versicherungswissenschat, št. 2-/61,
[7] O posebnosti pravnih zavarovalnih razmerjih z vidika temeljnih evropskih civilizacijskih načel glej podrobneje: Marcel Fontaine, Le droit du contrat d’assurance en Europe, zbornik Insurance Contract Law, International Associaton for Insurance Law, Karlsruhe, 1990, stran 23.