Eno izmed temeljnih področij človekove osebnosti, ki se v življenju oblikuje od otroštva in se spreminja oziroma razvija celo življenje, je samopodoba, ki vsebuje celoto predstav o samem sebi. Gre za občutje in sposobnost vrednotenja lastne inteligentnosti, kulturne izobraženosti, poklicnih sposobnosti (akademska samopodoba), zaznavo pomena svojega psihičnega in telesnega zdravja, zavedanje o svojih dosežkih v osebnem in poklicnem življenju. Preprosto samopodoba je vse tisto bistveno, kar človek lahko opredeli kot »svoje«. To je naša lastna predstava o tem, kdo, mislimo, da smo.
Pozitivna (visoka) samopodoba pomeni, da človek svoje sposobnosti in lastnosti zaznava skladno z realnostjo in ima dober, pozitiven odnos do samega sebe, kar pomeni, da ceni svoje osebnostne lastnosti in je ponosen na svoje dosežke ter zaupa vase. Nagnjen je k postavljanju svojih višjih ciljev, ki pomenijo zanj motivacijo, k težavam v življenju pristopa kot k izzivom in se z njimi spoprijema konstruktivno pri iskanju rešitev. Tudi napake šteje kot izziv in priložnost za svojo osebno oziroma poklicno rast. Visoke samopodobe posameznik ne izkazuje kot egoizem temveč z višjo stopnjo zadovoljstva s samim seboj in zaupanja vase. Ne ozira se preveč na mnenje drugih, je bolj pogumen in samostojen. Poln je idej o osmišljanju življenja in zna poskrbeti zase ter zna v življenju ločiti pomembno od nepomembnega.
Nasprotno negativna (nizka) samopodoba določene osebe pomeni nenehno potrebo po pozornosti in po potrjevanju s strani drugih. Takšni osebi je zlasti pomembno pozitivno mnenje drugih in jo skrbi, kaj o njej mislijo, kajti njihovo negativno mnenje še dodatno prispeva k njeni negotovosti. Več ali manj se podcenjuje in ne zaupa vase. Vsaka, tudi najmanjša težava ji predstavlja oviro za uspeh in dodatno utrjuje njeno zavest o lastni nesposobnosti. Negativna samopodoba vpliva tudi na to, da se oseba na vse načine izogiba aktivnosti zaradi strahu pred neuspehom. S tem v zvezi je pri osebi z nizko samopodobo opazno, da se boji in ne želi prevzemati odgovornosti.
Lastna negotovost v življenju izkrivlja naše dojemanje in vpliva na naše družbene odnose, kar se pogosto pojavlja v starejšem obdobju življenja, vendar je nizka samopodoba opazna tudi med študentsko populacijo, zlasti pri študentih, ki so to pridobili v otroštvu in v srednji šoli. To je zlasti opazno pri populaciji, ki prihaja iz neurbanega območja ter s slabimi šolskimi ocenami, in se na univerzi sreča s tako imenovanimi »elitnimi« študijskimi programi, kjer se srečujejo z nerealno samozavestnimi študenti, ki so nekoliko (pre)polni samih sebe.
Ta pojav je bil verjetno bolj opažen v preteklosti, vendar domnevam, da je prisoten tudi danes, toda univerzitetne oblasti temu niso posvečale posebne pozornosti. Znano je, da mnogi študentje prav zaradi negotovosti vase in v svoje sposobnosti opuščajo študij.
Iz lastne izkušnje vem, da mnogim pomaga prijateljski pogovor in njegovo spremljanje s spodbujanjem, da študent lahko iskreno govori o svojih čustvih glede svoje samopodobe, da tega ne potiska vase in da o tem ne razmišlja negativno. Študentom zlasti lahko pomagamo profesorji s spodbujanjem njihove samozavesti in zavesti o njihovi pomembnosti ter dobrih lastnostih, ki jih zagotovo imajo. Ohrabriti jih je treba, da se ne primerjajo z drugimi in da sebe cenijo vsaj toliko kot druge. Primerjanje z drugimi je nevarno in se je pri tem težko ustaviti. Zato je treba biti pozoren, ko se oseba z nizko samopodobo začne primerjati z drugimi. Osredotočiti se je treba le na stvari, ki jih je mogoče obvladati in se izogibati razmišljanja o preteklosti. Razumljivo je, da najlažje in najbolj učinkovito lahko pomagajo ustrezne zdravstvene oziroma psihološke službe, ki so poklicane, da pomagajo ljudem z nizko samopodobo oblikovati zdravo samozavest.
Pri mladih je nujno, da si oblikujejo realno samopodobo, zaradi aktivne osebne oziroma poklicne angažiranosti, da ne bodo preživeli življenja v strahu in vedno v defenzivnem položaju, ki je nedvomno ovira za srečno življenje.
V starejših obdobjih življenja je slabljenje naše samopodobe verjetno bolj naravno, vendar to ne pomeni, da se ne bi uprli posledicam slabe samopodobe ali pa je vsaj omilili. Nujno je, da oblikujemo svoje življenje samostojno in v skladu s svojimi vrednotami ter z našimi željami, brez strahu, s tem da si sami postavljamo motivacijske cilje in imamo jasno vizijo končne postaje.
Prevzeti moramo krmilo življenja v svoje roke, namesto da bi bili samo sopotniki, in upravljati svoje življenjsko vozilo po ozki vijugasti cesti, z vrednostnimi kažipoti, ki smo jih sami postavili …
š. Ivanjko