UVOD
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je dne 11.12.2018 objavilo sodbo Velikega senata v zadevi Lekić proti Sloveniji in ugotovilo, da v njegovem primeru Slovenija ni kršila človekovih pravic do mirnega uživanja zasebne lastnine, ter da so postopki v zvezi z sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju iz leta 1999 bili zakoniti in legitimni. Sodba je zelo obsežna in pravno zanimiva, čeprav odpira nova vprašanja, na katera bo potrebno čakati še nekaj let, ko bo omenjeno sodišče reševalo druge primere v zvezi z posledicami sprejetja omenjenega zakona in prav tako s številnimi poskusi slovenskega zakonodajalca, da popravi krivice, ki so povzročene številnim prebivalcem Slovenije.
Glede na to, da še ne razpolagamo s celotno obrazložitvijo omenjene sodbe, pa je mogoče ugotoviti, da se je Veliki senat ESČP omejil svojo odločitev le na konkretni primer in na opis dejanskega stanja, ki je bil ugotovljen v tem konkretnem primeru. Čeprav se je pričakovalo, da bo sodišče obravnavalo omenjeno problematiko v širšem kontekstu odprtih vprašanj in sprejelo odločitev kot pilotsko sodbo, se to ni zgodilo, kar pomeni, da je v drugih primerih mogoče pričakovati tudi drugačno odločitev. Da gre za zapleteno pravno in družbeno-podjetniško-sociološko ter v končni fazi tudi politično problematiko, kaže dejstvo večkratne obravnave teh vprašanj v Državnem zboru, ki je s tremi poskusi želel odpraviti posledice tega zakona in prav tako večkratno obravnavanje omenjene zakonske ureditve na Ustavnem sodišču, da posebej ne omenjamo več deset tisočih sodnih odločb, ki so jih sprejela redna sodišča. Z družbenega vidika pa ne gre spregledati dejstva, da je zaradi tega zakona deset tisoč ljudi ostalo brez vsega premoženja in so do smrti prisiljeni živeti na minimalnih, z zakonom varovanih prejemkih. Pričakovati je, da bo bodočnost pokazala tudi negativnosti opisane ureditve na področju podjetniške klime nasploh.
Čas za politični razmislek o popravku ali pa vsaj odpravi bodočih škodljivih posledic
Zakon o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999 in kasneje Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – (ZFPPIP) iz leta 2007 je zaradi različnih razlogov predpisal postopek izbrisa gospodarskih družb in ex lege prenesel vse obveznosti izbrisane družbe na družbenike, pod domnevo, da so družbeniki podpisali izjavo o prevzemu dolga. Sodišča, ki so obravnavala posledice omenjenega zakona, so se izogibala temeljnim vprašanjem v kontekstu širše družbene in podjetniške problematike z izgovorom, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je vse v skladu z Ustavo. Zanimivo je, da je zakonodajalec kar trikrat ugotovil, da je z omenjeno ureditvijo nekaj narobe in leta 2011 tudi dokončno odločil, da prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike le ni v skladu z vrednostnim sistemom in pogledi na podjetništvo v naši družbi. Tako imamo sedaj dve skupini; ena mora do smrti plačevati obveznosti in živeti v siromaštvu na meji eksistence, druga, ki je v isti pravni situaciji, pa nima nobenih škodljivih posledic. Takšna situacija je za demokratično družbo nevzdržna in bi morala nova politična oblast nujno razmisliti, ali je to na dolgi rok vzdržno. Prav sedaj je čas, da pristojni v družbi razmislijo, ali nebi bilo mogoče tiste skupine, ki je še v obvezi plačila dolgov, le oprostiti teh bodočih obveznosti na podlagi načel, ki jih poznamo v postopku odpusta obveznosti, če jih niso zakrivili (ta model je leta 2011 Državni zbor že sprejel v Zakonu o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb – ZPUOOD, vendar je njegovo izvajanje ustavilo Ustavno sodišče). Naša družba pozna več primerov neskladja z ustavo, vendar je zakonodajalec zaradi družbenih sprememb in drugačnih pogledov odločil o nujnosti drugačnih pristopov, kar pa ne pomeni neposlušnosti in nespoštovanja odločb Ustavnega sodišča. Če ustavno sodišče odloči, da nekaj je ali ni v skladu z ustavo, še ne pomeni, da je to pravično oziroma nepravično z vidika spremenjenih okoliščin in višjih družbenih ciljev, ki jih mora zasledovati zakonodajalec. Kot primer lahko takoj opozorimo na dejstvo, da je Ustavno sodišče vse do leta 2011 vztrajalo na nujnosti prenosa obveznosti izbrisanih družb na družbenike, leta 2011 pa ugotovilo, da to ni več nujno (sic!). Prav tako je odprto vprašanje, ali v tem trenutku ne bi bilo primerno, da politična oblast le pristopi k preučevanju celotne zadeve in poskuša skozi razne metode in postopke, zlasti z analizo vsakega konkretnega primera, ugotoviti, ali se je posameznim družbenikom zgodila neutemeljena krivica, glede na to, da v sodnih postopkih ni bilo vedno dovolj jasno ugotovljeno, ali so posamezni družbeniki odgovorni za obveznosti družbe tudi mimo domneve, da so izjavo o prevzemu obveznosti dali pred notarjem.
Kaj je ugotovilo ESČP v zadevi Lekić ?
Omenili smo, kar je pozitivno, da omenjena sodba ne pomeni pilotske sodbe. To pomeni, da bo sodišče moralo obravnavati tudi druge primere, ki so na sodišču, vendar dejanski stan vseh ostalih pritožnikov ni popolnoma identičen. Po dosedanjih ugotovitvah se je sodišče v zadevi Lekić približalo in uporabilo delno argumente, ki dajo slutiti, da njihova odločitev temelji tudi na elementih, ki jih lahko pripišemo instituciji spregleda pravne osebnosti in se je primerno ukvarjalo s temelji odgovornosti pritožnika. Le posredno je v obrazložitvi omenilo tudi dejstvo, da je bilo sprejetje ZFPPod v letu 1999 legalno in legitimno dejanje RS. Če bi bil Veliki senat prepričan, da Slovenija le ni storila nobene napake s sprejetjem omenjenega zakona leta 1999 in s prenovitvijo tega zakona v ZFPPIPP, bi bilo mogoče pričakovati drugačno odločitev.
Spornost sodelovanja sodnika-gosta v postopku sprejemanja sodbe pri ESČP
Res je, da je ta bitka izgubljena, vendar se vojna nadaljuje in menimo, da prizadeti še vedno postavljajo določena vprašanja, na katere ni mogoče dati jasnega odgovora. Brez da bi to pomenilo kritiku sodišču, pa javnost ne more mimo dejstva, da je v prvotnem senatu in tudi v Velikem senatu sodeloval sodnik-gost, ki pa po nekem razumnem in logičnem razmišljanju ne bi smel sodelovati. Ne glede na njegov prispevek k takšni ali drugačni sodbi, bi bilo primerno, da bi Vlada RS, ko je predlagala kandidate za sodnike-goste, morala omenjeno osebo izključiti, ker je najbližji sorodnik enega od glavnih pobudnikov za sprejem tega zakona in visokega funkcionarja (ministra), ki je zastopal in imel možnost vplivati na celoten potek zadeve, tako v preteklih obdobjih, ko se je DZ boril proti posledicam tega zakona, kot tudi kasneje v postopkih pred Ustavnim sodiščem. Ker sodnika-gosta imenuje Predsednik ESČP med kandidati, ki jih predloži Vlada države-stranke v sporu, bi bilo od Vlade RS pričakovati, da predsednika ESČP opozori na dejstvo, da omenjen kandidat ni primeren za sodelovanje v tem sporu (pravna stroka meni, da to sodelovanje ni bilo »pravno higiensko« ter da bo to vprašanje, prej ali slej, imelo politične posledice).
Veliki senat ESČP ni prispeval k razjasnitvi problematike
Zanimivo je, da po dosedanjih ugotovitvah Veliki senat ni odpiral novih vprašanj, temveč je preprosto ponovil argumente iz prvostopenjske sodbe. Na sodišču so še primeri, ki imajo drugačen dejanski stan, pri katerih ne bo mogoče uveljaviti elementov spregleda pravne osebnosti, kot je to bilo prisotno v tem konkretnem primeru.
To, kar je najbolj očitno in izzove začudenje, je stavek v obrazložitvi sodbe; «da je šlo pri izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra za ukrep v javnem interesu, saj je bila država zaradi velikega števila nedelujočih in plačilno nesposobnih družb pristojna ukrepati, da bi se izognila nepopravljivi škodi za gospodarstvo in povečala pravno varnost udeležencev na trgu. Pri utemeljitvi je sledilo navedbam zakonodajalca ob sprejemu ZFPPod, da bi sodišča za uvedbo postopkov likvidacije po uradni dolžnosti zapravila približno 30 let, kar bi imelo velike finančne posledice za državo«. Ali je res bilo treba na ta način reševati državo, obremenjenost pravosodja ter del ljudi in družin spraviti v eksistencialno dosmrtno siromaštvo?
Zanimivo je tudi, da sta dve sodnici, ga. Ksenija Turković (Hrvaška) in ga. Stéphanie Mourou-Vikström v ločenem mnenju opozorili na to, da lahko zakonodajalec sicer odstopi od načela ločitve pravne subjektivitete družbe od njenih družbenikov, a da takšen odstop ne bi smel biti retroaktiven in da je s tem kršeno načelo legitimnega pričakovanja, da se ne bo poseglo v njihove premoženjske pravice. Sodnici sta izpostavili, da so se tudi druge države naslednice SFRJ soočale s problematiko nedelujočih družb, a tako drastičnih ukrepov niso sprejele. Spraševali sta se, ali je mogoče brezpogojno zaščito upnikov, ki postavlja pod vprašaj varstvo družbenikov, ki so se zanašali na ureditev odgovornosti kapitalskih družb, obravnavati kot splošni interes. Po njunem mnenju Slovenija ni izvedla analize sorazmernosti omenjenih ukrepov. Slovenija je, po njunem mnenju, vzpostavila sistem, ki je povzročil neravnovesje med varstvom upnikov in družbenikov, ki niso zlorabili družbe. Sodnici menita, da je Slovenija s tem postopkom ostro in neomajno z denarno kaznijo kaznovala mnoge zaradi neznanja, medtem ko bi zgolj globa in plačilo za prenehanje družbe lahko dosegli isti cilj.
Kakorkoli že, pričakovati je, da se bodo prekinjeni postopki izvršbe nadaljevali in da se za družbenike, ki so doslej do prekinitve postopkov plačevali obveznosti na podlagi pravnomočnih sodnih odločb in pravnomočnih sklepov o izvršbi, ne bo nič spremenilo. Dejstvo je tudi, da bo v bodočih primerih pri posameznikih bistveno težje ovreči ugotovitve iz omenjene sodbe, da je bil to javni interes države ter da je država za sprejetje takšnega zakona imela utemeljene razloge. Ob tem se seveda postavlja vprašanje, ali je le Slovenija imela res takšno potrebo, ne pa tudi druge države-naslednice SFRJ, ki so gospodarsko bile v težji situaciji kot Slovenija. Prav tako se bo vedno postavljalo politične vprašanje, zakaj pravosodje ni postopalo po določbah ZGD in ZPPSL, na podlagi katerih bi moralo pravosodje izvajati postopke likvidacije in stečaja, ne pa izbrisa. Politično je tudi vprašanje, ali je pravosodje v tem konkretnem zakonu imelo posebne interese, da se sprejme takšen zakon, glede na to, da je ta zakon predlagalo Slovensko sodniško društvo in glede na to, da je nosilec tega predloga bilo Ministrstvo za finance in ne Ministrstvo za pravosodje.
Sklepno
V vsakem primeru se je žal zgodilo to, kar sicer ni bilo nepričakovano, vendar s tem nismo prepričani o tem, da so legitimirani vsi postopki in vse posledice, ki sta jih povzročila ZFPPod in ZFPPIPP alo tem, da bi vse odločitve pravosodnih organov, zlasti tudi Ustavnega sodišča, prestale preizkus zrele pravno politične in družbene odločitve ter seveda delno tudi načela pravičnosti, čeprav se v našem sistemu na to načelo žal ne moremo sklicevati.
Sodbe pa so, jasno, vedno sodbe, ki jih je treba spoštovati, kar pa ne pomeni, da ne smemo dvomiti v postopke njihovega nastajanja in da z argumenti ne opozarjamo javnosti, da le obstajajo o tem tudi odprta vprašanja, ki zahtevajo širši kontekst raziskav in zrel politični odgovor ter popravo krivic, če so storjene nedolžnim.
V zgodovini vemo, da so se številne sodbe sodišč, ki so v trenutku sprejemanja bile prepričljivo pravične in pravilne, kasneje izkazale za problematične.
Bojim se, da bo ta odločitev in tudi morebitne bodoče odločitve, ki bodo sledile tej odločitvi, ostale na ESČP vedno predmet razprav, razmišljanj in tudi morebitnih drugačnih odločitev v bodočnosti. S tem pa ne želim v nobenem primeru ugovarjati avtoriteti sodišča.
Šime Ivanjko[1]
[1] Popisani avtor nisem med prizadetimi zaradi tega zakona, kot to omenjajo nekateri mediji. Razmišljam le kot pravnik korporacijskega prava, ker sem začuden, da je takšen zakon, za določen čas, med vsemi državami v EU potrebovala le Slovenija.
IZOP je s svojimi strokovnimi sodelavci, zlasti pa s profesorjem dr. Šimetom Ivanjko in Laro Grušovnik, aktivno sodeloval v pripravah gradiva za glavno obravnavo pred velikim senatom ESČP. Za pomoč pri urejanju gradiva, za strokovne nasvete in prevajanje v angleščino se posebej zahvaljujemo vodstvu Pravne fakultete Univerze v Mariboru, strokovnim službam CINIP-a in še posebej g. Dušanu Švaru in Janezu Mohoriču, mednarodni odvetnici iz Haaga, ge. Tanji P. Foršek (LLM Law, Development, Governance), odvetnici dr. Vidi Mayr, specialistki za gospodarsko pravo iz Ptuja ter odvetniku Davorju Lekiću. Vsa dela so imenovani opravili brez plačila, pro bono.