Ključne besede: pravo, pravnik, civilizacijski pojav, nacionalno pravo
Pravniki imamo pri preučevanju prava, za razliko od drugih znanosti, težave, ali naj se ukvarjamo z ozko nacionalnim pravom, to je vsebino predpisov določene države, ali pa naj govorimo o pravu kot o univerzalnem civilizacijskem pojavu.
Tako se postavlja vprašanje, ali naj dojamemo kot naše pravo le slovensko pravo ali pa ga obravnavamo kot sestavni del prava EU. Večina se posveča le ozkemu nacionalnemu pravu, le razmišljajoči pravniki pa poskušajo dojeti pravo kot temeljni pojav globalne civilizacije.
V socializmu je bila predmetna problematika še posebej izpostavljena, kajti ideologija ni dovoljevala, da bi se posvečali pravu kot civilizacijski sestavini družbene skupnosti, temveč smo bili skoncentrirani na ozko ideološko socialistično pravo.
V socializmu se ni smelo govoriti o naravnem pravu, o univerzalnih vrednotah, kajti socialistične vrednote so bile nekaj izjemnega in so odstopale od vrednot, ki jih je civilizacija takrat poznala.
V času teh dilem smo imeli občutek, da nam je prepovedano, da bi se podali na širno morje, to je prava kot takega, temveč smo se morali drenjati v bazenu, da bi proučevali le pravne odnose med ljudmi v določenem bazenu.
Študij prava ne pomeni učenja predpisov, ki se vsakodnevno spreminjajo, temveč učenje o določenih civilizacijskih pravilih, standardih, vrednotah, ki se pojavljajo v družbenem okolju (ki ni omejeno z žico, ali drugimi mejami), temveč je v ospredju odnos človeka do sočloveka, ne glede na njegovo poreklo, raso, spol idr.
Če pristopamo k pravu kot k univerzalnemu civilizacijskemu pojavu, ki spremlja človeka od samih začetkov civilizacije v različnih oblikah, potem idejo prava posredujemo družbenemu okolju kot razmišljanje o odnosu človeka do sočloveka z vidika prava. Če pa proučujemo le nacionalne predpise oziroma pravo in slednje poskušamo prikazati kot določeno vrednoto, ugotovimo, da tako dojeta vrednota sploh ni trajna, in je odvisna od določenih konkretnih okoliščin oziroma od volje vsakokratne vladajoče ekipe. Na ta način pristopamo k pravu kot k osiromašenemu, nejasnemu sredstvu, ki je omejeno uporabno, ne samo pri poklicnem delu pravnika, ampak omejuje tudi družbo, da se razvija kot urejena skupnost ljudi, kar pravniki imenujemo vladavina prava. Da imamo v naši družbi težave z vlogo prava, nam stalno dokazujejo sodniki iz Strasbourga.
Tudi pri študiju prava se je treba odpreti in poučevati pravo kot del civilizacijske kulture razmišljanja človeka kot takega in v luči preteklih dogodkov, zlasti pa na podlagi v preteklosti ugotovljenih dejstev opozarjati študente na pravo bodočnosti.
Brez dvoma se prava preteklosti in prava bodočnosti v njunih pojavnih oblikah ne more primerjati, vendar bo osnovna ideja pravne zaščite posameznika v odnosu do drugega posameznika oziroma posameznika v odnosu do oblasti, vedno v ospredju pravnega razmišljanja.
Pravo ni sredstvo države in oblasti, da uravnava družbeno življenje, kot se običajno razmišlja in predvsem z namenom kaznovanja posameznika, ki morda drugače razmišlja, ali pa se ravna, temveč je primarno sredstvo zaščite posameznika pred drugim, oziroma še bolj poudarjeno, pred oblastjo oziroma pred državo, ali drugimi institucijami, ki si prisvajajo lastnino nad človekom in njegovim bistvom, to je njegovo zavestjo.
Celotna problematika, s katero se pravniki ukvarjamo in srečujemo, odseva v odnosu človeka do življenja. Če se posameznik omeji na svoje lastno življenje in ne čuti potrebe povezovanja z drugimi, z družbo, univerzumom, potem postane siromašni izdanek, ki je izgubljen. Če pa posameznik čuti, da je sestavni del univerzuma, družbe, življenja in da njegovo življenje vibrira enako kot vibrira celotni univerzum, potem je zavest takega posameznika v odnosu do družbe, do družbenega okolja, bistveno drugačna. Ne gre več za posameznika, ki se bori le za sebe, ki egoistično razmišlja samo o svojih koristih, temveč se zaveda, da je sestavni del nečesa velikega, skrivnostnega, ampak čudovitega. To je del življenja, narave, ali pa božje ustvarjalnosti.
Kot posamezniki, družba, poklicni ustvarjalci na pravnem področju, se moramo spremeniti v smislu, da svoje poklicno življenje in vse pojavne pravne oblike življenja ne izločamo iz nečesa veličastno skupnega, temveč da pravo, kot edinstven pojav v univerzumu, integriramo v čudoviti svet, ki ga imenujemo pravno življenje v družbeni skupnosti.
Upajmo, da se bo človek v bodočnosti tega zavedal in bo istočasno dojel svojo enkratno vrednost v konkretni pojavni obliki posameznika, ne samo kot objekta, temveč tudi kot subjekti prava.
Če bi se posvečali razmišljanjem, kdo smo in kakšen je naš odnos do okolja, narave, družbe in do drugega, potem bi vsa tako aktualna politična, ideološka, personalna, ekonomska vprašanja postala nepomembna, saj bi ljudje čutili, da so sestavni del univerzuma in da so malenkostni problemi, s katerimi se srečujejo, tako nepomembni, da je škoda, da človek svoj razum, najvrednejše kar ima, posveča medsebojnim sporom, razlagam in poskuša svoje mnenje vsiliti drugim, kot to delajo zlasti mediji in politika. Kako fantastično bi izgledala svet in civilizacija, če bi uspeli postaviti v ospredje našega življenja dejanske človeške vrednote kot sestavni del univerzalnega človeštva.
prof. dr. Šime Ivanjko