Socializem nam je vsilil idejo življenja v skupnosti na raznih področjih družbenega življenja. Za takšno obliko življenja v družbi pa je značilen pojav institucionalizacije, kjer je institucija alfa in omega vsega. Posameznik je minornega pomena, tako na področju iniciativnega delovanja, kot na področju odgovornosti za dejanja posameznika. Ta pristop je v diametralnem nasprotju s temeljnim konceptom zahodne kulture in konceptom družbene ureditve, ki vse polaga na posameznika. To je vidno v nelogičnosti v današnjem preganjanju posameznikov zaradi storjenih napak institucij (na pr. bančne izgube so posledica delovanja sistema), kjer želimo uveljaviti kazensko in odškodninsko odgovornost od posameznikov.
To temeljno nelogičnost v družbi moramo odpraviti z oblikovanjem primarnega sistema odgovornosti posameznika za odločitve, ne pa v institucionaliziranem sistemu odločanja uveljavljati individualno odgovornost, kar je po naravi stvari neuspešno. Zato je tudi uveljavljanje raznih oblik odgovornosti, zlasti pa vlaganje več milijonskih odškodninskih tožb pri bančni izgubah, hudo sporno in v vsakem primeru neuspešno, kar kažejo tudi prve sodbe o odškodninskih zahtevkih zoper bančne delavce. Tudi v kazenskih postopkih bo težko utemeljiti obstoj kaznivega dejanja posameznika. Več sto ovadb zoper posameznike, ki so pogosto tudi žrtve sistemskih institucionalnih (beri; političnih) napak, bo ostalo le sredstvo ustrahovanja in zavajanja ljudi, da je mogoče s kazenskimi in drugimi pregoni nadomestiti zgrešeno sistemsko ureditev.
Treba je biti tudi pozoren na jasno nesorazmernost med pravno neomejeno odgovornostjo posameznika za škodo in realno ekonomsko možnostjo posameznika, da povrne neomejeno škodo.