O pravniškem poklicu
Odkar se človeštvo ukvarja s pravom, se posredno ukvarja tudi s pravniki. O tem poklicu je veliko napisanega, še več pa se o njem govori. O rimskih pretorjih so v rimski zgodovini ostali zapisani čudoviti stavki, ki govorijo o njihovi govorniški sposobnosti, kreativnosti misli in pravičnosti.[1] Sodobno mnenje o pravnikih pa žal ni preveč pozitivno. Pogosto srečujemo izjave o delu pravnikov, ki so dokaj sarkastične, pa tudi cinične, iz katerih odseva zavist, jeza in nemoč. Delo pravnikov je odtujeno od njega. Z njegovim delom nikoli niso vsi zadovoljni. Sodnik, ko izreka sodbo ne more ustreči pričakovanju obeh strank. Nad delom pravnika ni zadovoljen njegov klient, če je spor izgubljen, če ni oblikovano pravno razmerje tako, kot je klient to želel. Politik bo odpustil pravnika , ki mu ne more zagotoviti, da se njegova ideja spremni v pravno normo. Direktor bo premestil pravnika na drugo delovno mesto, ker ga vedno opozarja na njegovo hojo na meji zakona.
Pravnik kot igralec
Pravniki so nosilci specifičnih vlog v pravni igri. Kot igralci pač igrajo različne vloge, pri čemer so jim nekatere vloge napisane na kožo, druge pa niso. Okolje to hitro opazi, če se je pravnik dejansko vživel v svojo vlogo, ki mu jo nalaga pravni poklic. Pravda pred sodiščem, ki je najbolj specifično tradicionalno delo pravnika, je v osnovi igra, v kateri obstajajo trije igralci, ki pač morajo igrati različno vlogo tožnika, toženca in sodnika oziroma tožilca, zagovornika in sodnika. Tisti, ki ne pojmujejo pravdo ali pa vodenje kazenskega postopka kot določeno obliko igre, ki je urejena z natančnimi pravili, ne morejo razumeti, da trije kolegi, študenti prava, ki pozneje po diplomi opravljajo poklic sodnika, odvetnika in tožilca se o enakem kaznivem dejanju tako različno razmišljajo in se izražajo in na »zunaj«oblikujejo tako različne pristope istemu dejanju. Karkoli se je zgodilo na področju družbenih sprememb v preteklosti ni bilo to storjeno mimo pravnikov. Pravniki so prispevali tudi k posledicam tragičnih dogodkov v preteklosti, kot je holokavst, ali pa 100.000 nepravičnih sodb izrečenih v socializmu. Marsikaj je civilizacijska družba morala pretrpeti zaradi nestrokovnosti ali nedokončnosti pravnikov v preteklosti. Če bi pravniki bili manj poslušni in bolj pokončni pri izvrševanju temeljne vloge pravnika in spoštovali načelo neminem ledere, bi lahko bili člani te stroke bolj ponosni na naš poklic.
Kaj je pravnik?
Filozof Kant je svojedobno očital pravnikom, da še vedno ne znajo definirati pravo, torej predmet svojega raziskovanju , kaj šele da boi poznali bistvo svojega poklica. Na Kantovo vprašanje kaj pravo in kaj je pravnik, še dane s ne znamo odgovora, čeprav poznamo veliko zapisov o pravnikih in pravniškem poklicu, pa žal ni mogoče najti enotne definicije o pravnikih. Po tolikih tisočletnih naporih še vedno ne znamo definirati kaj je pravo, še manj p je mogoče definirati pravniški poklic. Pravo pa tudi pravniško delo poskušamo približati sferi umetnosti in poskušamo pravnike opredeliti kot nosilce ars aequi et boni. Pri tem pa se zavedamo, da pravo ni umetnost, pa tudi pravniki nismo umetniki. Če se pravnik ukvarja s pravniškim poklicem več 10-letij na koncu začne dvomiti o pojmu prava in v smisel svojega pravniškega poklica in se vedno sprašuje ali je pravo znanost ali je veščina oziroma, ali je pravnik znanstvenik ali pa samo usposobljen za opravljanje določene veščine, ki jo povprečni ljudje težko razumejo. Ljudje, ki se ne ukvarjajo s pravom težko dojamejo, da je študij prava tako dolgotrajen, da pravniki vodijo toliko diskusij o nepomembnih vprašanjih in je za večino študij prava povezan z dolgoveznostjo in dolgočasjem. V družbenem okolju je nerazumljivo, da je pravosodje tako neučinkovito, da pravniki potrebujejo toliko časa, da rešijo spor, ki je na prvi pogled zelo enostaven in še posebej družbeno okolje motijo različna stališča pravnikov o isti zadevi. Ni jim jasno zakaj so nekateri sodniki (inštancni sodniki) »po zakonu pametnejši« od drugih, čeprav imajo enako izobrazbo in tudi približno enako znanje. S tem, da jih je nekdo imenoval za višjega in vrhovnega sodnika jim je priznal, da so »bistveno pametnejši« od nižjih sodnikov, čeprav se ti višji in vrhovni sodniki zavedajo, da ne bi bili niti višji in vrhovni, če ne bi bilo nižjih sodnikov. Nepravnikom je težko razumeti, da logičen razumski dokaz za pravnike ne pomeni dokaza in da pravna resnica pogosto odstopa od dejanske resnice. Pravniška volja je pogosto nekaj popolnoma nasprotnega od tistega, kar je logično, razumsko in človeško sprejemljivo[2].
Kakšen naj bi bil pravnik?
Nekateri trdijo, da pravniški poklic ni za vsakega in da pravnik mora biti rojen za pravnika, ter da ni mogoče postati dober in kreativen pravnik, če človek nima ustreznih dispozicij. Kako prepoznati sposobnost za pravnika? Verjetno gre za enake metode ugotavljanja sposobnosti bodočega pravnika, kot pri ostalih poklicih. V gimnaziji so to praviloma dijaki, ki izstopajo po svojem znanju, radovednosti in so praviloma »univerzalno« nadarjeni in se praviloma ne znajo odločiti, za kateri poklic so usposobljeni. Običajno izberejo pravo zato, ker so slišali v okolju, da je to univerzalni poklic in da se da tudi v tem poklicu uveljaviti, ter da finančna stran tega poklica ni tako slaba. Kandidati za poklic pravnika v času srednje šole niso praviloma »priposestvovali« posebnih lastnosti za določen drug poklic. Zanimivo je , da so običajno študenti prava pa tudi pozneje kot pravniki posebej ponosni, če obvladujejo še kaj drugega kot samo pravo, zlasti če imajo določeno nagnjenost k umetnosti, športu, posebnim veščinam ipd. V času študija imajo študenti prava spoštovanje do tistih, ki so napisali veliko knjig oziroma člankov, pa čeprav je vse to, pravniško pisanje, napisano po isti šabloni – opis odprtega vprašanja, prikaz stališč v teoriji in njihova kritika, lastni pogled in sklepno razmišljanje. Razprava se praviloma koncentrira na kdo je kaj povedal ali kdo je zastopal kakšno stališče. Kreativnega razmišljanja, ki bi vlivalo na spremembo življenja ljudi je malo, pa tudi če je v razmišljanji pravnika kaj kreativnega, to si prisvojijo praviloma politiki, ki lahko to spravijo v življenje. Glas pravnika je pogosto glas vpijočega v puščavi. Če pa se pravnik kot petelin oglasi prezgodaj pa se lahko tudi znajde v gospodarjevem loncu.
Lastnost pravnika za komunikacijo, kooperacijo v medsebojnem sodelovanju je prav tako pomembna za ugled pravnika v ožjih skupinah, kot je pravosodje, pa tudi v advokaturi. Sposobnost motivacije je zlasti pomembna za mlade pravnike in pravnike, ki so zadolženi, da pomagajo drugim. Motivacija se lahko nanaša na pridobitev uglednih položaj, na uveljavitev strokovnih znanj, na bogatenje ipd. Vendar k ugledu pravnika prispeva največ motivacija, ki je povezana z uveljavljanjem pravniškega poklica v okolju kot takem. Pravnik, ne glede v kakšni vlogi pravnik nastopa v družbenem okolju, mora kazati njegovo samozavest, ker je samozavest primerna samo takrat, kadar obvlada znanja, potrebna za takšen nastop. Cilj, ki ga je pravnik opredelil kot lastni cilj, ni tako pomemben, vendar je pri realizaciji tega cilja vztrajnost tista, ki pravniku prispeva k njegovemu ugledu.
Dolgotrajna (trajna) priprava za pravniški poklic
V času študija se pravnik praviloma uči, kaj piše v zakonu, pri čemer se študijski program vse bolj širi v enakem stampedu kot to delajo poslanci v državnem zboru, kjer se zdi, da so plačani zato da sprejeli čim več sprememb in dopolnitev zakonskih predpisov s katerimi si študentje skupaj z profesorji razbijajo glave kaj so sploh »prosvečeni« predstavniki ljudstva želeli povedati v zapletenih zakonskih stavkih. Študenti se učijo tisto, kar v praksi v bodoče ne bodo uporabljali. Čeprav profesorji stalno poudarjajo potrebo po teoriji, v praksi pa se pravniki vse bolj izobražujejo na pozitivnih zakonskih tekstih ob uporabi skript in repitetorijev pa tudi napačno zapisanih zapiskov.
Po diplomi, pri iskanju zaposlitve, se praviloma pri pravniku zahtevajo tiste sposobnosti in tista znanja, ki niso v bili posebej pomembni v študijskem programu kot je znanje jezikov, specifična znanja na določenem pravnem področju ali na področju, ki sploh ni pravno, kot je dobro obvladovanje računalniške tehnike ali nekaterih drugih, zlasti ekonomskih disciplin. Če je študent v času svojega študija obiskoval kakšno tujo univerzo, je to za zaposlitev dobro priporočilo na posameznem področju gospodarstva ne pa tudi upravi ali pravosodju.
Po diplomi na pravni fakulteti se začenja najtežji del pravniške izobrazbe. Čakanje na možnost opravljanja pravosodne prakse oziroma prakse pri drugih institucijah, ki jih pozitivni predpisi priznavajo kot prakso oz. pogoj pri polaganju pravosodnega izpita je za nekatere nočna mora zlasti če se čakanje razvleče na nekaj let. Ko začnejo z sodno prakso so veliko pravnega znanja pozabili o pravniškem poklicu pa so oblikovali že slabo mnenje če že niso obžalovali , da so se sploh srečali z pravom. Pravosodni izpit je postal posebej problematičen v zadnjem času, saj je na izpitu, baje, ( sic) pomembno, kdo si in na kateri fakulteti je pridobljena diploma. Kandidati zatrjujejo, da se baje, nikoli ne ve ali je izpit namenjen preverjanju praktičnega znanja ali teorije. Vedno znova pa se v pravniških krogih zastavlja vprašanje, ali je sploh pravosodni izpit res tako pomemben, da ga morajo imeti vsi pravniki. Tudi ponavljane izpitnega gradiva, ki ga je študent obvladoval na pravni fakulteti, se zdi sporno, ali pa vsaj v večji meri nepotrebno.
Posebej pa je problematična popolna odtujenost in ločenost univerzitetnega študija od nadaljevanja praktičnega izobraževanja v pravosodju in tudi odsotnost profesorjev pravne fakultete ( vsaj nekaterih) iz komisij za opravljanje pravosodnega izpita. Vsi, ki so polagali pravosodni izpit, znajo povedati, da obstojajo različna stališča med tistim, kar so slišali na fakulteti in tistim, kar pač zahtevajo člani izpitne komisije. Reforme na tem področju se vedno znova napovedujejo, vendar vse bolj je država prisotna pri ugotavljanju, ali so bodoči pravniki usposobljeni za pravniško delo in ali bodo dovolj »poslušni« pri izvajanju delovnih nalog. Posebej je problematična pot pravnikov, ki si želijo znanstveno delati na področju prava. Tukaj ni nobenih pravil. Bodoči vrhunski znanstvenik na področju prava ne potrebuje pravosodnega izpita, ne potrebuje prakse, potrebuje pa veliko časa in veliko poglobljenega pravnega in širšega družboslovnega znanja, če se želi uveljaviti kot znanstvenik na področju prava. To pa je mogoče samo kot sodelavec na pravni fakulteti in morebitnih drugih raziskovalnih pravnih institucijah, ki pa jih praktično ni. Znanstvenik se ne more, (ponekod pa tudi ne sme) razvijati poglobljeno znanstveno raziskovalno delo na področju prava. Tudi, na pravni fakulteti, kjer običajno poskušajo najboljši študenti prava doseči razvijati znanstveno kariero, morajo začeti z mestom asistenta. Izbira asistentov ni pravno urejena. Zveze in poznanstva igrajo tudi tukaj veliko vlogo. Tudi asistenti morajo opravljati veliko pedagoškega dela, časovno več, kot redni profesor (za asistente je predpisano 10 ur pedagoških obveznosti, za rednega profesorja pa 6 ur na teden). Asistentske plače so bistveno nižje kot plače njihovih kolegov , ki imajo enake izkušnje v gospodarstvu ali pa upravi. Če diplomant pravne fakultete želi postati redni profesor, potrebuje minimalno 15 do 20 let raziskovalnega dela in izobraževanja, kar seveda ne motivira mlade pravnike. Bodoči znanstvenik mora skozi vse stopnje, ki pa se praviloma ali predvsem ocenjujejo, kvantitetno (zbiranjem točk). Na znanstvenem področju se napreduje po stopnjah od asistenta, morda tudi višjega predavatelja, docenta, izrednega profesorja in rednega[3] Če pa se znanstvenik najde v pravosodju, gospodarstvu ali pa v upravi, mu znanstveni pedagoški naslov profesorja, docenta ipd. veliko ne koristi, (če mu že ne škoduje v okolju, ki takih naslovov nima). Izvolitev v naslove docenta, izrednega in rednega profesorja so sicer urejeni s številnimi predpisi in avtonomnimi splošnimi akti Univerze in in fakultet, vendar pa na srečanju s profesorji iz naravoslovnih znanosti ugotavljamo, da profesorji prava pač niso enaki profesorjem z drugih znanstvenih področij , ker pač niso tolikokrat omenjeni v strokovni svetovni literaturi, kot so to naravoslovci.
Ugled pravnika v družbi
Ugled pravnika je odvisen od približno enakih lastnosti kot ugled drugih strokovnjakov, vendar so ocene pravnikovega dela bistveno bolj izdeiferencirane in občutljive, kar vsak vsaj pozna pravo, ker prebira pravne nasvete v Nedeljskem. Glede na to, da pravnikov ugled raste predvsem v odnosih med ljudmi, v katere vstopa zaradi uresničevanja pravniškega dela. Za mladega pravnika je nujno, da kaže sposobnost navdušenja nad pravniškim poklicem. Če navdušenja ni potem ni sposoben ustvariti v sebi motivacijske dejavnike in sočasno tudi motivirati okolje, da spoštujejo tudi pravniški poklic. Mora imeti vizijo svoje poklicne dejavnosti. To pa ne pomeni imeti vizijo zasesti določeno delovno mesto na podlagi katerega se pridobi občutek oblasti, ampak področje delovanja s poudarkom na tistih segmentih, ki jih kot pravnik v družbenem okolju lahko uresniči z najvišjo stopnjo kvalitete svojega dela. Pri svojem poklicnem delu mora biti odločen pri vodenju postopkov z jasno določenim ciljem. Mora biti sposoben sprejeti rizik svoje odločitve in tudi v primeru napake to napako priznati, posledice pa odpraviti. Brez inovatorstva in iniciatorstva ni mogoče biti uspešen v poklicu, pri čemer inovatorstvo in iniciatorstvo mora pravnik izkazovati na začetku svoje poklicne poti. Inovatorstvo pomeni iskanje pravnih odgovorov za preventivno reševanje določenih medsebojnih odnosov v družbi. Iniciatorstvo pa se kaže v opozarjanju na potrebo pri reševanju določenega družbenega problema z instrumenti prava.
V času poklicnega delovanja mora pravnik kazati sposobnost prepričljivosti v njegovo znanje, poštenost in željo po uresničevanju načela pravne varnosti in pravnih načel. Prepričljivost mora dokazovati s sposobnostjo realizacije udejanjanja začetih aktivnosti. Pravnik je analitik družbenih razmerij z jasno sposobnostjo ločevanja tistih odnosov, ki jih kot pravnik lahko rešuje oziroma prispeva k njihovi rešitvi od tistih odnosov, ki niso v domeni prava. Razmišljanje in stalna aktivnost pravnika je konditio sine qua non za njegovo poklicno uspešno delo v fazi njegove poklicne ustvarjalnosti, ki se kaže med 40. in 60. letom starosti.
Pravnik kot vodja mora biti strateg in predvsem mora ustvarjalno misliti in prenašati ustvarjalne misli, ki pa morajo biti sistemizirane v točno opredeljene sklope z jasno opredeljenimi cilji. Pravnik kot vodja mora delovati kot delegat tistih, ki so ga imenovali pa izvolili na to delovno mesto. Sposoben mora biti sprejeti tveganja in zvijati kreativno miselnost z jasnim stalnim pogledom naprej in orientiranostjo na bodočnost in bodoče tokove tako družbenega razvoja, kot svojega osebnega, zlasti pa razvoja ljudi, ki so mu zaupani, da jih vodi, formira ali usmerja.
V obdobju, ko se njegova poklicna kreativnost zmanjšuje, naj bi pravnik postal trener mlajših, pri čemer bi moral biti glavno sredstvo komunikacije družbenega okolja, v katerem deluje. Posploševati bi moral načelo integracije med ljudmi v skupnem prizadevanju za doseganje njim primernih ciljev. Mora biti emocionalen, kadar gre za medčloveške odnose in motivator, kadar gre za nudenje pomoči mlajšim kolegom, da dosežejo svojo maksimalno stopnjo osebnostnega in poklicnega razvoja. Mora biti pristaš medčloveških odnosov v kvalitetnem pomenu. Za pravnika so pomembne posamezne faze njegovega poklicnega razvoja, ki jih lahko opredelimo kot faza poklicne izgradnje, to je študij, ne glede na to, ali gre za institucionalni študij v okviru diplomskega ali podiplomskega, ali gre za študij in zbiranje znanj izven institucionalnih oblik ter zlasti zbiranje izkušenj. V tej fazi prispevajo k ugledu pravnika njegova prizadevnost in relativna skromnost v odnosu do tistih, ki več vedo in izkazovanje svojega ponosa skozi skromno zbiranje znanj vseh vrst in izkušenj.
Za ugled pravnika, kot tudi drugih strokovnjakov v sodobnem svetu, zlasti pa v našem okolju, je zlasti pomembno splošno znanje oziroma izobraževanje. Za pravnika je pridobitev splošnih širokih družboslovnih znanj, pa tudi znanj iz zgodovine, kulture ter filozofije nujni pogoj za njegov poklicni razvoj in s tem tudi ugled.[4]
Namesto sklepnega razmišljanja nekaj misli o pravniku:
- Pravniki smo petdeset let bežali od rimskega prava in naravne pravičnosti, da bi se sedaj hitro vračali nazaj.
- Pravnik mora znati razpravljati, ne pripovedovati.
- Cilj pravnika naj ne bo trenutni uspeh ampak komuniciranje o trajnih vrednotah.
- Pravniki misleci so izgubili bitko s povprečneži med pravniki, ki delajo v politiki.
- Pravniki si morajo prizadevati, da bi ljudje imeli radi pravo in si z njimi delili pravniško strast po pravičnemu.
- Pravnik mora 10 % svojega časa posvečati preporodu svojega poklica.
- Slabi ljudje so ustvarili dobre pravnike.
- Samo pravniki z dolgotrajnimi poklicnimi izkušnjami se zavedajo, da določene stvari tečejo same po sebi in da na njih ni mogoče vplivati, niti s pravom.
- Pravniki pozabljajo, da je človek lahko gospod tudi v zaporu.
- Pravniki naše generacije so bili prepričani, da je socializem večen in še danes ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njim.
- Pravniki ne vedo, kdaj se morajo sprijazniti z dejstvom, da ne morejo sami vse organizirati, sami vse opraviti in sami za vse nositi odgovornost.
- Pravnik pogosto pozabi komunicirati v spremenjenih okoliščinah. Sam ni naučen raziskovanja dejanskega družbenega stanja in prepogosto zapade v sladko iluzijo, da lahko s pravom spreminja in kreira realni svet.
- Skupna odvetniška pisarna ne propade zato, ker eden od družbenikov odhaja, temveč je propad posledica dejstva, da ostali družbeniki izgubijo stik z dejanskim življenjem.
- Študenti prava so pogosto tisti, ki jih na univerzi opredeljujemo kot površne študente iz elitnih bogatih hiš.
- Starši vpisujejo svoje otroke na solfeđo in klavir, v upanju, da bodo postali tudi veliki pravniki.
- Na atraktivnih vodilnih delovnih mestih v pravosodnih institucijah se mladi pravniki ne vidijo v vlogi naslednika predsednika, temveč kot osebo, ki ga bo zamenjala.
- V gostinstvu velja izrek, da natakar ne krade, če to stori za svojega delodajalca; kradljivec je le, če obdrži denar zase. Podobno je tudi v pravniškem poklicu: če se pravnik bori in tudi dobi nekaj pravno sporno za svojega klienta, je velik pravnik, če pa nekaj zadrži zase, je kradljivec.
- Kadar našega kolega pravnika, ki je poklicno nesposoben, imenujejo na vodilno gospodarsko, politično ali drugo funkcijo, se križamo trikrat, ko pa ga zamenjajo, pa samo enkrat. Ker pa je križanje znak verske pripadnosti, pa še to delamo takrat, ko nas nihče ne vidi.
- Pravnik, ki je iz pravniškega poklica odšel v politiko in se po končanem mandatu vrne nazaj v pravniški poklic, je podoben recikliranemu papirju, ki je le še na videz koristen.
- Pravniki bi morali biti mirni in previdni kot kmetje ali vojaki, uravnoteženi pa kot intelektualci, ki popolnoma zaupajo samemu sebi. Vendar večina njih ne izhaja iz kmečkega stanu, na intelektualno delovno področje pa niso želeli stopiti.
- Pravniki, ki so študirali pravo na družbenih ideoloških izhodiščih 20. stoletja, so nesposobni delovati v 21. stoletju.
- Ideje, za katere se je socializem boril na začetku 20. stoletja, kot je osem urno delo in obvezno pokojninsko ter zdravstveno zavarovanje, je v 21. stoletju preteklost, vendar se današnji študenti prava še vedno učijo tistih norm, ki so veljale v preteklosti, ker so jim povedali da je preteklost magistra vitae.
- Da je pravnik na poklicnih razpravah v težavah, je moč opaziti po njegovem povečanem tonu in ostrem nastopu.
- Za povprečne pravnike ni bistveno, kaj se govori, temveč kdo govori.
- Mnogi pravniki izjavljajo, da so pripravljeni umreti za idejo pravičnosti v pravu, vendar pa niso pripravljeni živeti zanjo.
- Če pravniku raste cena v očeh politikov, mu bistveno hitreje pada ugled med njegovimi klienti in med ljudmi.
- Pravnik, da ugotovi, koga bo vzel za klienta, potrebuje približno toliko časa, kot televizijski gledalec, ki z daljinskim upravljalcem menjava televizijski program: praviloma je dovolj približno deset sekund za ugotovitev, da ga določen program ne zanima.
- Po končanem sporu se pravniki pogosto počutijo kot formalni zmagovalci nasproti dejanskemu zmagovalcu.
- Čeprav se od pravnika pričakuje, da ima občutek in smisel za pravo, pa tega ni potrebno poudarjati ob kavici s pravnico.
- Predsednik sodišča je poklical sodnika in ga vprašal, če lahko reši zelo težak in zapleten spor. Sodnik je odgovoril, da ne obvladuje tega področja. Predsednik ga je takoj odpustil. Tudi drugi sodnik, ki ga je poklical, je zavrnil, da bi reševal omenjeni spor. Ko je prišel na vrsto tretji sodnik, ki ni obvladal nobenega pravnega področja, je pristal, da bo rešil spor, vendar je zahteval rok 5 let. Ko so ga kolegi vprašali, kako bo sploh rešil ta spor, saj ne obvladuje nobenega področja, je sodnik odgovoril: »Čez pet let se bo lahko zamenjala oblast in bo prišel drugi predsednik, lahko pa bodo stranke tudi pozabile, da so sploh v sporu«.
- Mnogi pravniki pozabljajo na običaj iz Rima, ko so zakopali dve denarni enoti v zemljo, da bi s tretjo zgradili zgradbo. Naši nadobudni mladi pravniki pa v izobrazbo običajno vlagajo en tolar, da bi v svojo promocijo vložili dva tolarja in s tem prikrili majhno investicijo v temeljni študij.
- Mnogi pravniki pri težkem sporu sezujejo čevlje tudi preden pride voda.
- Tako kot za mnoge politike, še bolj pa za pravnike, njihovo napredovanje v hierarhiji temelji na načelu lex specialis.
- Mnogi pravniki so, ko se včlanijo v politiko, četudi nimajo posluha, takoj sposobni peti po notah politike.
- Pravniki se zavedajo, da v velikih sodnih palačah resnica prenoči samo kdaj pa kdaj, nikakor pa ne želi tam stanovati.
- Nekateri pravniki imajo neverjeten talent, da od sebe odbijajo pravno znanost.
- Marsikateri podjetnik plača pravniku dvojni honorar, samo da čimprej zapusti njegovo podjetje.
- Pravniki na visokih položajih pogosto citirajo znameniti zapis starega Georga Orwella: »Vsi so enaki, vendar so nekateri bolj enaki od drugih«.
- Po končanem sodnem sporu nosijo odvetniki lažje breme pravniške slave, kot pa njihovi klienti posledice spora.
- Velika sistemska dela naših pravnikov so kot Biblija. Torej knjige, za katere vsi pravniki vedo, mnogi jih imajo, vendar jih malokdo bere.
- Kant je rekel, da človek lahko postane človek samo z vzgojo. Marcuse pa je dodal, da človek lahko postane nečlovek tudi z vzgojo. Enako velja za študenta prava. S študijem prava lahko postane dober človek, ki pozna tudi pravo, ali pa nečlovek, ki tudi pozna pravo.
- Pravniku naj bi bila edina zaveznica resnica, solidarnost in poštenost. To so lastnosti, ki niso v lasti nobenega, ponujajo pa se vsakemu.
- Tudi pravniki pozabljajo na besedo indijanskega poglavarja, ki je belcem povedal: »Vaš Bog ima rad vaše ljudstvo, sovraži pa moje«. Ob izgubljenem sporu, klient podobno sprašuje svojega odvetnika.
- Tudi dobre pravnike privlači svet politike, vendar se zavedajo, da ne morejo postati njen del.
- Danes študente prava poučujemo o pravu preteklosti (rimsko pravo), malo o sedanjosti (de lege lata) in nič o bodočem pravu (de lege ferenda), čeprav jih baje usposabljamo za bodoče delo.
- V grški drami Orestu bogovi vodijo roko pri izvrševanju kazni, v Hamletu sam sin izvršuje kazen, danes pa družba s pravniki rešuje kaznovanje tistih ki kršijo »voljo vladajočega razreda«
- Danes lahko pravnik in novinar spravita v svet zanimanja tragično usodo otroka, ki je izgubil svojo igračo.
- Pravniki živimo civilizacijsko zoženo življenje v visoko specializiranemu profesionalnemu delu.
- Pravnik se mora izogibati razpršene zavesti, površne televizijske in feljtonske pameti ter se dvigniti do znanstvenega spoznanja na tistih področjih, ki odgovarja njegovim naravnim sposobnostim in pri tem ohraniti prvinski čut za to, kaj je prav in kaj narobe.
- Danes, ko v družbi vlada dominacija horizontale, je pravniku težko ostati pokončen.
- Referentski sindrom, na katerega so se pravniki navadili v socializmu, je prisoten na njihovih srečanjih tudi danes.
- Razumen pravnik svojega klienta ne bo nikoli peljal preko jame na polomljeni deski.
- Esperanto ni jezik za pravnike, ker esperanto pomeni tistega, ki upa, pravniki pa so upanje izgubili s prejemom diplome.
- Družbena anomalija je posledica dejstva, da ni enega splošnega zakona, ampak veliko zakonov, ki niso usklajeni ter brez vrednostne orientacije in strategije.
- Napake kapitana pokrije morje, napake zdravnika zemlja, napake pravnika pa ostajajo zapisane za zanamce.
[1] Glejte podrobneje, Ulhrich Mante und J. von Ungern-Sterberg,Grosse prozesse der Römischen Antike, C.H.Beck, München , 1997
[2] Te misli je zapisal 1788 Adolf Frejher von Knige v knjigi Uber den Ungang mit Menschen, stran 330, citirana po Rudolfu Volzeru, Uber den Juristen, v Zborniku Štef Peter Dorald, Wien 2004, stran 774 Kako postati pravnik.
[3] Osebno mi nikoli ni bilo »jasno«, kaj je to izredni profesor; razlika naj bi bila v manjšem znanju in manjši kreativnosti, vendar pa se praksi loči le po plači, ki je nižja od plače rednega profesorja po znanju pa…?). Okolje pa tudi študenti,ki se se preveč ne zanimajo za razlike med asistentom in rednim ali izrednim profesorjem so prepričani, da je izredni profesor več kot redni, ker je izreden v svoji stroki). V praksi pa je to faza, v kateri se čaka na redno profesuro. Sicer pa študenje med seboj govorijo , da izredni profesorji ne znajo nič rednega, redni profesorji pa ne znajo nič izrednega.
[4] Nimamo empiričnih raziskovanj, na podlagi katerih bi ugotavljali uspešnost, kreativnost in ugled pravnikov, glede na splošna znanja, ki so jih pridobili v času srednješolskega izobraževanja. Na splošno je prepričanje, da pravniki, ki so končali poklicne šole, in nadaljevali študij prava, zlasti kot izredni študenti, da so praviloma imeli več težav pri opravljanju pravniškega poklica, kot pa pravniki s pridobljeno široko, morebiti klasično izobrazbo, in pravniki, ki so ob pravu končali tudi kakšen drugi študij. Strokovno znanje ob splošnem znanju pridobi nove dimenzije, ki omogočajo pravniku bistveno več samozavesti in poklicne kreativnosti.