V starosti živimo v veliki zmoti, ker smo prepričani, da smemo pričakovati hvaležnost za tisto, kar smo dobrega storili drugim. Vsi poznamo posameznike, ki so veliko storili za druge in tudi za svoje potomce, vendar malo tistih, ki jim izkazujejo hvaležnost za vse, kar so od njih prejeli brez povračila. Znano je, da je večina ljudi sebičnih in nehvaležnih in tega dejstva ni mogoče spreminjati. Nehvaležnosti drugih se je zavedal že cesar Mark Avrelij, ko je zapisal: »Jeza in žalost, ki ju čutimo ob dejanjih nehvaležnih ljudi, sta za nas težji kot pa dejanja sama, ob katerih se jezimo in žalostimo.« Znan je primer nemškega odvetnika, ki je v času nacizma rešil veliko število ljudi pred smrtno kaznijo, vendar po njegovi izpovedi se mu po vojni prav nihče ni za to zahvalil.
Mnogi dediči si z veseljem delijo dediščino za svojim sorodnikom, se pogosto prepirajo na sodiščih leta in leta za vsak evro, vendar ne vem, če je kdo slišal, da bi s premoženjem zapustnika obdarjen dedič odšel na grob pokojnika in mu položil cvetje ali eno samo rožo kot zahvalo za vse, kar je prejel. Mnogi vemo za primere, da se dediči jezijo in bentijo, ker je zapustnik zapustil neurejeno stanovanje ali hišo, polno nepotrebnih stvari, ki jih morajo oni odvažati na odpad. Pomagamo mlademu človeku, da se izobrazi in strokovno usposobi za življenje, vendar ko uspe in postane premožen ali zasede pomembno družbeno funkcijo, se težko odloči za neko dejanje, ki bi pomenilo starejšemu človeku izraz hvaležnosti za pomoč.
Nehvaležnost je čutiti na vsakem koraku, da ne govorimo posebej o nehvaležnosti mlajših generacij za vse, kar so starejše generacije ustvarjale zanje pod bistveno težjimi pogoji, kot je to sedaj. Pred nekaj dnevi sem bil slučajno prisoten ob dogodku, kako se je starejša gospa zahvaljevala mlajšemu dekletu, ki ji je pomagala prinesti do njenih vrat nakupovalno torbo z živili iz trgovine. Bilo je opaziti čudovito sočutje dekleta do starejše gospe in povratno hvaležnost gospe; bilo je preprosto človeško lepo.
Starejši ne pričakujejo hvaležnosti za tisto, kar so storili za družbo in za posameznike, pogrešajo pa prisotnost splošnega vzdušja v družbi, ki bi nakazovalo, da je hvaležnost pričakovana in prisotna družbena vrednota in da je to samo po sebi razumljiv pojav v naši družbi.
Razumljivo je, da ni treba čakati na hvaležnost za dobra dela, ki smo jih opravili, ker bi ob izostanku zahvale, bili razočarani in zagrenjeni.
Zgrešeno bi bilo delati dobro in pomagati drugim pretežno zaradi pričakovane hvaležnosti. Dobro delamo drugim, ker to drugi potrebujejo in ker nam prinaša zadovoljstvo, ki izhaja iz samega dobrega dejanja.
Če bi to zadovoljstvo bilo pospremljeno še z resnično hvaležnostjo tistega, ki smo mu storili nekaj dobrega, pa je naše dobro dejanje dobilo tisto pozlačenost človeškosti, ki jo v našem okolju tako pogrešamo …
Š.Ivanjko