Moj znanec, ki sicer ni pravnik, vendar zelo dobro pozna življenje, povezano s pravom, in je v življenju imel veliko opraviti s sodiščem in pravniki, mi je pred kratkim povedal, da se boji mladih sodnikov, tožilcev, odvetnikov in nasploh pravnikov, ki vedno in povsod »iščejo resnico«. Raje se srečuje s starejšimi, na vseh področjih izkušenimi pravniki, ki sicer ne poudarjajo toliko iskanja resnice, ampak so s svojim razmišljanjem in ravnanjem dojemljivi za dobroto in usmerjeni na iskanje dobrega.
Zanimiva je ta ugotovitev mojega znanca.
Ob razmišljanju o tej ideji oziroma življenjskem dejstvu sem ugotovil, da ima moj znanec prav. Sam se spomnim, kako sem bil kot mlad pravnik prepričan, da je resnica zapisana v zakonu in sem poskušal dosledno zasledovati smisel črke zakona, torej »razumske resnice«, ki jo je oblikovala oblast za vsako situacijo, v kateri se lahko znajde posameznik pri srečanju s pravom. Ta razumska in domnevno domišljena resnica se mi je pogosto zdela edina pravilna, dokler nisem začel spoznavati, da sploh ni resnična in da je daleč od željene in pričakovane dobrote. Preprosto v pravu ni bilo pravičnosti, ki jo tudi še danes pogrešam, pri čemer pravičnost štejem kot bistveno sestavino najvišjega oziroma končnega dobrega – summum bonum, ki ga je uvedel rimski filozof Cicero za označevanje temeljnega načela, na katerem temelji grško rimski etični sistem, ki je tudi temeljno vodilo do najboljšega možnega življenja.
Danes se mi zdi, da bi se človek moral odločiti v življenju, ali bo iskal resnico (linearni koncept racionalnega razmišljanja) ali pa bo iskal dobroto pri sebi (nelinearnost in raznorodnost), ki omogoča bolj razslojeno perspektivo življenja.
Pri iskanju resnice v življenju in pravu je človek omejen, saj so že človeški čuti omejeni in ne morejo zaznati vsega, kar obstaja v okolju, določene prirojene in naučene pristranskosti pa ga ovirajo spoznati resnico. Človeški spomin ni popoln in ima lahko izkrivljene predstave o preteklih dogodkih. Družbeni in kulturni dejavniki oblikujejo naš pogled na svet in vplivajo na to, katerim informacijam verjamemo, ali jim zaupamo, in, končno, tudi človeški um je omejen v svojih sposobnostih in po obsegu znanja.
Pravnikov razum pa je še posebej omejen na področju prava z voljo oblastnikov, zapisano v zakon, ki določa, kaj je pravo, ne pa tudi kaj je prav, ki je več kot pravo. Pričakovanje, da resnica prebiva na sodišču in pri pravnikih, je zmotno (resnica na sodišču samo prenočuje), saj je njeno iskanje na sodiščih ali pa v pravnih razmerjih linearno omejeno s poudarjanjem stroge poslušnosti pravu po zakonu in s strogim nadzorom »po zakonu pametnejših sodnikov in pravnikov«. Resnic pa ni več, ampak je ena sama, ki je praviloma ne najdemo na področju prava in tudi ne v sodnih odločbah, čeprav so izdelane strogo po pravilih, z velikim znanjem vrhunskih pravnikov. Zaradi omejenosti pravniki niso izumitelji in tudi Nobelove nagrade ni za pravne iznajdbe.
Človek pravnik je, verjetno to velja tudi za vrsto drugih poklicev, pri iskanju dobrega v svojem poklicu lahko neomejeno ustvarjalen, čeprav te iznajdbe ni mogoče patentirati. Mnogi pravniki smo (so) v starosti razočarani nad svojim delom v preteklosti, ker smo bili prepričani, da bomo s svojim razmišljanjem, znanjem in ravnanjem našli resnico, pozabili pa smo na svojo omejenost in na dejstvo, da »pravna resnica« lahko živi samo v sožitju z dobrim, karkoli že to pomeni.
Menim, da bi morali nasploh v družbi pri poklicnem izobraževanju opustiti izključni linearni sistem razvoja razuma in zbiranja poklicnega znanja ter se posvetiti tudi tistim področjem, ki nam omogočajo po naravi stvari neomejeno svobodo ustvarjanja in iskanja, kako naj bi bilo naše življenje in življenje družbene skupnosti bolj skrbno, manj materialistično potrošniško in zlasti socialno pravično.