Naše sodobno življenje je v mnogih pogledih postalo boljše in lažje zaradi digitalne tehnologije, ki pa ni brez napak nevarnosti, saj nas odvrača od trdega dela pri pridobivanju znanja pa tudi nas dela odvisne. Aplikacije digitalne tehnologije so zasnovane tako, da z njimi preživimo čim več časa, odpirajo se s težavo ali jih sploh ne moremo izvesti in se k njim vedno znova vračamo, tako da nas lahko hitro spravijo ob pamet. Pametni telefoni so postali največji porabniki našega neprecenljivega časa. Bombardirani smo z nepotrebnimi sporočili in smo v sedmih nebesih, ko dobimo všečke za našo zadnjo objavo. Misli in sporočila na pametnem telefonu nalagamo v shrambo v oblaku, da bi svoje znanje in vse svoje spomine – ne glede na to, koliko so stari – imeli vedno pri roki. Nič naj ne bi bilo izgubljenega. Najraje bi človekovo znanje naložili na vmesnik USB, prek katerega bi vsebino naših možganov naložili na internet …
Transhumanisti, navdušeni nad digitalno tehnologijo, nas prepričujejo, da je mogoča transformacija človeškega biološkega in genetskega stanja, oziroma da nam bo omogočila nesmrtnost, da bomo postali nadljudje (Übermensch), oziroma v bodočnosti naj bi postali bogovi. Iskanje in poskusi so temeljna paradigma sodobnega človeka.
Vsa ta razmišljanja pa sploh niso nova. Angleški filozof Roger Bacon je že v 13. stoletju oblikoval neizgovorjeno misel: sveta ne smemo več razlagati s teoretičnimi premisleki temveč z znanstvenimi poskusi. Pa še prav je imel. Ljudje z vsakim novim izumom verjamejo, da mora biti vse, kar je novo, dobro za človeštvo. Ali je res dobro, pa se ne sprašujejo. Ni sporno, da je mogoče z umetno inteligenco nadgraditi tudi miselni aparat človeka, saj je tovrstni proces stalnica v človekovem razvoju; homo sapiens je nadgradnja homo erectusa, vendar pa ga ne smemo spremeniti.
Še nekaj je pomembno za sodobni čas. Imamo možnost pridobiti veliko informacij, ne pa znanja, ker nimamo moči in volje, pa tudi nismo se navajeni učiti. Smo v obdobju tako imenovane eksplozije znanja, kar pa nas zavaja, da bi se nehali izobraževati, češ da ni ničesar, česar ne bi bilo mogoče izvedeti z Wikipedijo, Googlom, oziroma na spletu.
V praktičnem življenju nas preplavlja psevdoznanost na spletu, pri čemer je težko ločiti resnico od laži in pomembno od nepomembnega. Splet, ki nas spremlja vedno in povsod, je poln lažnih novic in trditev. Prikazujejo nam virtualni instantni svet ne pa realnega življenja. Nimamo moči, da bi prebirali poglobljena znanstvena dela in objave. Pred dnevi so bili objavljeni rezultati študije British Library, ki je pokazala, da 60 odstotkov znanstvenikov ne prebere več kot treh strani revije, ki obravnava strokovna znanja s posameznih področij. Ob tem še medklic: v sodobni družbi ni mogoče pričakovati, da bodo drugi svoje pridobljeno znanje delili z nami zastonj, čeprav država daje ogromno denarja iz javnih sredstev za raziskave, katerih rezultati se objavljajo v strokovnih revijah, ki so dostopne le posameznikom, ki si jih lahko kupujejo. Čeprav se znanstveno raziskovanje v veliki meri financira iz javnih sredstev, torej z davki, ki jih vsi plačujemo, so publikacije, v katerih so objavljeni rezultati, le redko prosto dostopne.
Ob zavedanju razmer, v katerih živimo, se ne smemo prepustiti tokovom, katerih cilj in smisel življenja je ustvarjati in porabiti denar, biti vodljiv od tistih, ki zasleduje svoje interese, ter verjeti v psevdoznanstvene informacije v medijih vseh vrst oziroma se navduševati nad iluzijami, da bomo z umetno inteligenco nadgradili ne samo miselni aparat temveč tudi spremenili človeka. Potrebujemo več poglobljenega znanja, če želimo biti inovativni, kar je pogoj za življenje v sobivanju z umetno inteligenco.
Šime Ivanjko