Ob današnjem (24.3.2022) začetku 31. srečanja pravnikov in zdravnikov v okviru tradicionalnega mednarodnega posvetovanja »Medicina in pravo« objavljamo razmišljanja o srečanju pravnikov in zdravnikov pred 27. leti prof. dr. Šime Ivanjka, sicer pobudnika ideje organiziranja mariborskih razgovorov pravnikov z zdravniki, ekonomisti in novinarji.
Srečanje pravnikov in zdravnikov v Mariboru bi lahko opredelili, kot “mariborske razgovore” o strokovnih vprašanjih prava in medicine, v katerih poskušamo najti skupne odgovore, ki naj bodo strokovni in koristni za kliente pravnikov in paciente zdravnikov. Praviloma gre za vprašanja v zvezi z delom zdravnika, ki lahko imajo tudi pravne posledice. Med pravniki in zdravniki ni nasprotij, čeprav se pogosto v svoji strokovni ozki zaverovanosti ne razumemo. Zanimivo je, da so v preteklosti tako pravniki kot zdravniki uporabljali pri medsebojnem strokovnem komuniciranju latinščino kot enoten jezik, z namenom, da ne
bi prihajalo do nesporazumov. Danes praviloma uporabljamo isti jezik, vendar z različno terminologijo in latinščina nam pogosto še vedno pomaga pri razlagi ozko strokovnih pojmov, tako na področju prava kot
medicine. Pravnike in zdravnike povezuje tudi isti cilj: pomagati človeku pri njegovih težavah. Pravniki poskušamo pomagati človeku v pravnih težavah, zdravniki pa v zdravstvenih težavah, pri čemer pa pravniki in
zdravniki poudarjamo t.i. preventivno delovanje, ki želi preprečiti nastanek škodljivih pravnih oziroma zdravstvenih negativnih posledic.
Podobno kot pri zdravniškem poklicu, ki se ukvarja pretežno z zdravljenjem že nastalih zdravju škodljivih posledic, se pravna stroka ukvarja praviloma z razreševanjem nastalih pravnih problemov. V konkretni praksi pa se pogosto zdravniki in pravniki znajdemo na različnih straneh in tekmujemo med seboj s strokovnimi sredstvi, pri čemer pa ta strokovna sredstva niso enaka in je primerjava med njimi nemogoča. Pogosto se
med seboj tudi obtožujemo, češ da je pravo pomembnejše in da ga medicina ne razume, medicina pa očita pravnikom, da ne moremo obravnavati medicinskih strokovnih problemov. Ob takih sporih nam pomaga le
poklicna etika, ki v zasnovi temelji na enakih izhodiščih tako pri medicinskem kot pri pravniškem poklicu: delovati v smeri ustvarjanja osebne sreče človeka in pravno urejenega okolja, v katerem človek živi. V medsebojnem razmerju pravniki in zdravniki ne smemo nastopati po modelu sovražnik –prijatelj (Feind – Freund).
Pravniki in zdravniki moramo hoditi po svoji strokovni poti neodvisno, strokovno pokončno, vendar pa se moramo pripadniki obeh poklicev zavedati omejenosti strokovnih spoznanj in nujnosti medsebojnega sodelovala ter iskanja skupnih odgovorov na področjih, kjer se medicina in pravo srečujeta. Za oba poklica velja pravilo, da poglabljanje v pravno in medicinsko stroko humanizira in bogato ozavešča pravnika in zdravnika ter razvija občutek za osebne pravice, humane moralne vrednote, poklicne obveznosti in odgovornosti do sočloveka, ki nam je zaupal pravne ali pa zdravstvene težave.
Osvajanje strokovnih znanj zahteva disciplino dela, močno aktiviranje pozornosti na težave človeka – klienta ali pacienta – in v preteklosti časa potopljenih idej, misli in sporočil velikih pravnih mislecev in velikih zdravnikov – humanistov.
Študij prava in medicine je vaja v poklicni odgovornosti, vetosu do lastnega intelektualnega razvoja osebnega svobodnega duha, še posebej v razmerju do sočloveka. Pravo in medicina nas učita odkrivati in sprejemati drugačnosti v okolju in pri ljudeh, strpnost, humanost in demokratičnost v živem neposrednem komuniciranju z drugimi. S trdno zasnovanostjo v znanosti prava in znanosti medicine ustvarjamo objektivno podlago za aristokratsko moč strokovnega znanja, ki nam omogoča ne socialno prestižni elitizem, temveč odličnost duha, etos, človečnosti, kreativno nazorskost in osebno formativnost. Pravo kot ars equi in medicina kot ars boni nas silita da se zanimamo za človeštvo in za človeka, za vrednost človeškega življenja in njegovo srečo, za njegova dejanja in odnose v družbi, ne le zaradi pozitivnosti dejanskih razmerij in materialnega sveta in njegovih pojavov, temveč da bi vrednotili v luči etičnih in drugih norm, ki zagotavljajo pravno in zlasti moralno varnost človeka.
Za pravnike in zdravnike velja, da morajo biti pri svojem poklicnem delu pogosto boleče pošteni, saj se tako eni kot drugi zavedamo, kako težko priznamo napako in kako težko je sporočiti človeku, da so vsa pravniška prizadevanja za uspeh spora neučinkovita, da medicina nima sredstev za zdravljenje posameznih bolezni. Kljub temu pa moramo na človeško sprejemljiv način tudi to sporočiti klientu oziroma pacientu. Biti moramo pošteni, vendar ta poštenost pogosto pomeni bolečo »obsodbo«. Pri tem je bistveno, da pravnik ne sme, še manj pa zdravnik, zapustiti svojega klienta oziroma pacienta v nemilosti usode. Poklicna etika nalaga tako pravniku kot zdravniku, da tudi “obsojenemu” pomagamo pri lajšanju njegovih težav in bolečin.
Med pravniškim in zdravniškim poklicem je veliko podobnosti, pa tudi razlik, vendar srečanja, ki smo jih inicirali v Mariboru, poskušajo poudariti podobnosti in skupne cilje ter zmanjšati razlike. Mariborski razgovori pravnikov in zdravnikov naj bi poiskali stične točke, podobnosti med pravniškim in zdravniškim poklicem, in oblikovali model medsebojnega strokovnega komuniciranja, ki pa je lahko samo del medčloveškega komuniciranja in skupnega delovanja na poti iskanja sreče za druge, za vse. Z delitvijo sreče drugim pa delitelj sreče postaja še srečnejši.
(Prevzeto iz uvodnika zbornika referatov Medicina in pravo, Maribor 1995).
Š. Ivanjko