Pravniki[1] opravljajo enega najstarejših svobodnih družbenih poklicev, ki sega še vedno v vrh poslovnega sveta.[2] Tradicionalno pravniki vedno pripadajo komu drugemu, pa naj gre za pripadnost vladi, diktaturi, politiki, korporaciji ali posamezni stranki, četudi določen del pravnikov, zlasti odvetniki, vedno poudarjajo svojo neodvisnost. [3] Gre za posebej poudarjeno ambivalentnost pravnega poklica, glede na to da delovanje pravnika ni enoznačna izpeljava poklicnih dejanj, saj se pravnik v večini primerov poklicnih opravil odloča v dve ali več diametralno nasprotnih smeri. To je posledica soočenja pravnika ali skupine s temami, ki tako stanje povzročajo. Posebej je to vidno kot hkratno uveljavljanje dveh protislovnih razmerij.
Pravnik se mora odločiti, ali bo svoje poklicno življenje preživel »za nekaj« ali pa »za nekoga«. Večina mladih se nevede odloča, da bo živela »za nekaj«. Ta »nekaj« je predvsem v sferi materialnega v najširšem pomenu besede. Živeti »za nekoga« pa pomeni biti v službi ljudi in imeti rad ljudi. Razumljivo je, da omenjena odločitev pogosto ni čisto razumska, temveč je pogojena z notranjimi silnicami, ki dokaj zgodaj izoblikujejo temeljno zasnovo identitete posameznika. Živeti »za drugega« pomeni biti iniciativen in kreativen ter sposoben presegati sebe v interesu drugega. Preprosto rečeno biti učlovečen človek v odnosu do ljudi in imeti visoko stopnjo zavedanja odgovornosti.
Omenjena značilnost ambivalentnosti pravniškega poklica terja od pravnika, da je pri svojem delu natančen, sistematičen, prilagodljiv, dosleden in zlasti samoiniciativen v smislu dobrega organizatorja. Mora imeti tudi sposobnosti kritične presoje, analitične sposobnosti, sposobnost natančnega pomnjenja in odločanja ter komunikacijske sposobnosti. Od pravnika se pričakuje čustvena stabilnost, poštenost in vrednost zaupanja.
Za pravniški poklic je v večji meri kot pri ostalih poklicih značilna ozka povezanost med znanjem in osebnostnimi lastnostmi. Pri znanju ne gre samo za poglobljena znanja s področja prava, temveč tudi druga, zlasti družboslovna in humanistična znanja. Pri lastnostih pa gre za pozitivno in pokončno osebnost, ki mora bit višja od družbenega povprečja. Vse to pa je pri pravniku med seboj neločljivo povezano, tako da eno brez drugega ne more obstajati. Moralno trdni in strokovno visoko usposobljeni pravniki so se sposobni upreti oblastnim organom in politiki, pogosto vsaj poskušajo delovati mimo prava in pravnega varstva posameznika oziroma družbe?. Zgodovina nam pokaže, kaj pomeni, če pravnik in pravo postaneta orodje v rokah vladajočega razreda.[4] Danes, ko je naša država v sestavi EU, je odgovornost in pokončnost pravnika še dodatno in posebej pomembna pri zagotavljanju enotnega načina pravnega mišljenja in enotnega vrednostnega sistema evropskih pravnikov.[5]
Čeprav pravnike srečujemo v vseh družbenih skupinah, praviloma večina pripada srednji skupini v sodobnem svetu. Pravniki poznajo v svojem poklicu vse težave življenja na najnižjih družbenih stopnjah, vendar znajo tudi uživati v zabavah in lahkotnosti družbene elite. V poslovnem svetu pravniki spremljajo malega in velikega poslovneža, sočasno pa v pravniških krogih srečujemo velike borce za pravice delavcev. [6] V želji, da bi poklicno uspel, pravnika spodbujajo silnice, ki jih ne more povsem kontrolirati. Pogosto se vključuje v družbena gibanja, ki jih neredko tudi ne razume, ali pa se z njimi celo ne strinja.[7] Pravnik se pogosto znajde tudi v situaciji, ko občuti nemoč in izgubljenost. Pred besedo pravnik se lahko sliši z enakim poudarkom beseda “samo” ali pa tudi “celo”.[8]
Mnenje o pravnikih se oblikuje na podlagi tradicije, življenjskih izkušenj, načina izobraževanja in možnosti relativno hitrega poslovnega uspeha. Položaj pravnikov je odvisen od obravnavanja prava v družbi. Interesantno je, da se v času splošne negotovosti, ki obkroža človeka, bodisi da gre za negotovost v družini, na področju ekonomske, politične in druge varnosti, poklic pravnika in pravo praviloma prikazujeta kot ustrezno sredstvo, ki zagotavlja ljudem varnost. V družbi, v kateri ni določene jasne življenjske usmeritve, kjer ne obstaja sprejem ali pa zavrnitev določenih vrednot, ni upanja in tudi ni splošnega odpora, pomeni pravni poklic, s sodstvom na vrhu, pojem moralne varnosti in obrambo pred političnimi centri moči. Takšna predstava o pravniškem poklicu je globoko napačna. Ker prav pravni poklic nima določene življenjske opredelitve in tudi nima varnega verovanja, se pogosto znajde v situaciji brez moralne obrambe osebnosti. Ta poklic tudi nima lastne kulture, na katero bi se lahko naslonil v kriznem času, zato deli usodo množične družbe, ki manipulira s pravnimi poklici na enak način, kot manipulira tudi z drugimi vrednotami, da bi uresničila splošne odtujene cilje.
V obdobjih, ko ni bilo velikega števila pravnikov, je v družbi veljalo visoko mnenje o pomembnosti tega poklica in so pravniki uživali v iluziji svojih visokih individualnih sposobnosti. Ko se je število pravnikov povečalo, se je iluzija o vzvišenosti pravniškega poklica bistveno spremenila v dejstvo, da so pravniki le »delavci« in tako kot delavci odvisni od volje delodajalcev.
Pravniki praviloma nimajo eksistencialnih težav, zato pa je pri njih prisotna borba za ohranjanje in povečevanje ugleda. Veliko polagajo na osebno in družbeno reputacijo, ki je namenjena široki populaciji. V odnosu do ostalih poklicev, ki pravnikom niso neposredno bližji, je zanje pomemben ekonomski uspeh. Pri tem je zlasti vidna tekma na področju potrošništva. V osnovi se pogosto izogibajo masovnih srečanj s širokimi masami ljudi, zlasti če so ti neznanci. Uživajo pa v manjših skupinah, kjer je prisotna možnost tekmovanja. Pomemben jim je medijski nastop. Nekateri bolj cenijo nekaj minut nastopa pred TV kamerami pred vrati sodišča kot nastop pri zaključnem govoru na obravnavi na sodišču, če gre za medijsko znan primer. Pravniki, ki so uspeli izstopiti iz »nižjih« družbenih struktur, so zelo pozorni na svoj izgled in oblačenje in se radi vključujejo v družbeno elito, kjer pa niso vedno dobrodošli in se tega tudi zavedajo. Položaj pravnika v današnji družbi ne odgovarja realni pomembnosti pravnih opravil za družbo in zato pogosto opravljajo svoje poklicno delo na »veliki način«, čeprav gre za banalne zadeve.
Pravniki se danes zavedajo vloge izobraževanja, ki ima ključni pomen v opredeljevanju usode pravniškega poklica. Pravniško znanje samo po sebi nima praktične vrednosti kot druga poklicna praktična ustvarjalna proizvodna znanja. Vrednost pravnega znanja in izobraževanja je praktično odvisna od tistih, za katere pravniki opravljajo poklicno delo, bodisi da gre za delo v gospodarstvu ali pa v javni upravi oziroma pravosodju. Pravniki nimajo posebej izražene želje po samostojnem podjetništvu, razen odvetništva, v katerega praviloma, vsaj v naših razmerah, vstopajo zaradi nezmožnosti zaposlitve na drugih pravniških delovnih mestih. Odvetniški poklic je najbolj tipičen pravniški poklic in se opravlja kot svoboden poklic.[9]
Pravniški poklic je poslanstvo, kar pomeni, da mu je zaupano, da opravlja svoje poklicne dolžnosti v korist drugega in v korist določene širše skupnosti. Pravniški poklic mora temeljiti na pravičnosti, svobodi, resnicoljubnosti in odgovornosti. [10]
Na spletni strani Pravne fakultete Univerze v Mariboru je zapisano bistvo pravniškega poklica: »Pravnik mora ne le obvladati norme, jih razumeti, razlagati in uporabljati, temveč mora razumeti globljo, humano funkcijo prava, njegova načela in idejo pravičnosti, ki je nujna za rešitev vsakega resnejšega problema v družbi.[11]
[1] V svojih razmišljanjih uporabljam besedo pravnik, pri čemer so mišljenje tudi pravnice.
[2] V literaturi pogosto opozarjajo na misel Saint-Simona o vladavini prava in pravnikov v preteklosti:
“Un pouvoir temporel et un pouvoir spirituel d’une nature intermediaire, batarde et transistoire”, cit.
po Wolfgang Kaupen, Über die Bedeutung des Rechts und der Juristen in der modernen Gesellschaft,
v zborniku Soziologische Probleme juristischer Berufe, Verlag Otto Schwartz -Gottigen, 1974,
str. 15.
[3] V naši praksi je neodvisnost pravnikov sporna, saj je znana delitev na „desne“ in „leve“ pravnike in izraz »prodani pravniki« oziroma »prodane duše« ni neznan. dr. Marko Novak,
Levi in desni pravniki, https://www.findinfo.si/medijsko-sredisce/dnevni-izbor/101678
[4] Če bi se nemški pravniki v času Hitlerjeve diktature uprli, ne bi bili sprejeti zakoni in se izrekale sodbe, ki so povzročile tragedije in toliko gorja ljudem. Tudi v Sloveniji je bila po osamosvojitvi storjena vrsta napak, kot npr. izbrisane fizične osebe iz registra prebivalcev in pravne osebe iz sodnega registra oziroma izbris pravic imetnikom hranilnih vlog, bančnih obveznic in delnic idr. Teh napak ne bi bilo, če bi pravna stroka in pravniki bili pokončni in dosledni dostojanstvu pravniškega poklica.
[5] Zato je bilo nepremišljeno in tudi nevarno stališče visokih pravnih funkcionarjev, da Slovenija ne more in ne sme slediti vedno stališču Evropskega sodišča za človekove pravice »če ni dovolj argumentirano«. Na spletni strani Vrhovnega sodišča je bilo objavljeno naslednje sporočilo; “Spoštujemo tiste odločbe, ki prepričajo z argumentacijo. Druge odločitve sodišč upoštevamo in jih, tam, kjer je to potrebno, vključujemo v svoje delo«. Boštjan M. Zupančič: Vrhovno sodišče vs. ESČP (https://topnews.si/2018/10/27/escp-je-v-torek-razsodilo-v-vec-let-starem-sporu-med-podjetjem-pro-plus-in-slovenijo-oz-agencijo-za-varstvo-konkurence-avk-zaradi-krsitve-pravice-do-postenega-sojenja-mora-drzava-podjetju-placati/)
[6] Pri tem se ne ve, ali je to prizadevanje posledica socialne občutljivosti pravnika za položaj delavcev in antipatičnosti do delodajalcev, ki bi naj »izkoriščali« delavce, ali želja po zaslužku, saj se postopki v zvezi z delovnim razmerjem pogosto končajo v korist delavcev in stroške plačujejo delodajalci. V delovnih sporih je mogoče z večjo gotovostjo predvideti izhod spora.
[7] Za pravnike se pogosto šteje, da smo prisiljeni k določenim dejanjem “zu zwanghaftem Handeln neigen”, ker smo poklicno nagnjeni h konzervativizmu, k formalizmu in moralnim strogostim. Glej podrobneje Talcott Parsons, A. Sociologist looks at the Legal Profession, cit. po Wolfang Kaupen,
ibidem str. 25.
[8] V krogih družbene elite se pogosto sliši vprašanje: «Samo pravnik?«, v drugih neelitnih družbenih strukturah pa se sliši z začudenjem ugotovitev: »Celo pravnik!«
[8] François-Marie Arouet, znan kot Voltaire, francoski filozof, je zapisal: “J’aurais voulu être avocat: c’est le plus bel état du monde” (Želel bi biti odvetnik; to je najlepši poklic na svetu). Voltaire ni pojasnjeval, zakaj mu je ta poklic tako lep.
[9] François-Marie Arouet, znan kot Voltaire, francoski filozof, je zapisal; “J’aurais voulu être avocat: c’est le plus bel état du monde” (želel bi biti odvetnik: to je najlepši poklic na svetu). Voltaire ni pojasnjeval, zakaj je ta poklic tako lep.
[10] Šime Ivanjko, Poklicni izzivi za mlade pravnice in pravnike, Prava pot prava, GV založba, Ljubljana,2009. str.68.
[11] https://www.pf.um.si/o-nas/poslanstvo-vizija-in-strategija/
Š.Ivanjko