Naknadna opomba k izvirnemu zapisu:
Vsi obdolženi, omenjeni v tem zapisu, so bili na prvi stopnji nepravnomočno oproščeni.
Izvirnik zapisa z dne 5.2.2020:
Opozorili so me, da je mariborski časopis Večer pred dnevi objavil informacijo, da je v znanem medijsko odmevnem razvpitem kazenskem postopku »pravnik Šime Ivanjko predložil sodišču pravno mnenje v korist obdolženih«. To je zavajanje javnosti, ker noben pravnik ne more vložiti pri sodišču nobenega pravnega mnenja v korist ali škodo obdolženih, če za to ni bil poklican s strani sodišča, ali pa strank v postopku. Mediji res ne morejo soditi, ali je mnenje dejansko v korist ali škodo določene stranke. Takšne objave imajo lahko različne konotacije v javnosti za stranke, od pozitivnih do škodljivih, in so vodilo k nerazumevanju sodnih postopkov. Javnost ima predstavo, da mora biti vsako mnenje strokovnjaka nepristransko in je zato neprimerno javno razglašati, v čigavo korist je dano strokovno mnenje.
Ali in koliko je mnenje pristransko oziroma nepristransko, je težko ocenjevati, podobno kot sodbe, glede na to, da na strokovno mnenje vpliva znanje izdelovalca mnenja, ki ni vedno poglobljeno, pogledi in pritiski okolja, medijev ter subjektivni odnos izvedenca do predmeta ali osebe, o katerih se pripravlja mnenje.
Vsa strokovna mnenja, za pravna mnenja pa to velja še posebej, so relativno pravilna ali nepravilna, popolna ali pa nepopolna. V sodnih postopkih imajo tudi različen pomen; na mnenje lahko sodišče opre ali pa tudi ne svojo odločitev. Pravna mnenja se tudi različno obravnavajo od ostalih, na primer medicinskih mnenj.
Med pravnimi strokovnimi mnenji imamo vrsto mnenj, ki se razlikujejo po vsebini in po namenu, in ki jih pravni strokovnjaki za posebna področja prava pišejo po naročilu tistih, ki imajo določen interes, da dobijo objektivno, realno stanje določenega pravnega vprašanja ali spora, ali pa da se jim pomaga pri vodenju spora oziroma pri urejanju določenih pravnih razmerij.
Strokovna mnenja, ki jih naroča sodišče (izvedeniška mnenja)
V našem pravnem sistemu praviloma sodišča ne naročajo pravnih izvedeniških mnenj zaradi načelnega stališča, da sodišča meritorno odločajo in ugotavljajo dejansko stanje in ker velja načelo “iura novit curia” (sodišče pozna pravo). V veliko večji meri se sodišča poslužujejo izvedeniških mnenj, ki ne obravnavajo pravnih vprašanj, kot na primer na področju medicine, ekonomije, financ ipd.
V določenih izjemnih primerih se lahko sodišče poslužuje mnenj strokovnjaka, ki je posebej specializiran za določeno pravno področje. Kadar sodišče imenuje strokovnjaka za izdelavo strokovnega mnenja, izda o tem posebni sklep o imenovanju določenega izvedenca. O tem odloča sodišče samostojno, stranke pa sicer lahko slednje predlagajo, česar pa sodišče ni dolžno upoštevati. Takšna mnenja se opredeljujejo kot sodno izvedeniško mnenje in ga praviloma izdelujejo sodni izvedenci.
Sodno imenovani izvedenec dostavi mnenje sodišču ne da bi kontaktiral stranke – v sklepu o imenovanju izvedenca sodišče določi vprašanje, na katero naj bi izvedenec odgovoril, ter pravne podlage, ki naj bi jih proučil, kot na primer izvedeniška mnenja v kazenskem postopku, ki se omejujejo na dokumentacijo v kazenskem spisu.
Izvedeniško mnenje ni obvezujoče za sodišče in ga stranke lahko izpodbijajo ter zahtevajo drugega izvedenca.
Sodišče uporabi Izvedeniško mnenje, če ga je izvedenec prepričal s svojimi argumenti. Bistveno je, da je neodvisno od strank in tudi sodišča ter da izvedenec, kot je že omenjeno, ne kontaktira s strankami pri izdelavi mnenja.
Izvedeniško mnenje lahko stranke zahtevajo, vendar za sodišče takšna zahteva ni obvezujoča. Postopek z uporabo izvedeniškega mnenja je urejen v postopkovnih zakonih (ZPP in ZKP). Izvedeniška mnenja se uporabljajo tudi v upravnih postopkih (smiselna uporaba določil ZUP).
Izvedeniško mnenje po naročilu stranke
Vsaka stranka v postopku se lahko poslužuje strokovnih mnenj (tukaj ne gre za izvedeniško mnenje v ožjem pomenu besede) temveč za strokovno mnenje, pri čemer stranka odloča, da se to strokovno mnenje uporabi kot pomoč stranki pri vodenju spora ali pa kot poglobljena ocena določenega pravnega razmerja. Takšno mnenje se lahko uporabi in predloži sodišču, vendar nima enakega pomena kot izvedeniško mnenje sodno imenovanega izvedenca. Mnenje, ki ga predloži stranka sodišču, ima naravo navedb stranke in ga lahko sodišče upošteva tako kot ostale navedbe stranke. Bistveno je ali je mnenje strokovno argumentirano.
Strokovno mnenje, ki ga izdela strokovnjak za določeno pravno področje, je praviloma »enostransko«, glede na to, da strokovnjak pomaga stranki z opozarjanjem na določena pomembna dejstva, sodno prakso, rešitve v tujih pravnih sistemih in podobno. Vse omenjene argumente lahko stranka uporabi pri navajanju kot svoje argumente ali pa takšno mnenje izroči sodišču in se štejejo kot navedbe stranke, o katerih mora sodišče odločati kot o vseh drugih navedbah stranke. Takšna strokovna mnenja so lahko zelo pomembna v določenih sporih, vendar ne zaradi tega, ker gre za mnenje določenega strokovnjaka, temveč zaradi strokovno argumentirane utemeljitve. Bistvena je vsebina. Strokovnjak bo pri tem mnenju opozarjal na dejstva in oblikoval mnenja, ki so koristna za naročitelja kot strokovna pomoč stranki oziroma njenemu pravnemu pooblaščencu, ki ne obvlada določenega pravnega področja.
Odvetniki se pogosto poslužujejo takšnih mnenj, predvsem tisti, ki ne obvladajo specifičnih pravnih področij ali pa novosti sodne prakse teoretičnih stališč in mednarodnega prava.
Naročniki pogosto naročajo strokovna mnenja, da sami ugotovijo, kakšni so izgledi v primeru spora, mediacij, poravnave ipd. Takšna mnenja so poglobljena in objektivna, kajti strokovnjak, ki je zaprošen za takšno mnenje, mora upoštevati argumente in dejstva, ki so za naročitelja pozitivna in tudi negativna in strokovnjak mora skozi to analizo domnevnega spora z določeno stopnjo verjetnostjo ugotoviti, ali in koliko je za stranko pozitiven končni izid.
V praksi poznamo tudi strokovna mnenja, ki jih naročajo strani v sporu z namenom, da dobijo bolj jasno predstavo o tem, kako naj bi se končal sodni spor. V glavnem so takšna objektivna in nepristranska mnenja podlaga za sklenitev poravnave ali preprosto pomoč pri sestavljanju pravnih aktov z namenom izognitve vodenja postopkov pred sodišči. To so objektivna argumentirana mnenja z navajanjem pozitivnih in negativnih posledic domnevnega bodočega spora.
Od mnenj je potrebno ločiti pravne odgovore na zastavljena vprašanja, glede katerih obstajajo določeni predpisi in naročnik želi le odgovor o tem, kateri predpis se nanaša na določeno razmerje in kakšna je njegova vsebina oziroma kako sodna praksa in teorija razlagata določen predpis. V tem primeru se strokovnjak omeji le na vsebino zakonskih predpisov, vendar se ne spušča v podrobnosti o pomenu določenih dejstev in možnih rešitvah z vidika interesa naročitelja.
Strokovna pravna mnenja so torej po svojem namenu, vsebini in obliki različna in jih je potrebno ločiti od izvedeniških mnenj, ki jih sodišče naroči pri strokovnjaku za posamezno področje v zvezi z rešitvijo spora. Treba je jasno povedati, da ima za sodišče primarno pomembnost le sodno izvedeniško mnenje, vsa ostala mnenja pa so lahko uporabna ali škodljiva glede na namen, ki ga v skladu z naročilom zasleduje izdelovalec mnenja. Tovrstna mnenja imajo svojo težo in pomembnost samo, če so argumentirana in prepričljiva za sodišča.
Glede mnenja, o katerem je novinar zapisal, da je pravnik Šime Ivanjko dal mnenje v korist obdolžencev v kazenskem postopku, pa bi rad dodal, da tudi sam ne vem ali je bilo v korist ali ne obdolžencev (ne vem kako je do te ugotovitve prišel novinar), ker sem v svojem mnenju le podal stališče oziroma udeležence v postopku opozoril na pomembna vprašanja s področja korporacijskega prava, o katerih pa doslej v postopku ni bilo govora, bi pa po mojem mnenju moralo biti primarno.
Tudi v kazenskih postopkih s področja gospodarstva je potrebno pristopati prednostno z vidika korporacijske miselnosti, ne pa kazenske, kar pogrešamo v praksi.
Obtoževanje vodilnih oseb v podjetništvu mora primarno temeljiti na podlagi korporacijskega pojmovanja skrbnosti poslovodnih organov, ta pa se zaradi specifičnosti razmerij na trgu obravnava bistveno drugače, kot pa navadna kazniva dejanja, ker gre za osebno pridobitev koristi. Naj omenim, da je odškodninski postopek zoper člane poslovodstva mogoč samo na podlagi večinskega sklepa skupščine družbe. V drugih državah so tudi določeni kazenski postopki pogojeni le z dovoljenjem družbenikov (glejte zapis o sodni praksi v kazenskih postopkih v Avstriji).
Sklepno
S korporacijskim pravom in specifičnimi vprašanji, ki jih poraja korporacijsko pravo, se srečujemo šele zadnjih 20 let, zato je razumljivo, da nam je tradicionalno kazensko razmišljanje bližje, kot pa razmišljanje o zapletenih korporacijskih razmerjih, o katerih si tudi vrhunski strokovnjaki korporacijskega prava niso enotni.
Š. Ivanjko