- Od 1. 1. 1995 sodišča niso izvajala postopkov prenehanja nedelujočih in nedokapitaliziranih pravnih oseb v (nadaljevanju: družb) po uradni dolžnosti, čeprav so za to bila zadolžena z določbami ZGD in Zakona o prisilni poravnavi in stečaju. Slovensko sodniško društvo je 1999. leta predlagalo preko Ministrstva za finance po hitrem postopku sprejetje Zakona o poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je določil administrativni izbris vseh družb in ex lege prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike in delničarje. To je bil zakon presenečenja in US je uporabo tega zakona omejilo na aktivne družbenike, ki bi naj bili dožni sami opraviti postopek prenehanja omenjenih družb. US sodišče je šestkrat obravnavalo ta zakon zaradi različnih vprašanj in je razveljavilo nekatere določbe ZGD in ZFPPod.
- Državni zbor je trikrat sprejel ustrezne zakone, s katerimi je poskušal odpraviti škodljive posledice tega zakona, vendar je US vedno ugotavljalo, da posledic tega zakona ni bilo mogoče odpraviti, ne da bi država morala plačati odškodnino tako dolžnikom kot tudi upnikom, ki so imeli pravomočne sodbe zoper družbenike na podlagi ZFPPod iz leta 1999, izdane v obdobju 1999 – 2011, ko so določila o prenosu obveznosti na družbenike prenehale veljati.
- Sprejetje zakona leta 1999 je tipična politična odločitev, ki se je spremenila v pravomočne sodne odločbe, ki jih pravno brez odškodnine ni možno odpraviti.
- ZFPPod je zakon, ki je legaliziral opustitev sodišč za nespoštovanje določb ZGD o izvajanju postopkov o prenehanju družb po uradni dolžnosti.
- Leta 2011 je bil z zakonom odpravljen prenos obveznosti na družbenike in US je ugotovilo, da je prenehanje veljavnosti omenjenih določil v skladu z ustavo. Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je sprožalo vse postopke pred US in vztrajalo pri uveljavitvi ZFPPod, je leta 2011 spoznalo, da sporna ureditev prenosa obveznosti na družbenike ni primerna oziroma je škodljiva in zato ni zahtevalo razveljavitve določbe 18. člena Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD), s katerim so bile sporne določbe odpravljene za bodoče izbrise. (Izbrisi družb niso sporni, sporen je le ex lege prenos dolgov izbrisane družbe na družbenike mimo zakonsko urejenega postopka spregleda pravne osebnosti člen 6. ZGD oziroma člen 8. ZGD-1).
- Sodišča so na vseh stopnjah, vključno z US, v več deset tisoč sporih zavračala vse ugovore zoper uveljavljanja zahtevkov upnikov zoper družbenike.
- O tem je v enem primeru (Lekić v. Slovenija) odločalo tudi ESČP in zavrnilo zahtevek pritožnika, češ da ne gre za kršitev človekovih pravic, v vseh ostalih primerih pa je zavrnilo obravnavo. (K takšni odločitvi je nedvomno prispeval sodnik gost, brat pobudnika omenjenega zakona, ministra za pravosodje, ki ga je za ta primer imenovala Vlada RS.)
- ESČP je zavzelo stališče, da je dopustno poseganje države mimo instituta spregleda pravne osebnosti, kot že uveljavljene korporacijske institucije, z drugimi oblikami spregleda pravne osebnosti, kot je to primer ZFPPod in ZFPPIPP, vendar pod pogojem, da so za to podane izjemne okoliščine tako pri zakonodajalcu, ki sprejema ta ukrep, kot tudi pri prizadetem adresatu (družbeniku) glede na njegov dejanski stan. Ta posebni spregled pravne osebnosti predstavlja odstop od splošnega pravila ločitve pravne osebnosti družbe od njenih družbenikov in se zato lahko uveljavlja le, kadar to narekujejo “izjemne okoliščine“ (glej 112. toč. sodbe Lekić). Nujnost obstoja »izjemnih okoliščin« je ESČP izrecno zapisalo v 115. toč. sodbe Lekić. Pri tem je zanimivo, da ESČP v omenjeni točki pojasnjuje, da „izjemna narava okoliščin, ki lahko povzročijo spregled pravne osebnosti, ni odvisna od števila primerov ampak od presoje nacionalnih sodišč, kar torej ne pomeni, da je takšen ukrep upravičen le v redkih primerih“.
- Dokaz, da leta 1999 niso obstajale izjemne okoliščine, je dejstvo obstoja »mrtvih« družb, od uveljavitve ZGD 1993. leta (nekatere družbe so prenehale poslovati že od leta 1990) in zlasti od 31. decembra 1994. leta do sprejetja ZFPPod leta 1999. Izbris nedelujočih družb ni mogel naenkrat čez noč ogroziti delovanja gospodarstva. V tem času je bila situacija jasna: Upniki so se zavedali, da se ne morejo poplačati iz nedelujočih podjetij, ker niso imela premoženja ali pa so premoženje podjetja že rubili in se iz njega poplačali. Izbris iz sodnega registra je bolj statistični kot pa dejanski problem. To je dodatni dokaz, da je prenos obveznosti na družbenike prenehal 17. 11. 2011 v bodočih postopkih. Vse kaže, da je pravosodje preko Slovenskega sodniškega društva in prijateljsko političnih zvez na Ministrstvu za finance »izposlovalo« hitri postopek in na zadnji seji DZ pred letnimi dopusti doseglo glasovanje brez razprave. Zagotovo bi poslanci DZ drugače odločali, če hitrega postopka ne bi bilo. Tudi v postopku preizkusa ustavnosti pred Ustavnim sodiščem 1999 – 2002 Državni zbor in Vlada RS nista navajala izjemnih okoliščin, ki bi narekovale takšen hitri ukrep.
- Prav to je ključ celotne problematike sporne ureditve izbrisa družb na podlagah omenjenih zakonov. Slovenski zakonodajalec je leta 1999 zagotovo zastopal stališče neomejene diskrecije zakonodajalca, da lahko diskrecijsko in brez omejitev »določi osebno odgovornost družbenika za obveznosti družbe ali da opredeli okoliščine, pod katerimi družbenik postane osebno odgovoren. Nasprotno, večina sodnikov ESČP je bila mnenja, in je bila v skladu s tem sprejeta odločitev, da obstoja omejenost zakonodajalca pri njegovi diskreciji, da predpiše kakršnokoli obliko spregleda pravne osebnosti. Njegova omejenost je v obvezi, da ugotovi obstoj izjemnih okoliščin, česar pa v tem sporu nikoli nihče ni ugotavljal.
- Iz teh stališč ESČP izhaja kot nesporno, da morajo za posebne ukrepe države, ki spreminjajo neodgovornost družbenikov pri kapitalskih družbah v osebno odgovornost, obstajati izjemne okoliščine in da zakonodajalec ni neomejen v svoji oblastni diskreciji, da to ureja brez kakršnihkoli omejitev. [2] ESČP prav tako opozarja, da o tem, ali obstajajo neposredne izjemne okoliščine, odločajo zakonodajalec in sodišča.
- S sodbo ESČP v zadevi Lekić v. Slovenija se odpira vprašanje ugotavljanja obstoja izjemnih okoliščin v času sprejemanja ZFPPod leta 1999. V obrazložitvi predloga ZFPPod ni bilo nobenih podlag, na osnovi katerih bi se ugotavljale izjemne okoliščine, ki narekujejo sprejem takega predpisa. V postopku in iz obrazložitve predloga ZFPPod ni niti besede o obstoju izjemnih okoliščin. Navedene so le preobremenitve sodišč, če bi izvajali postopke stečaja oziroma likvidacije (v večini primerov bi se stečajni postopki končali v istem dnevu, ker so praviloma to bile družbe brez premoženja).
- Še bolj zanimivo je, da na vprašanje neobstoja izjemnih okoliščin noben predlagatelj ustavne presoje ni opozoril Ustavnega sodišča in tudi o izjemnih okoliščinah ni niti besede v ključni sodbi Ustavnega sodišča U-I-135∕00 z dne 9. 10. 2002. Tudi redna sodišča niso nikoli postavljala tega vprašanja, čeprav bi ga morala postaviti vsa sodišča, ki so kadarkoli odločala o tej problematiki.
- ESČP je bilo jasno, ko je zapisalo v 115. točki sodbe Lekić, da »izjemna narava okoliščin, ki lahko povzročijo spregled pravne osebnosti, ni odvisna od števila primerov ampak od presoje nacionalnih sodišč«, kar pomeni, da bi o obstoju izjemnih okoliščin ob sprejemu ZFPPod moral odločati zakonodajalec.
- Za sprejetje posebnega zakona o spreminjanju odgovornosti družbenikov zaradi izjemnih okoliščin morajo biti podane ustavne ali zakonske podlage, ki pa jih v slovenskem pravu ni bilo. Gre za pravno praznino, ker takšen zakon presenečanja nima podlage v ustavi. Ustavno sodišče je uvedlo nov pojem z razlago aktivnega družbenika oziroma delničarja in s tem spreminjalo status družbenika in pravno terminologijo na podlagi diskrecijskega odločanja, brez kakršne koli ustavne ali zakonske podlage. To je v neposrednem nasprotju s standardom zaupanja v pravno državo, saj takšne ureditve družbenik, zlasti pa delničar, ni mogel pričakovati. Ustavno sodišče je prestopilo meje razlage spodnje in zgornje premise (zakona in ustave), tako da je razlagalo zakon izven standardov korporacijske zakonodaje. Izjemne okoliščine bi bile podane, če bi zakon odpravljal dejanske ovire za normalno poslovanje gospodarstva, kot so na primer družbeni nemiri, nezmožnost podjetniškega poslovanja, seštetje podjetništva ali nezmožnost uveljavljanja svobodne gospodarske pobude. Izjemna okoliščina bi bila tudi, če bi zaradi spremenjenih okoliščin na trgu nedelujoče družbe, vpisane v sodni register, pomenile naglo nepričakovano oviro za normalno poslovanje podjetij. Tudi samo dejstvo, da je podjetništvo normalno poslovalo v času od 1993. do 1999. leta, kaže na to, da ni bilo potrebe po tako naglem ukrepu brisanja družb iz sodnega registra leta 1999. ZGD je upnikom omogočil poplačilo njihovih terjatev od družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti, če je družbenik zlorabil družbo. ZFPPod je le pomagal upnikom, da hitreje dosežejo poplačilo svojih terjatev, brez dokazovanja odgovornosti družbenikov, ki je pogoj za spregled pravne osebnosti.
- Z ustavno pravnega vidika je treba možnost izjemnega posega zakonodajalca na določeno pravno urejeno razmerje predvideti v zakonodaji ali ustavi, česar pa v podjetniški zakonodaji ni bilo. Prizadeti družbeniki niso mogli pričakovati tako izrednega in nesorazmernega ukrepa zakonodajalca in je zato ZFPPod praktično zakon presenečenja, zlasti ker je posegel nepričakovano in retroaktivno v razmerja, ki so bila ustvarjena nekaj let pred tem zakonom.
- V slovenskem pravu na področju gospodarskega poslovanja je pravna praznina glede možnosti poseganja zakonodajalca v obstoječa razmerja retroaktivno z izjemnimi in nesorazmernimi ukrepi zaradi izjemnih razmer. Ni bilo ustavne ali zakonske podlage za nadomeščanje izjemne odgovornosti družbenikov in delničarjev s strožjo obliko spregleda pravne osebnosti, kot je ta, urejana v ZGD in ZGD-1. O obstoju izjemnih okoliščin v času sprejemanja ZFPPod 1999 ni bilo potrebe ugotavljati, ker jih ni bilo, pa tudi predlagatelj zakona na to ni opozoril poslancev DZ.[3] Kot izjemne okoliščine se ne morejo šteti povečane obremenitve sodišč, ki niso pravočasno opravila svojih zakonskih dolžnosti, da v letu 1995 in v obdobju do 1999. leta niso izvajala postopkov likvidacij oziroma stečajev neaktivnih družb. Taka možnost je predvidena na primer v zakonodaji, ki ureja nastopanje na trgu. [4]
- O vprašanju neobstoja izjemnih okoliščin ni noben predlagatelj ustavne presoje opozoril Ustavnega sodišča in tudi o izjemnih okoliščinah ni niti besede v ključni sodbi Ustavnega sodišča U-I-135∕00 z dne 9. 10. 2002. Tudi redna sodišča niso nikoli postavljala tega vprašanja, čeprav bi to vprašanje morala postaviti vsa sodišča, ki so kadarkoli odločala o tej problematiki.
- Ker Ustavno sodišče doslej ni obravnavalo vprašanja obstoja izjemnih okoliščin, zakon pa je prenehal veljati leta 2011, zahtevo za ponovno obravnavo ustavnosti lahko predlaga le Varuh človekovih pravic ali 30 poslancev DZ. Prizadeti družbeniki nimajo več dostopa do US.
- Za Varuha je bilo v preteklosti pripravljeno potrebno gradivo in pričakovalo se je, da se bo odločil za vložitev zahteve za preskus ustavnosti sprejetja ZFPPod 1999. leta, s predlogom da ugotovi, da izjemnih okoliščin ni bilo. Varuh se je odločil, da Ustavnemu sodišču ne bo predlagal ponovne presoje ustavnosti.
- Če bi US ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji glede podanih izjemnih okoliščin, bi ta odločitev bila podlaga za politično in pravno odločanje o tem, ali je država odškodninsko odgovorna. US torej ne bi odločalo o odškodninski odgovornosti. Njegova odločitev bi lahko bila le podlaga za odločanje sodišč o odškodninski odgovornosti v vsakem konkretnem primeru, ker vsi primeri izbrisa pravno niso enaki.
- Če bi bila podana politična volja, bi lahko zakonodajalec sam, po strokovno opravljeni analizi, enako ugotovil, ali je bila storjena napaka, in odločil vsaj delno omiliti škodljive posledice sprejetja omenjenega ZFPPod leta 1999 ter ne bilo treba čakati nekaj let, da Ustavno sodišče odloči o morebitni zahtevi Varuha za preizkus utemeljenosti sprejetja omenjenega zakona pred dvajsetimi leti.
- To je kratek opis sedanje situacije.
Predlogi za rešitev
- Država je nekorektno drastično kaznovala svoje državljane, ker niso takoj spoznali nevarnosti podjetništva v kapitalizmu. Žal se je večina prizadetih ob spremembah družbeno političnega sistema ukvarjala z vprašanjem, kako preživeti sebe in svoje družine in se ni mogla posvečati proučevanju spremenjenega prava, še manj pa je bila sposobna prilagoditi se novim razmeram, kot je to zmogla in znala ozka gospodarsko politična elita. Zagotovo je čas, da si kot država priznamo napake in s posebnim zakonom odpravimo škodljive posledice napačne politične odločitve, ki je bila s številnimi napakami spremenjena v pravno napako.
- Ugotovitev, da je bila storjena pravno politična napaka, temelji na sledečih dejstvih:
- Takšne ureditve ne pozna nobena država (poznajo izbris družb, vendar ne administrativnega ex lege prenosa obveznosti na družbenike);
- Gre za legalizacijo napak pravosodja, ki ni spoštovalo zakonskih določil o izvajanju postopkov likvidacije ali stečaja po uradni dolžnosti;
- Vplivna politična skupina treh oseb je izposlovala sprejetje zakona po hitrem postopku in z zavajanjem poslancev o tem, kakšne posledice bo imel ta zakon;
- Pri spornem zakonu gre za korporacijsko pravno registrsko problematiko, kljub temu je predlagatelj minister za finance, ker je minister za pravosodje zavrnil predlog tega zakona;
- Zakon deluje retroaktivno, čeprav za to niso bili podani pogoji;
- Zakon je bil sprejet, ne da bi obstajale izjemne okoliščine za njegov sprejem, kot ugotavlja ESČP v zadevi Lekić;
- Zakon je kot kazen za nepoznavanje zakona prisilno nesorazmerno kaznoval družbenike z odvzemom tudi vsega premoženja in s posegom na plačo oziroma pokojnino, čeprav družbeniki niso kršili zakona, saj so upali v zakonsko ureditev, da bo te postopke vodilo pravosodje po uradni dolžnosti;
- Državni zbor je praktično soglasno ugotavljal trikrat, ob sprejetju treh zakonov: 2007, 2011 in 2018, da je bil ZFPPod napaka in je poskušal odpraviti posledice, vendar ni odločal o odškodnini;
- Zakon je sprožil deset tisoče sporov na sodiščih zaradi pojma aktivni družbenik, ki ga je izumilo US, ne da bi bil ta pojem znan v korporacijskem pravu;
- Zakon je prizadel le prebivalce Slovenije, ker doslej ni znano, da bi sodišča drugih držav priznavala sodbe slovenskih sodišč na podlagi tega zakona;
- Zakon je bil primarno naperjen nasproti malim družinskim podjetjem, v korist finančnih elit.
- Za ta zakon so lobirala znana državna podjetja in davčni organi, ker so kot darilo države dobili bianko menico za izterjavo svojih terjatev do izbrisanih družb;
- Velike finančne koristi so imeli odvetniki, saj so zastopali tako upnike kot dolžnike, čeprav je to bil v osnovi administrativni rutinski postopek in je zato pravna stroka praviloma podpirala omenjeni zakon;
- Vlada RS je z imenovanjem gosta, sodnika XY, v veliki senat ESČP, povzročila kritike in nezaupanje v sodstvo, da ne omenjamo posebej nezaupanja v pravo in pravno državo na področju podjetništva.
- V obrazložitvi predlaganega zakona bodo te in še dodatne ugotovitve podrobneje obrazložene.
Teze za zakon
Predlog novega zakona bi izhajal iz temeljnih izhodišč Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list RS, št. 87/11 in 36/12 – odl. US) z dodatnim poglavjem o odpravi škodljivih posledic ZFPPod ZFPPIPP;
1.teza
(ustavitev postopkov)
Vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, začeti na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02 – odločba US, 50/02 – sklep US, 93/02 – odločba US, 117/06 – ZDDPO-2, 31/07, 33/07 – ZSReg-B, 38/07 – sklep US in 126/07 – ZFPPIPP) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10, 26/11 in 47/11; v nadaljnjem besedilu: ZFPPIPP), v katerih upniki ali upnice izbrisane družbe (v nadaljnjem besedilu: upnik) uveljavljajo terjatve zoper družbenike ali družbenice take družbe ali njihove pravne naslednike ali naslednice (v nadaljnjem besedilu: dolžnik), ki na dan uveljavitve tega zakona še niso končani, se z dnem uveljavitve tega zakona prekinejo do končne odločbe sodišča o odpustu obveznosti.
2. teza
(postopek za odpust obveznosti družbenikov)
Postopek za odpust obveznosti, v okviru katerega bi dolžniki, ki še vedno plačujejo obveznost, lahko v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona vložili predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale na podlagi določil predpisov iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, pri sodišču, ki bi bilo v skladu z določili zakona, ki ureja postopke insolventnosti, pristojno za vodenje postopkov osebnega stečaja in odpusta obveznosti, bi moral biti takšen, da bi se pravno dolžniku odpustile obveznosti, podobno kot v osebnem stečaju.
3. teza
(odpis terjatev upnikov)
Upniki so dolžni v svojih poslovnih knjigah izkazati višino neplačanih terjatev, ki so predmet sklepa o odpustu obveznosti, in jih odpisati v skladu z zakonom, ki ureja odpis terjatev zaradi stečaja dolžnika.
4. teza
(ugovor odpustu obveznosti in začetek postopka za spregled pravne osebnosti)
Vsak upnik, za kateregaterjatev učinkuje pravnomočni sklep o odpustu obveznosti, lahko od sodišča zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, o katerem je odločilo s tem sklepom, če je dolžnik s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov ali z drugačno prevaro dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti.
Ugovor se šteje kot predlog (tožba) za ugotavljanje, ali so podani pogoji za spregled pravne osebnosti
5. teza
(odpoved države in njenih organov ter odpis terjatev)
Država in njeni organi se odpovedujejo terjatev, ki še niso plačane. Če meni, da so podani pogoji za spregled pravne osebnosti, lahko nadaljuje s postopkom kot drugi upniki.
6. teza
(priznanje odgovornosti države na podlagi ustavne določbe)
Država priznava odgovornost za sprejetje omenjenih zakonov in se zavezuje plačati oškodovancem dolžnikom in upnikom nadomestilo škode. Odgovornost države do družbenikov temelji na odgovornosti za sprejetje zakona in napak sodišča, upnikom pa za še neporavnane terjatve na podlagi pravno močnih sodnih odločb.
7. teza
(plačilo odškodnine dolžnikom – družbenikom)
Plačilo odškodnine dolžnikom – družbenikom v omejenem znesku od 60 – 70 % ???? od plačanih obveznosti, pri čemer bi se upoštevala višja odškodnina za izgubljene nepremičnine, prodane na dražbi ali v osebnem stečaju. Denarna plačila bi se poplačala tudi v omejenem znesku z obrestmi v višini 5 %. Posebej bi se obračunala vrednost delnic in poslovnih deležev, glede na sedanjo vrednost. Pri obračunu odškodnine bi bilo potrebno opredeliti okoli 15 različnih situacij.
8. teza
(plačilo odškodnine upnikom za še neplačane terjatve)
Upniki imajo pravico do odškodnine za svoje še neporavnane terjatve na podlagi sodnih odločb do višine 50-odstotkov, razen države in državnih organov in gospodarskih subjektov, v katerih ima država neposredno ali posredno več kot 50-odstotkov lastniške udeležbe.
9. teza
(nepriznavanje odškodnine za nematerialno škodo)
Odškodnina za nematerialno, posredno škodo, duševne bolečine, izgubo podjetniške možnosti, se ne priznava.
10. teza
(način in postopek plačila odškodnine)
Pri tem se smiselno uporabi ureditev, ki jo poznamo pri plačilu odškodnine izbrisanim fizičnim osebam v upravnem postopku v skladu z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP).
Š. Ivanjko
[1] Glede na to, da sem podpisani doslej izdelal osnutke treh zakonov v zvezi z odpravo posledic ZFPPod so ta zadnji poskus nekateri imenovali četrti Šimetov zakon. Mediji so opredelili moje delo na omenjenih zakonih za neuspešno, ker jih je Ustavno sodišče sicer razveljavilo, razen ene določbe (18.člen (ZPUOOD), ki je še kako bila pomembna, saj je v 2011 leta odpravljena temeljna napaka ZFPPod ex lege prenos obveznosti izbrisane družbe na družbenike za vse bodoče izbrise.
Bistveno je bilo pri vseh omenjenih zakonih, da zakoni niso vsebovali določb o odškodninski odgovornosti države za škodljive posledice zakona. V vseh dosedanjih postopki je politika nasprotovala obveznosti nadomestila škode oškodovanim družbenikom in upnikom, ki jim je sodišče priznalo pravico do »darila države«, katero jim je bilo darovano z omenjenim zakonom v obdobju med 1999 in 2011 letom.
Pred dnevi (8.11.2020 je Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance Državnega sveta sprejela sklep, da se pripravi zakon o odpravi krivic družbenikom na omenjenih izhodiščih to je z obveznostjo, da v omejenem znesku nadomesti del škode družbenikom in upnikom. Zakon naj bi pripravile strokovne službe Državnega sveta ob sodelovanja podpisanega in Janeza Mohorič. predstavnika CINIP-a.
[2] Vsebina urejanja izbrisa družb iz sodnega registra iz ZFPPod je v osnovi prenesena leta 2007 v ZFPPIPP, s tem da je v 2. točki prvega odstavka vnesen novi izbrisni razlog »če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register«. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-57/15-13 in U-I-2/16-6 z dne 14. 4. 2016 ugotovilo, da je ta določba v neskladju z Ustavo. Postopek je bil začet z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani.
[3] V gradivu predlagatelja se navaja kot razlog za sprejem ZFPPod veliko število postopkov likvidacij in stečajev, ki bi naj obremenjevali sodišča. S takšnim zakonom se je dosegel prav nasprotni učinek, saj so sodišča vodila bistveno več pravdnih in izvršilnih postopkov v zvezi z vprašanji, kdo je aktivni in kdo pasivni družbenik.