V dnevih verskih praznikov kot je današnji, Marijino vnebovzetje (»Velika meša«, ime praznika v Hrvaškem Zagorju, ki mi je v spominu iz otroštva), pogosto prebiram Biblijo kot versko knjigo, vendar zame tudi najpomembnejšo knjigo človeške civilizacije. Slučajno sem danes naletel na znane Pregovore, v katerih mi je zlasti dal misliti naslednji stavek: “Spletkarski človek povzroča prepir, obrekovalec razdvaja prijatelje.« (16.28).
Če bi spletkarjenje, obrekovanje in opravljanje drugih za njihovimi hrbti v našem okolju bilo olimpijski šport, bi zagotovo zlahka računali na zlato medaljo. Pri spletkarjenju se deluje zvijačno in zahrbtno proti komu, pri obrekovanju se izrekajo neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se nekomu jemlje ugled, pri opravljanju pa se pripoveduje o kom kaj resničnega, vendar v slabi luči. Pogosto smo predmet teh pojavov in tudi sami zavestno ali nezavedno aktivno opravljamo oziroma obrekujemo druge za njihovim hrbtom, ali pa to pasivno poslušamo, ne da bi poskušali storiti česa, kar bi prispevalo zmanjšanju te slabe navade.
Čeprav se mediji vedno sklicujejo na njihovo dolžnost obveščanja javnosti, pa gre v osnovi pogosto za preprosto obrekovanje oziroma opravljanje, da ne omenjamo posebej politikov, ki sami mnogo preveč poskušajo z opravljanjem očrniti nasprotnike ali pa so tudi sami predmet grobega osebnega diskreditiranja. Ta povsod prisotna razvada nam povzroča mnogo gorja v medsebojnih odnosih in povečuje dvom, ali sploh lahko zaupamo drugim. Naši prijateljski pogovori se pogosto nevede spreminjajo v opravljanje oziroma obrekovanje drugih, s čimer ogrožamo naše dobre medsebojne odnose.
Znano je, da obrekovanje in opravljanje povesta o obrekovalcu oziroma opravljivcu več kot pa o tistem, ki se ga opravlja.
Obrekovanje in opravljanje lahko pomeni tudi visoko stopnjo družbene nevarnosti, ki se tudi kaznuje na podlagi Kazenskega zakonika kot kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime – razžalitev (158. člen KZ), obrekovanje (159. člen KZ), opravljanje (160. člen KZ) in žaljiva obdolžitev (161. člen KZ. S tovrstnimi kaznivimi dejanji se ogroža dostojanstvo posameznika in kaže tudi, da so ta dejanja odmik od moralnega in etičnega vedenja oziroma izražanja. Če so ta dejanja storjena z javnim sredstvom (mediji), je kazen bistveno višja. Vrhovno sodišče je odločilo, da so nepopolne informacije (polresnice v medijih) lahko neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja.
Vedno se sprašujem, kako te slabe navade v družbi odpraviti. Kadar sami obrekujemo ali opravljamo druge, je treba primarno vprašati najbolj vestnega in nepodkupljivega »sodnika«, ki nam v trenutku pove sodbo. To je naša vest, ki nam takoj pove, da ni prav, kar delamo. Vest je treba poslušati, kar pa na žalost pogosto neradi počnemo.
Če poslušamo obrekovanje in opravljanje, se moramo zavedati, da bo že ob prvi priložnosti obrekovalec enako obrekoval ali opravljal tudi nas. To je ena od oblik cinizma, ki razjeda našo družbo kot rakasta tvorba.
Kadar drugi v naši navzočnosti opravlja nenavzočo osebo, je treba taktno zavrniti pogovor ali ga preusmeriti s prijazno opombo na druge stvari. Tudi molk je opozorilo, da se ne strinjamo s takim pogovorom. Zelo učinkovita je tudi pozitivna pripomba o dobrih lastnostih osebe, ki je predmet pogovora.
Pri obrekovanju in opravljanju je treba tudi poskušati ugotoviti, zakaj nekdo to počenja.
Napotek, kako reševati problem obrekovanja in opravljanja, najdemo tudi v Novi zavezi: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič.« (Matej 18,15-18).
Če nas opravljajo, pa ni odveč misel Oscarja Wilda (1854–1900), ki je zapisal: “Na vsem svetu je le nekaj, kar je hujše, kot če te opravljajo. In to je, da o tebi sploh ne govorijo.”
Lep današnji praznik želim.