Uvod
Zavarovalnice so kot zavarovatelji organizirani za opravljanje masovnih poslov, pri katerih razvrščajo zavarovance z vidika istovrstnosti ali enakosti rizika in jih obravnavajo kot zavarovalno rizično skupnost.[1]
O zavarovalništvu ima vsak svoje mnenje. Podobno kot o morali. Vsi vemo, kaj je moralno, in vsi se zavedamo sodbe naše vesti ob nepravem dejanju, vendar je odvisno od naše volje, ali bomo sledili sodbi vesti, ki nam nalaga takšno ali drugačno ravnanje. Nekaj podobnega je tudi z zavarovalništvom, ki je nujno potrebno in obstaja ter deluje v bližini tistih, ki ga potrebujejo.[2] Nudi pomoč, vendar je ta pogosto predmet številnih kritik. Sodbe, ki se izrekajo na področju zavarovalništva, so pogosto težko sprejemljive in še težje jih je spoštovati. Kritike zavarovalnic se pogosto slišijo iz krogov potrošnikov in oseb, ki poskušajo varovati potrošnike pred ponudniki zavarovalnih storitev na trgu.
Zavarovalništvo je občutljivo na kritike veliko bolj, kot so to druge dejavnosti na trgu. Zavarovalništvo se običajno primerja z bančništvom, pri čemer se poudarja, da ima bančništvo vedno boljši ugled kot zavarovalnice. Nekateri dodajajo, da to velja le na splošno, da pa dobijo z vidika individualnega mnenja posameznikov zavarovalnice običajno višjo oceno kot banke. Z vidika znanosti je zavarovalništvo še vedno zanemarjeno, saj zavarovalnice predvsem skrbijo za povečevanje zavarovalnega portfelja ne pa razvoj zavarovanja kot oblike družbene storitve , ki naj pomaga človeku zagotoviti primerno kvaliteto življenja.[3]
Spornost lastninske pravice zavarovalnice na zbranimi premijami?
Temeljno vprašanje, s katerim se danes zavarovalništvo srečuje na področju kritike, je bistvo zavarovanja. Je zavarovanje dejansko prodaja nevidnega blaga ali pa je pojem zavarovanja pokrit s pojmom zavarovalnega kritja? Je zavarovalna storitev več kol le nudenje zavarovalne zaščite? Moderni kritiki opozarjajo, da zavarovalnica ne nudi zavarovalnih storitev, temveč v bistvu zavarovalno zaščito rganizirajo sami zavarovanci, in, da zavarovalnica opravlja samo vlogo razdeljevanja sredstev med člane rizične skupnosti. Zavarovalnica upravlja kot skrbnik oziroma zaupnik s sredstvi zavarovancev, saj zavarovanje temelji na vzajemnem dogovoru o praktični medsebojni pomoči vseh tistih, ki so ogroženi od enakih ali podobnih škodnih dogodkov.[4] Zavarovalnice so skozi organizirano opravljanje zavarovalne dejavnosti našle način, kako ogroženost zavarovancev in njihovo pripravljenost, da združujejo denar za odpravo škodnih dogodkov, izkoristijo in organizirajo kot gospodarsko dejavnost na trgu katere namen je ustvarjanje dobička. Temu bi se naj pridružila tudi država, ki vidi v takšni organizirani dejavnosti možnost povečevanja svoje blagajne in se istočasno razbremenjuje skrbi za organiziranje socialne varnosti. Nekateri kritiki menijo, da gre za zakonsko prevaro, ki jo nadzoruje in podpira država.[5]
Namesto sedanjih delniških družb, ki se ukvarjajo z zavarovanjem kot dejavnostjo, si kritiki prizadevajo organizirati družbe za vzajemno zavarovanje, ki naj bi težile predvsem k zagotavljanju varnosti za-
varovancev, ne pa k dobičku. Zavarovanje ne prodaja produktov, temveč storitve. Pri prodaji produktov se zavarovanje materializira in na ta način se zavaja potrošnike. Po mnenju sodobnih kritikov se zavarovalnice ukvarjajo s številnimi finančnimi transakcijami, s čimer se dejavnost zavarovanja zamegljuje.[6] Premija ni cena, ki jo plača zavarovanec za svoje varstvo, temveč je bližje nakupu loto lističa. Na vprašanje, čigava so sredstva, ki jih zavarovanci zbirajo v zavarovalnih skladih pri zavarovalnici, kritiki odgovarjajo, da to nikakor niso sredstva zavarovalnic, temveč združena sredstva zavarovancev, s katerimi zavarovalnice upravljajo. Pri premiji se kritiki zavzemajo za jasno ločevanje sredstev premije na režijsko in tehnično premijo, saj enotna premija prekriva pred zavarovanci dejstvo, da se iz zavarovalne premije plača organizirani sistem upravljanja s sredstvi zavarovancev.[7]
Vsiljivost distributerjev zavarovalnih storitev na trgu
V zadnjem času se zavarovalci pritožujejo na agresivnost distributerjev zavarovalnih storitev in jih pogosto pregovorijo v sklenitev zavarovanja, ki zavarovancem niso potrebna. Distributerji nimajo vedno potrebnih znanj za svetovanje, posebej v primerih, kadar zavarovanec mora plačevati tovrstno svetovanje. Papirologija je pogosto le formalnost, ki obremenjuje postopek sklenitve. Zavarovalnice se svojim znanjem zapirajo v svojih lepih zgradbah in z zavarovanci kontaktirajo le preko distributerjev, katerih interes je provizija za sklenjena zavarovanja. Nihče ne izvaja posebnega nadzora nad razmerjih med zavarovalnico in zavarovancem. [8]Nadzorni organi predvsem nadzorujejo finančno poslovanje zavarovalnic, kako pa se ustvarjajo dobički za delničarje na račun zavarovancev pa ni v njihovi domeni.
Odtujitev zavarovalnic od zavarovancev in upravičencev
Mediji se praviloma se izogibajo objavljati kritične poglede na poslovanje zavarovalnic, glede na to da so zavarovalnice praviloma dober naročnik pozitivnih reklamnih oglasov. Iz istih razlogov se kritiki izogibajo politične stranke, saj jih zavarovalnice tudi mimo javnosti finansirajo z različnimi oblikami plačil raznih storitev. Da so vodilni kadri v zavarovalnicah povezani z političnimi strukturami je vsakomur jasno zlasti kadar gre za zavarovalnice, ki imajo nacionalni pomen. Odtujitev zavarovalnic od zavarovancev in upravičencev je splošno znana in zato se nakazuje potreba po ustanavljanju vzajemnih zavarovalnic.[9]
Oškodovanci v prometnih nesrečah so najbolj nezaščitena skupina upravičencev do odškodnine na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja. Glede na to, da oni niso v pogodbenem razmerju za zavarovalnico, nimajo nobenih sredstev za svojo obrambo, razen dolgotrajnih postopkov na sodišču, kateri pa jim niso dostopni zaradi visokih stroškov. Zavarovalnice to situacijo pogosto zlorabljajo z zavlačevanjem z izplačili odškodnine in brez plačila zamudnih obrestih. Do zavlačevanja izplačil zavarovalnine prihaja tudi drugih zavarovanjih, vendar so zavarovalnice pri izplačilu zavarovalnine svojim pogodbenim strankam bolj uvidevni, ker se bojijo odpovedi zavarovalnih pogodb.
Nevarnost ugotavljanja določenih dejstev na podlagi domnev
Ne smemo tudi spregledati , da distributerji zlasti zavarovalni zastopniki, poskušajo pomagati svojim strankam zavarovancem. Pri upravičencih za plačilo odškodnine iz obveznega zavarovanja odgovornosti pa zavarovalni zastopniki nimajo posebnega interesa pomagati oškodovancem, ki niso v razmerju do zastopnika. Posredniki, ki bi naj varovali interese zavarovancev pa se niso obnesli v praksi zaradi nasprotovanja zavarovalnic, da bi preko njih sklepali zavarovanja z fizičnimi osebami.
Posebej se zavarovanci v avtomobilskih zavarovanjih pritožujejo na razne domneve, zapisane v zavarovalnih pogojih. Tako na primer v praksi velja domneva, da je voznik povzročil prometno nesrečo vinjen, če ne dokaže, da ni bil pod vplivom alkohola. Na to praviloma zavarovanci pozabljajo, kar pa zavarovalnice koristijo na škodo oškodovancev. 10]
Nezmožnost ugotavljanja kvalitete nevidnega blaga
Predmet kritike je zlasti nezmožnost preizkusiti kvaliteto zavarovalne storitve tako kot lahko to storijo potrošniki ob sklenitvi kakršnekoli pogodbe pri nakupu blaga ali storitev. “Blago”, ki ga prodajajo zavarovalnice, se konkretizira v zavarovalnih pogojih, ki pa so za zavarovanca kot potrošnika vedno “nepregledni in nerazumljivi”. Zavarovanec mora pri zavarovalnem razmerju zaupati zavarovalnici in na tem temelji celotno zavarovalno razmerje.[11] Pri zavarovalnem razmerju govorimo o tako imenovani moralni varnosti zavarovanca, kar pomeni, da mora biti zavarovanec prepričan, da v zavarovalnih pogojih ni presenetljivih klavzul in določb, ki po naravi stvari niso same po sami razumljive. Zavarovalnica, ki želi biti aktivna in produktivna na trgu, se mora oblikovati v “tovarno zaupanja,” saj prodaja obljubo o bodočem prevzemu konkretne finančne obveznosti ob nastopa določenega dogodka. Na zaupanje, ki je temelj zavarovalnega razmerja, pa zavarovalnice pogosto pozabljajo, kadar gre za konkretne primere reševanja škodnih posledic »malega človeka«.
Skrbnost zavarovalnice in zavarovanca
Nekatere zavarovalnice sev sporih z zavarovanci nekorektno sklicujejo na 1. odst.. 6. člen Obligacijskega zakonika, ki določa, da se »Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja)« ki velja za zavarovance. Pri tem pa zavarovalnice namerno spregledajo drugi odst. istega člena , ki določa za zavarovalnico višjo stopnjo skrbnosti« Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka)«, čeprav se zavedajo da zavarovanci ne poznajo zapletenosti zavarovalnega razmerja.
Sklepno
Zavarovalništvo je ranljiva gospodarska panoga in zlasti v času finančne krize bi zavarovalnice moralo skrbeti, da se zavarovanci zavedajo tako potrebe po zavarovanju kot tudi dominantnega odtujenega položaja zavarovalnic , ki poskušajo zavarovanje izkoristiti za ustvarjanje dobička, od katerega imajo korist predvsem delničarji. To zlasti velja za zavarovalništvo v tranzicijski državi, kjer so z ne transparentnimi postopki privatizacije določene skupine ljudi uspele pridobiti delnice bivših zavarovanih skupnosti. V sedanjem času so posebej predmet kritike življenjska zavarovanje, ki jih mnogi obravnavajo kot zakonsko prevaro ( legalen Betrug)[12] V našem družbenem okolju zavarovalništvo potrebuje novo miselnost o njegovi vlogi v družbi in v življenju posameznika. Zato je vse bolj prisotna misel o nujnosti vse splošne vzajemne zavarovalnice v kateri bo potreba človeka po zavarovanju primarnega pomena , ne pa interes delničarjev po dobičku. Bistvo vzajemne zavarovalnice je, da je v ospredju član zavarovanec in njegove koristi ter prepoved bilo kakršne koli oblike izplačil dobička. To pa pomeni, da se na področju zavarovalništva ponovno odkriva bistvo zavarovanja kot organizirane oblike samopomoči ogroženih skupin ljudi od nepredvidljivih škodnih dogodkov.
[1] V socializmu smo poznali ta izraz kot posebno statusno obliko; tukaj ta poje uporabljamo v teoretičnem pomenu, kot skupnost ogroženih oseb.
[2] Človek velikokrat želi nekaj kar ne potrebuje, želi kar tudi potrebuje in ne želi, vendar pa potrebuje, kot je na primer zavarovanje.
[3] Že leta 1939 je zapisal dr. Anton Urbanc: »Zavarovavstvo je pri nas najbolj zanemarjena panoga, prava pastorka, bodisi v narodnogospodarskem pogledu, bodisi v pogledu pravoznanstva.«
Urbanc A. — Zavarovalno pravo 1939, 11. stran.
[4] V knjigi Hans Dieter Meyer, Versicherungs(un)wesen Heyne Verlag, München, 1990, avtor opisuje, da je v zavarovalništvu, ki ga opravljajo delniške družbe, izgubljena temeljna klasična misel po združevanju zavarovancev pred skupnimi nevarnostmi. Avtor zastopa stališče, da je zavarovalnica v bistvu skrbnik sredstev, ki jih združujejo zavarovanci.(ibidem, stran 69).
[5] Glej podrobneje: Hans Dieter Meyer, ibidem, stran 64.
[6] Glej podrobneje: Hans Dieter Meyer, ibidem, stran 67.
[7]Sodobna kritika zavarovalništva opozarja na glavne napake, ki so temelj za sedanje stanje v zavarovalništvu in ki jih bo potrebno v bodoče odpraviti.
Prva napaka je, da se z organizacijo in zavarovalno dejavnostjo ukvarjajo delniške družbe proti plačilu nedeljive premije. To narekuje zavarovalnicam, da težijo k ustvarjanju dobička, ne pa organiziranju varstva zavarovancev.
Druga napaka je povezovanje zavarovalne dejavnosti z upravljanjem različnih storitev na področju finančnih transakcij, zlasti pa ukvarjanje z dejavnostmi zbiranja “hranilnih” vlog, kar se dogaja v različnih oblikah kapitalskih življenjskih zavarovanj.
Tretja napaka je organiziran državni nadzor, katerega štejejo kot alibi za »legalno prevaro«.
Četrta napaka je, da zakonodajalec zavarovalno organizacijo kot sistem zakonsko normira in utrjuje zlasti skozi nadzor in dajanje dovoljenj oziroma soglasij za posamezna opravila.
(glej podrobneje: Hans Dieter Meyer,ibidem, stran 59, 65).
Nadalje kritiki opozarjajo, da se zavarovalnice vse bolj povezujejo z bankami in drugimi finančnimi institucijami, pri čemer se primarno ukvarjajo s finančnimi posli in tako zanemarjajo funkcijo na področju organiziranja varnosti za zavarovanca, ki bi ga naj partnersko spremljale skozi življenje. Slednje se je v javnosti pokazalo v zadnjem desetletju zlasti pri tistih svetovnih zavarovalnicah, ki so se ukvarjale z denarnimi transakcijami in s trženjem vrednostnih papirjev. Glej tudi, Janez Gregorič, Zavarovalniške goljufije, Podjetje in delo, št. 7-8/2009, str. 1189.
[8] V Sloveniji deluje pri Slovenskem zavarovalnem združenju Varuh dobrih poslovnih običajev v zavarovalništvu , ki odloča o sporih med strankami in zavarovalnicami, do katerih je prišlo zaradi nespoštovanja Zavarovalnega kodeksa ter drugih dobrih poslovnih običajev in temeljnih standardov zavarovalne stroke. Varuh ne obravnava sporov iz zavarovalnih razmerij, ki bi glede na svoj pravni značaj in vsebino sodili v pristojnost odločanja sodišča. Glejte podrobneje poročilo Varuha dobrih poslovnih običajev v zavarovalništvu za 2019 leto.
[9] O tej problematiki podrobneje; Šime Ivanjko: Osiguranici se osećaju otuđeni, Svet osiguranja, Beograd, št. 6/2020, str. 58.
[10] Uporaben nasvet; če tudi se voznik zaveda, da se ne bo policija odzvala na klic oškodovanca s kraja nesreče, se priporoča, takoj obvestiti policijo o dogodku, ker se s tem dokazuje, da je voznik, omogočil policiji, da preverja njegovo domnevno vinjenost in je na ta način mogoče izpodbijati domnevo vinjenosti v zavarovalnih pogojih. Zavarovalnica je tovrstno domnevo praktično »skrila« v tekstu zavarovalnih pogojev, ki glasi; “Domneva se, da je voznik pod vplivom takih snovi, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oz. jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče.”
[11] O posebnosti pravnih zavarovalnih razmerjih z vidika temeljnih evropskih civilizacijskih načel glej podrobneje: Marcel Fontaine, Le droit du contrat d’assurance en Europe, zbornik Insurance Contract Law, International Associaton for Insurance Law, Karlsruhe, 1990, stran 23.
[12]Podrobneje;https://versicherungswirtschaft-heute.de/unternehmen-und-management/2020-01-13/geldvernichtungsmaschine ;l
Legaler Betrug: Versicherungskonzerne wollen Kunden weiter …www.matthias-w-birkwald.de › article