Pred nekaj dnevi sem slučajno gledal oddajo na hrvaški televiziji o Golem otoku. Skupini mladih študentov je pripovedoval človek, ki je nekaj let preživel kot obsojenec na Golem otoku. Tv slika pokaže, kako se skupina študentov sprehaja po območju taborišča in bivši obsojenec locira določena dogajanja in zelo plastično pripoveduje o vsakdanjiku, ki so ga doživljali posamezniki in celo cele skupine v taborišču.
Ko sem premišljal o njegovem pripovedovanju in si poskušal zamišljati stanje, v katerem so živeli golootoški obsojenci, se mi je utrnila misel primerjave med življenjem na Golem otoku in življenjem v današnji družbi.
Seveda ne gre za neposredno primerjavo, gre pa za primerjavo simbolov ali pa dejstev, o katerih je on pripovedoval in jih je mogoče danes, jasno, v drugačnih razmerah, primerjati tudi z življenjem ljudi v današnjem času.
Na Golem otoku so bile tri strukture ujete v sistem, ki je deloval sam po sebi in ga ni bilo mogoče spreminjati. Na podlagi pripovedovanja bivšega obsojenca se mi je zdelo, da je z Golim otokom upravljala nevidna roka ali pa, kot bi danes rekli, strici iz ozadja, pri čemer nihče ne ve, kdo so »strici iz ozadja«.
Gre za neko vrsto sistema, ki deluje, vendar se ne ve, kdo je tisti, ki vodi ta sistem. Med omenjenimi tremi skupinami se je jasno ločila prva skupina ljudi, ki so imeli oblast in nadzorovali življenja obsojencev. To so bili policija, obsojenci, ki so pridobili pravico nadzorovati druge in končno preiskovalci, ki so zasliševali in ocenjevali obnašanje obsojencev ter tudi sprejemali odločitve o kaznovanju ali pa o podaljšanju bivanja na Golem otoku. Druga skupina, to je bila masa obsojencev, ki jo je bilo mogoče nagovoriti, da so opravljali dejanja, ki jih kot posamezniki nikoli ne bi storili, npr. pretep novo sprejetih posameznikov v znanem špalirju, in, končno, v tretjo skupino bi lahko uvrstili posamezne obsojence s svojimi osebnimi problemi in posebnimi metodami preizkušanja oziroma »prevzgoje«.
Približno podobne tri strukture bi lahko prepoznali tudi danes v naši družbi. Politična oblast in njeni glasni govorniki so tisti, ki danes ustvarjajo klimo, podobno tisti na Golem otoku ter na nek način izvajajo “odločitve ali pa navodila” stricev iz ozadja. To so današnji množični »mediji«.
Maso obsojencev danes lahko primerjamo z maso ljudi, ki nimajo jasnih predstav o tem, kaj se sploh dogaja v okolju, vendar so dovzetni za to, da delajo tisto, kar jim oblast ali pa mediji sporočajo.
In končno je tu posameznik v današnji družb, ki se je našel v tem sistemu nemočen, da stori karkoli z željo, da ohrani svojo osebnost in zasebnost oziroma da ostane pokončen človek, prepričan, da to, kar mu sporočajo oblast oziroma mediji, ni pravilno, vendar nima moči, da se upre sistemu, ki deluje in daje videz »normalnosti«.
V televizijskem prikazu so se me dotaknili nekateri posamezni dogodki, o katerih je pripovedoval bivši prebivalec otoka. Govoril je o zidu sramu, pred katerim so morali stati posamezniki, ki so po mnenju preiskovalcev, policije ali pa drugih zapornikov storili nekaj, kar ni bilo v skladu s takratnimi ideološkimi pravili obnašanja v družbi. Po odločitvi nekoga, ki je bil za to pristojen, so morali stati pred tem zidom, masa obsojencev pa jih je v mimohodu obrekovala, obtoževala in tudi občasno nanje vrgla kakšen kamen.
Podoben dogodek sramotenja posameznika pred zidom sramu danes izvajajo družbena omrežja, množični mediji in splošna klima ter govorice, ki jih slednji sprožajo z objavami o domnevnih kaznivih dejanjih, s prepisovanjem iz kazenskih ovadb, anonimk in dodatnim opisovanjem slabosti posameznika.
Množični mediji spodbujajo maso s posebno zagnanostjo, da ljudi pred zidom sramu omalovažujejo, prepričani, da se to njim ne more zgoditi. Verjetno tako misli večina v masi, zlasti pa t. i. »dobri ljudje«, ki menijo, da se njim ne more zgoditi, da bi se znašli pred zidom sramu. Današnji, zlasti rumeni tisk poskuša vsako najmanjšo napako človeka spremeniti v veliko kriminalno in moralno zavrženo dejanje. Današnje obsodbe v medijih postavljajo posameznika, ne glede na to, ali je kriv ali ni kriv, pred družbeni zid sramu, in je razumljivo, da se na podlagi medijskih poročil naslajajo bralci, ki se obnašajo pogosto na enak način kot obsojenci v taborišču, ki so zavestno ali nezavedno na nek način morali izraziti svoje negodovanje nad dejanjem soobsojenca, ki je stal pred zidom sramu.
V osnovi res ne vidim razlike med takrat obsojenim posameznikom pred zidom sramu in današnjim človekom, ki ga mediji postavijo pred zid sramu širše javnosti.
Ob sceni pretepa novo prispelih zapornikov v t. i. špalirju so novi obsojenci bili sprejeti s pretepom s strani ostalih. To je bilo neko splošno pravilo, v katerem so verjetno tudi nekateri v špalirju uživali, da so lahko pretepli novega obsojenca. Niso se zavedali, da je ta obsojenec praktično v isti situaciji kot oni, vedelo pa se je, da bo ta isti obsojenec jutri stal v špalirju in se enako obnašal do drugih, ki bodo na novo prispeli v taborišče.
Tudi v današnji družbi neuspešne ljudi družba in mediji obsojajo in jim poskušajo dokazovati, kako so krivi, kako so moralno sprevrženi, ker na primer kot neuspeli podjetniki pač niso plačali svojih dolgov, posebej pa so glasni tisti, ki menijo in so prepričani, da se to njim ne more zgoditi.
Napadi na tiste, ki so neuspešni ali pa drugačni v naši družbi, so zelo primerljivi, seveda ne v fizični obliki, z današnjimi verbalnimi medijskimi ali političnimi in drugačnimi napadi na tiste, ki so iz objektivnih ali subjektivnih razlogov napravili nekaj narobe, pa ne zaradi svoje slabe ali pa kriminalne narave. Posebej pa se mi je vsiljevala primerjava med današnjimi odnosi medijev do posameznika, za katerega so prepričani, da je storil kaznivo kriminalno ali moralno sprevrženo dejanje, čeprav ni uradne obsodbe ali pa je še ni.
Metoda, s katero so preiskovalci v taborišču zahtevali od posameznika, da pove tisto, kar bi oni radi slišali, bi se danes lahko primerjala z metodami »novinarjev«, ki z mikrofoni in vsiljivimi vprašanji silijo posameznika, da pove nekaj, kar bi mu lahko pripisali kot škodljivo ali pa dobili potrdilo, da so njihove ocene ali obsodbe utemeljene. Preiskovalci na Golem otoku so zahtevali od posameznikov, da se sami obtožijo, da vse povedo o svojem življenju, zlasti kako in s kom so se družili ter kakšno mnenje imajo o določeni stvari in podobno. Vse, kar so obsojenci napisali o sebi, so preiskovalci razlagali po svoje, če jim nekaj ni bilo po godu, so jih pač kaznovali. Podobno metodo danes uporabljajo mediji. Slišati želijo tisto, kar bi jim koristilo, da še bolj očrnijo posameznika ali pa ga prikažejo v negativni luči.
Za preiskovalce v taborišču, kot je povedal omenjeni obsojenec, je bilo najslabše, če obsojenec ni odgovoril ali ni napisal ničesar in je preiskovalcem izročil čisti papir. Še slabše pa je bilo, če se je branil in trdil, da je nedolžen, čeprav je bil obsojen in je prišel na Goli otok. Če obsojenec ni odgovarjal ali pa je trdil, da ni bil kriv, mu je pretila najtežja kazen, češ kako lahko sploh dvomi v oceno partije in oceno preiskovalca, da je kriv in da ni po nedolžnem obsojen. Podobna je situacija v današnji družbi, če mediji objavijo o posamezniku nekaj, kar bi naj bilo moralno zavrženo dejanje ali pa kaznivo dejanje, on pa se poskuša braniti s trditvijo, da ni kriv. Mediji bodo potem našli način, da poskušajo javnosti sporočiti, kako je sploh možno, da bi kdo podvomil v njihovo poročilo.
Podobno se je zgodilo na slovenski televiziji, ko je novinarka v dopisovanju varuhu gledalcev TV sporočila, kako si posameznik sploh upa nasprotovati in sprožiti postopek zoper njeno izjavo, češ da je ona do takšnih izjav v okviru svobode govora upravičena.
Takšen način komuniciranja in prepričanosti medijev, da so nezmotljivi, je bil vedno prisoten pri preiskovalcih.
Naj omenim še eno dejstvo, o katerem je spregovoril obsojenec na Golem otoku. Študenti v oddaji so ga vprašali, ali je čutil mržnjo do svojih sojetnikov, ki so ga pretepali ali sramotili oziroma do preiskovalcev, ki so ga obtoževali. Bivši obsojenec je odgovoril, da ni čutil mržnje do tistih, ki so ga mučili, ker je sčasoma dobil občutek, da je v bistvu on kriv, da se je čutil kot krivec ter kot izločenec iz družbe. Počasi se je začel zavedati, da postaja »hvaležen« tistim, ki so ga pripeljali do takšnega stanja zavedanja.
Tudi v današnji družbi se posameznik, ki ga družbeno okolje obsodi na podlagi govoric, medijskih poročil in sodnih pregonov, na koncu sprijazni, da je res človek, ki je škodljiv za družbo in končno začne razmišljati, kako mora bit hvaležen tistim, ki so ga obtožili, maltretirali in zavajali ter ga usmerili na »pravo pot«. Občutek krivde se ne nanaša konkretno na dejanje, ampak na to, da je izvrženec iz družbe zato, ker je pač on, ker je tukaj, ker je v tej družbi, ker je bil neuspešen, ker ni bil poslušen.
Morda ta razmišljanja niso primerna za današnji čas in bo ta moja primerjava verjetno predmet kritike, vendar sem osebno pač dobil ta občutek in z asociacijo ob pripovedovanju bivšega prebivalca Golega otoka sem razmišljal o podobnih razmerah in bivanju »na otoku« v sodobnem družbenem okolju, v sistemu, kjer se čutimo ujeti od nevidne mreže, ki posamezniku ne omogoča, da enostavno reče: »Ne, dovolj je, jaz sem svoboden človek in nisem kriv!«
š. Ivanjko